Jedro

Utemeljitev neogibnosti pripora že sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je s sklepom I Kpd 11104/2013 z dne 8. 3. 2013 obdolženemu G. K. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu je s sklepom I Ks 11104/2013 z dne 13. 3. 2013 pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so obdolženčevi zagovorniki dne 25. 3. 2013 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo v uvodu zahteve, ker ni podana zadostna stopnja suma storitve očitanih kaznivih dejanj, ker so dokazi pridobljeni na nezakonit način, ker niso podani priporni razlogi po 201. členu ZKP ter je ukrep pripora v neskladju z 20. členom Ustave Republike Slovenije. V obrazložitvi zahteve navajajo, da dokazi ne dajejo podlage za zaključek o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, da je sodišče zgolj navedlo listine oziroma priloge kazenske ovadbe, ne da bi dokaze vsebinsko ovrednotilo, da objekta Ž. ni uporabljal obdolženec, temveč najemnik, da ni podana vzročna zveza med porabo električne energije in obdolžencem, da se je obdolženec ukvarjal s sušenjem lesa in mesnih izdelkov, da obdolžencu ni bila najdena oziroma zasežena prepovedana droga, da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, da bi bilo mogoče ponovitveno nevarnost odpraviti z odreditvijo hišnega pripora ter da je povsem mogoč in verjeten zaključek, da je policija opravljala nezakonito tajno opazovanje objekta Ž. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in obdolženca izpusti na prostost oziroma pripor nadomesti s katerim od milejših ukrepov.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo 423. člena ZKP, dne 2. 4. 2013 predlagal zavrnitev zahteve. Navedel je, da je preiskovalna sodnica v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podrobno obrazložila obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, zahteva pa v tem delu nasprotuje sodišču glede ocene dejanskega stanja, da trditev zahteve v zvezi z nezakonito pridobljenimi dokazi ni mogoče preizkusiti, da sta sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu obrazložili, na podlagi katerih okoliščin sta zaključili, da je pri obdolžencu podan priporni razlog iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP ter presodili, da ponovitvene nevarnosti obdolženca ni mogoče preprečiti z odreditvijo hišnega pripora.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili obdolženec in njegovi zagovorniki seznanjeni. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca so se dne 8. 4. 2013 izjavili obdolženčevi zagovorniki, ki so izrazili nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca, ponovili navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudarili, da je bilo pri ogledu nasada prepovedane droge najdenih in zavarovanih več sledov papilarnih linij in DNK sledov, z analizo katerih se nerazumno dolgo odlaša in na takšen način krši pravica obdolženca do obrambe.

B.

5. Očitek, da utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ni podan oziroma da sodišče ni vsebinsko ovrednotilo dokazov, na katerih je gradilo sklep o obstoju utemeljenega suma, ni utemeljen. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa je razvidno, da sta sodišči zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, oprlo predvsem na uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 26. 9. 2011, uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 10. 12. 2011, zgoščenke s podatki o uporabi električne energije, dopis Elektra C., d. d., z dne 15. 12. 2011, uradne zaznamke o porabljeni električni energiji, uradni zaznamek o dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja v zvezi z zaznavo vonja z dne 6. 3. 2013, zapisnik o osebni preiskavi, zapisnik o preiskavi stanovanja in drugih prostorov obdolženca, potrdili o zasegu, uradni zaznamek o zasegu prepovedane droge pri M. R., poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah preiskave rastlinske snovi, zapisnik o preiskavi stanovanja pri M. R., zapisnik o preiskavi objekta Ž., potrdilo o zasegu predmetov v objektu Ž., zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja, zapisnik o pečatenju pri hišni preiskavi, videodokumentacijo, kuverto z zaseženim denarjem v znesku 5.500,00 EUR, poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah preliminarnega testiranja vzorca nasada z dne 7. 3. 2013, uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja, zaznanih s strani kriminalista P. K. ter uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 7. 3. 2013. Sodišče je v razlogih sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov, opravilo analizo porabe električne energije v inkriminiranem obdobju ter podalo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec zaradi nadaljnje prodaje proizvajal prepovedano drogo konopljo (kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1) ter se ob poteku priprav na hišno preiskavo iztrgal policistovemu prijemu, pobegnil v stranišče ter vanj odvrgel neznan zavitek, ki ga je odplaknil v odtok (kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem v zvezi s tretjim odstavkom 299. člena KZ-1).

6. Vložniki zahteve zgolj posplošeno navajajo, da je „povsem mogoč in verjeten zaključek, da je policija opravljala tajno opazovanje nad objektom Ž., za kar pa da ni imela ustrezne odredbe državnega tožilstva v skladu s 149. a členom ZKP“, pri tem pa ne navedejo, na katere dokaze se uveljavljana kršitev nanaša, niti ne utemeljijo, zakaj naj bi bili dokazi pridobljeni nezakonito. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitno samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP.

7. Obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj ne morejo omajati obširne trditve zahteve, da objekta, v katerem je bil najden nasad indijske konoplje, ni uporabljal obdolženec, temveč najemnik prostorov L. Č., da uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja o uporabi specialnega vozila s termovizijo ne dokazuje, da je z najdenim nasadom povezan obdolženec, da ni podana vzročna zveza med porabo električne energije in obdolžencem, da se je obdolženec ukvarjal le s sušenjem lesa in mesnih izdelkov, ne pa prepovedane droge, da pri obdolžencu ni bila najdena prepovedana droga ter da je neutemeljen očitek, da je obdolženec karkoli odvrgel v straniščno školjko. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnikom, da pri obdolžencu ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (teža storjenega kaznivega dejanja, za katerega je predpisana zaporna kazen od enega do osmih let, obdolžencu je bilo zaseženih 418 sadik konoplje, iz katerih je mogoče izdelati od 8 do 12 kg prepovedane droge, ki predstavlja veliko nevarnost za življenje ljudi, pri hišni preiskavi dne 6. 3. 2013 je bil zasežen še en kilogram prepovedane droge konoplja, proizvodnja konoplje je bila zelo dobro organizirana), kot tudi osebnimi lastnostmi obdolženca (obdolženec očitno ni deloval sam, pripravljal je že nov prostor, v katerem je nameraval urediti pogoje za gojitev prepovedane droge, z dohodki od prepovedane droge je preživljal sebe in družino, kaznivo dejanje je izvrševal vztrajno, zelo organizirano in premišljeno), ki utemeljujejo sklep o realni nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja. Z navedbami, da ni dokazov, da je bil obdolženec dobro organiziran in poučen o vzgoji prepovedane droge, da zasežena droga pri M. R. ni v povezavi z obdolžencem, da so izmišljene trditve, da se je obdolženec preživljal z gojenjem konoplje ter da je oče štirih mladoletnih otrok, vložniki ponovno izpodbijajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti ne more uspeti niti s trditvijo, da bi bila ponovitvena nevarnost odpravljena, če bi sodišče zoper obdolženca odredilo hišni pripor. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo (šesti odstavek na 6. strani sklepa preiskovalne sodnice ter 9. točka na 4. strani sklepa zunajobravnavnega senata), da je odreditev pripora nujno potreben ukrep za zagotovitev varnosti ljudi ter da ga ni mogoče nadomestiti s hišnim priporom, upoštevaje zlasti, da je obdolženec kaznivo dejanje izvrševal doma ter že pripravljal nove prostore za gojitev prepovedane droge.

C.

10. Kršitve zakona, na katere se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.