Jedro

Ker pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bil razporejen, to je komercialist, pri njem invalidnost ni podana, zato je tožbeni zahtevek na priznanje sorazmernega dela invalidske pokojnine neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 9. 2010 in št. ... z dne 17. 6. 2010 in da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 27. 1. 2010 dalje, s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja podatke, ki nimajo nikakršne zveze s sporno zadevo oziroma se nanašajo na drugo osebo. Invalidska komisija druge stopnje je sprejela odločitev brez osebnega pregleda tožnika ter na podlagi starih rentgenskih slik iz leta 2006. Komisija tudi trdi, da je imel poškodbo rame preden je začel delati kot trgovski potnik, kar pa ni res, kar dokazuje tudi mnenje invalidske komisije v A. z dne 18. 10. 1984. Prav tako tudi ni res, da bi invalidska komisija dne 11. 4. 2006 podala mnenje, da pri tožniku ni invalidnosti. Tedaj je invalidska komisija namreč ocenila, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti. Specialist medicine dela je v svojem mnenju z dne 11. 12. 2009 ugotavljal, da je tožnikova delovna sposobnost bistveno zmanjšana. Sodišče tudi ni upoštevalo strokovnega zdravniškega mnenja iz C. z dne 27. 1. 2010 (obrazec BIH/SL 27) iz katerega izhaja, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti. Po mnenju tožnika bi moralo sodišče upoštevati Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino (Sporazum Ur. l. RS, št. 37/08 – MP 10/08). Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da upoštevaje že omenjeni Sporazum, tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu prizna pravico do invalidske pokojnine.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 9. 2010, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 17. 6. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembam) v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama ni sporno, je tožnik v Sloveniji dopolnil 14 let in 1 mesec pokojninske dobe. Upoštevaje še dobo dopolnjeno v Bosni in Hercegovini in sicer 11 let, 9 mesecev in 8 dni, ima tako skupno 25 let, 10 mesecev in 18 dni pokojninske dobe. Za odločitev o zadevi je bilo najprej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je pri tožniku podana invalidnost in če je, katere kategorije, vzrok in datum nastanka invalidnosti. Tožena stranka je v predsodnem postopku po pridobitvi mnenj invalidske komisije prve stopnje z dne 14. 6. 2010 in invalidske komisije druge stopnje z dne 31. 8. 2010 odločila, da pri tožniku invalidnost ni podana in da s tem niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako odločitev je po izvedenem dokaznem postopku potrdilo tudi sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da iz izpodbijane dokončne odločbe izhaja, da se del obrazložitve nanaša na drugo osebo, ugotavlja, da je že sodišče prve stopnje ustrezno pojasnilo, da so v obrazložitvi dokončne odločbe napake, ki pa niso vplivale na samo odločitev.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, ki je bila izdana dne 7. 9. 2010, pri tožniku še ni bila podana invalidnost. Skladno s 1. odstavkom 60. člena ZPIZ-1 je namreč invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Iz mnenj obeh invalidskih komisij izhaja ugotovitev, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katero je bil razporejen, to je „komercialist“ oziroma, da je potrebno še nadaljnje zdravljenje in zato pri njem invalidnost ni podana. Bolezni, ki vplivajo na tožnikovo delovno zmožnost so cervikobrahialni sindrom, esencialna (primarna) arterijska hipertenzija ter bolečine v križu. Tožnik je bil obravnavan na Nevrološkem oddelku bolnišnice v B. v mesecu februarju 2009, kjer so predvsem ugotavljali omejeno in bolečo gibljivost vratne hrbtenice, delno tudi ledvene hrbtenice, s tem, da jasnih nevroloških izpadov niso ugotavljali, razen motnje senzibilnosti dermatoma C7. Prav tako niso opisali sprememb v stanju mišičja. Slikovna diagnostika vratne in ledvene hrbtenice je pokazala izrazite obrabne spremembe, EMG pa je pokazal stare okvare vratnih korenin in pete ledvene korenine levo. Povezano s povišanim krvnim tlakom ni podatkov o prizadetosti tarčnih organov. V priloženih izvidih ambulantnih pregledov pri kardiologu ni podatkov o morebitnem poslabšanju srčno žilne bolezni, tudi ne podatka o opravljeni morebitni invazivni diagnostiki. Psiholog ob pregledu aprila 2009 ni ugotavljal motenj psihičnega funkcioniranja osebnosti. Invalidska komisija je upoštevala tudi izvid specialista medicine dela z dne 11. 12. 2009, iz katerega sicer res izhaja, da naj bi bila tožnikova delovna zmožnost bistveno zmanjšala, vendar pa invalidska komisija presoja celotno zdravstveno stanje in ni vezana na mnenja posameznih specialistov. Iz mnenja invalidske komisije druge stopnje nadalje izhaja, da v zadevi ne more ugotoviti trajnega in za zdravljenje nedostopnega poslabšanja sicer kroničnih zdravstvenih okvar. Za nastanek invalidnosti glede na že citirani prvi odstavek 60. člena ZPIZ-1 pa je bistveno, da zdravstvenih težav ni več mogoče odpraviti z zdravljenjem ali z ukrepi medicinske rehabilitacije. Gre za prepričljivo mnenje obeh invalidskih komisij, v sestavi katerih so sodelovali tudi ustrezni strokovnjaki glede na tožnikove zdravstvene težave, predvsem specialist medicine dela in specialist ortoped. Tožnik tekom sodnega postopka tudi ni predložil druge dokazne dokumentacije oziroma je celo na glavni obravnavi sodišču predlagal, da sodišče ne izvaja nikakršnih dokazov temveč da naj odloči na podlagi zdravniškega mnenja, ki ga je na obrazcu BIH/SL 27 podal Inštitut za izvedenstvo v C.. V zvezi z navedenim mnenjem pritožbeno sodišče poudarja, da Sporazum v 7. odstavku 26. člena določa, da bo zdravniške preglede, ki se opravljajo zaradi izvajanja zakonodaje ene pogodbenice, nanašajo pa se na osebe s stalnim prebivališčem na ozemlju druge pogodbenice, na prošnjo pristojnega nosilca in v njegovo breme, opravil nosilec v kraju stalnega prebivališča osebe. Niti iz Sporazuma niti iz določb ZPIZ-1 ne izhaja, da bi bila tožena stranka vezana na tako podano mnenje. Nenazadnje iz izvedenega postopka niti ne izhaja, da bi tožena stranka od izvedenskega organa v BIH na podlagi Sporazuma zahtevala podajo mnenja. Izvedenski organ v BIH pri podaji mnenja tudi ni obrazložil, ali je v predmetni zadevi podano stanje, kakršno je določeno v 2. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da je II. kategorija invalidnosti podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več. Mnenje izvedenskega organa v BIH pomeni zgolj enega od dokazov, vendar pa je za odločitev o zadevi potrebno presoditi vse dokaze ter na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejeti odločitev. Ker pri tožniku v času odločanja tožene stranke še ni bila podana invalidnosti in s tem torej tudi ni bila podana druga kategorija invalidnosti, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, da se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo. Glede pritožbenih navedb, da naj bi že invalidska komisija dne 11. 4. 2006 ugotovila III. kategorijo invalidnosti, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da je bila v zvezi s tem mnenjem opravljena revizija in je nato invalidska komisija druge stopnje dne 23. 5. 2006 podala mnenje, da invalidnost ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.