Jedro

Zavezanec za davek od dobička iz kapitala je fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju RS, ki dosega dobiček s prodajo nepremičnin, ne glede na to, ali so bile prodane v spremenjenem ali nespremenjenem stanju, če je bila prodaja izvršena pred potekom treh let od dneva, ko je bila pridobljena.

Sporna vrednost investicij, ki zmanjšujejo davčno osnovo, pa je vprašanje dejanskega stanja in ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 9. 2003, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Davčnega urada L., Izpostava L.C. z dne 1. 2. 1999. S slednjo je bil tožniku v ponovljenem postopku od davčne osnove 3,372.270,00 SIT odmerjen davek od dobička iz kapitala po stopnji 30% v znesku 1,011.681,00 SIT.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče opira na določbe 58. in 59. člena Zakona o dohodnini – ZDoh in navaja, da predloženih računov upravni organ prve stopnje utemeljeno ni mogel upoštevati kot verodostojne podlage za izračun vrednosti vlaganj v nepremičnino, zato je njihov obseg in vrednost utemeljeno ugotavljal z izvedencem gradbene stroke. Pritožbene ugovore v zvezi z izvedenskim mnenjem je tožena stranka utemeljeno zavrnila, saj niso bili dovolj konkretni. Prvostopenjski organ je sicer kršil pravila postopka s tem, ko je tožnika, ki je sicer v postopku pooblastil odvetnico, le osebno seznanil z zapisniško ugotovitvijo inšpekcijskega pregleda ter vsebino izvedenskega mnenja, vendar pa je to kršitev saniral, ko je izvedensko mnenje pooblaščenki tožnika po izdaji prve stopnje posredoval in ji s tem omogočil ugovore v zvezi z njim, kar je tožnik v pritožbi tudi izkoristil. Te ugovore je tožena stranka presodila in do njih zavzela stališče. Tožena stranka glede na podatke upravnih spisov in vsebino ugovorov utemeljeno ni sledila predlogu tožnika za postavitev drugega izvedenca gradbene stroke.

3. Tožnik zoper izpodbijano sodbo vlaga revizijo (prej pritožbo) in Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da zaradi nevročitve izvedenskega mnenja pred upravnim organom prve stopnje ni imel vseh procesnih možnosti sodelovanja v postopku, skladno z načelom zaslišanja stranke in materialne resnice. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da ni ugovarjal odločitvi upravnega organa glede ugotavljanja višine vlaganj z računi. Iz njegovih pripomb na zapisnik je namreč jasno razvidno, da je ugovarjal ravno temu, pri čemer je poudaril, da je dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke drugotnega pomena. V skladu z načelom materialne resnice bi moral upravni organ tudi sam z gotovostjo ugotoviti, ali je bilo stanovanje, ki je ostalo v tožnikovi lasti, dejansko dozidano in nadzidano in kakšna je dejanska površina tega stanovanja ter kdaj naj bi se dozidava in nadzidava vršila. Upravni organ bi brez dvoma moral v postopek pritegniti novega izvedenca, ki bi podal mnenje na podlagi gotovosti z ustrezno dokumentiranimi ugotovitvami ter ogledom nepremičnine, na podlagi predloženih računov in uporabi ustreznih metod. Izvedensko mnenje izvedenca B.A. namreč temelji na podlagi verjetnosti in nedokumentiranih ter neverodostojnih ugotovitvah, nepravilna pa je tudi uporaba metod, kar je ugotovil tudi izvedenec A.Č.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pravočasne in dovoljene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila tožnikova pritožba vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizijo kot izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje je po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je potekala tudi sodna presoja obravnavane revizije.

8. Med strankama ni sporno, da je tožnik dne 5. 4. 1993 kupil šestsobno stanovanje v izmeri 287 m2 na naslovu M. ulica, L., ter da je to stanovanje prodal po delih, med drugim je dne 19. 10. 1994 prodal del stanovanja v izmeri 66 m2 (dve sobi, čajna kuhinja in sanitarije).

9. Zavezanec za davek od dobička iz kapitala je po določbi 58. člena Zakona o dohodnini – ZDoh (Ur. l. RS, št. 71/93 do 44/96) fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček s prodajo nepremičnin, ne glede na to, ali so bile prodane v spremenjenem ali nespremenjenem stanju, če je bila prodaja izvršena pred potekom treh let od dneva, ko je bilo nepremično premoženje pridobljeno, zmanjšan za davke, ki jih je plačal zavezanec. Osnova za davek od dobička iz kapitala pa je razlika med prodajno ceno kapitala iz 58. člena tega zakona in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve (58.b člen ZDoh). Za ugotovitev davčne osnove pri prodaji nepremičnin se upošteva tudi valorizirana vrednost investicij in izdatkov investicijskega vzdrževanja, način valorizacije pa predpiše Vlada Republike Slovenije (61. člen ZDoh).

10. Glede na navedbe revizije je med strankama sporna vrednost investicij v stanovanje, ki zmanjšujejo davčno osnovo, kar pa je vprašanje dejanskega stanja in ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Kot je bilo že navedeno, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato se Vrhovno sodišče do navedb v zvezi s tem ni opredeljevalo. Ker pa je bila revizija (prej pritožba) vložena v času, ko je še veljal ZUS, Vrhovno sodišče le pojasnjuje, da je ZUS glede pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja določal, da je ta pritožbeni razlog dopustno uveljavljati le, kadar oziroma če sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (72. člen ZUS). Torej tega razloga tožnik že po ZUS ni mogel uspešno uveljavljati v pritožbi zoper prvostopno sodbo.

11. Glede revizijskega ugovora v zvezi z vročitvijo izvedenskega mnenja in s tem zatrjevano kršitvijo načel zaslišanja stranke in materialne resnice Vrhovno sodišče ugotavlja, da se ta ugovor nanaša na presojo pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Teh razlogov v reviziji ni mogoče uveljavljati, saj določba prvega odstavka 85. člena ZUS-1 (za razliko od določbe prvega odstavka 75. člena ZUS-1) med razlogi za revizijo ne določa zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Zatrjevana kršitev bi lahko bila predmet revizijskega preizkusa samo v primeru, da se do zatrjevanih kršitev določb upravnega postopka ne bi opredelilo sodišče prve stopnje, kar bi lahko predstavljalo kršitev določb ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Ker pa je sodišče prve stopnje te ugovore presojalo, se do njih opredelilo in jih zavrnilo, kršitev procesnih določb ZUS-1 ni podana.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, je bila tožnikova revizija na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnjena kot neutemeljena.