Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v svojih aktih nima urejeno, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost. Zato v obrazložitvi sodbe ni navedla, da šteje za dokazano, da je tožnik storil očitani kršitvi, da je zanju odgovoren, da je torej kriv. Ker torej v sodbi sodišča prve stopnje dejansko stanje ni bilo ugotovljeno (navedeno), niso dani pogoji za spremembo sodbe na sodišču druge stopnje na podlagi 4. točke 373. člena ZPP-77. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, če delodajalec - tožena stranka - v svojih aktih nima urejeno, kateri so podatki, ki se štejejo za poslovno skrivnost, v postopku pred nižjima sodiščema pa ni bilo ugotovljeno, ali so dani pogoji za kršitev varovanja takšnih podatkov po drugem odstavku 39. člena ZGD.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v zavrnilnem in stroškovnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v delu sodbe, ki je pomemben za odločitev v tej reviziji, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo sklepe disciplinskih organov tožene stranke z dne 3.4. in 6.5.1996. Ti so med drugim ugotovili, da je tožnik storil dve hujši kršitvi delovnih obveznosti po 9. točki, točke D prvega odstavka 27. člena ("izdajanje poslovne, uradne ali druge tajnosti, ki jo določa zakon, splošni akt ali kolektivna pogodba") Kolektivne pogodbe za tekstilno industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 58/94, 45/95, v nadaljevanju: KPTIS). Kršitvi naj bi tožnik storil tako, da je novembra in decembra 1995 izdal predstavnikom nemških podjetij C. K. in B. najnižjo zadnjo nabavno ceno PP granulata. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe ugotovilo, da tožena stranka ni upoštevala določb KPTIS in da v svojih aktih ni uredila odgovornosti v zvezi z navedeno kršitvijo delovnih obveznosti. V 10. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 28.4.1995 je določeno, da je tožnik dolžan varovati kot poslovno tajnost vse podatke, ki so kot taki opredeljeni v aktih podjetja. Štelo je, da je takšna ugotovitev dovolj za ugoditev tožbenemu zahtevku, zato v obrazložitvi sodbe ni izrecno ugotovilo in navedlo, da je tožnik storil očitani kršitvi in da je zanju odgovoren.

Sodišče druge stopnje je v zvezi s kršitvama delovnih obveznosti iz 9. točke, točke D 27. člena KPTIS na podlagi 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP-77) ugodilo pritožbi tožene stranke in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje bi naj ugotovilo, da je tožnik poslovnemu partnerju sporočil, po kakšni ceni je tožena stranka kupovala PP granulat. Sodišče druge stopnje je tudi navedlo, da je za disciplinsko odgovornost tožnika zadostovalo, da je tožena stranka v 107. in 108. členu Statuta družbenega podjetja tekstilne tovarne "M. in p.", Grosuplje (v nadaljevanju: Statut) na splošno opredelila, kaj se šteje za poslovno tajnost. Posebej je bila kršitev poslovne tajnosti dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje - po ugotovitvah sodišča druge stopnje - ni raziskovalo kršitve, ki naj bi jo tožnik storil s tem, da je sporočil podatke podjetju C. K.. Ker za izrečeni ukrep zadostuje že ena dokazana hujša kršitev delovnih obveznosti, zaradi ekonomičnosti postopka sodišče druge stopnje v zvezi s kršitvijo delovnih obveznosti, ki se nanaša na navedeno podjetje, sodbe sodišča prve stopnje ni razveljavilo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila ravizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in mu vrne zadevo v novo sojenje.

Navajala je, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka v tem, da je nasprotje med zaključki sodbe sodišča druge stopnje in izvedenimi dokazi na prvi stopnji in v nasprotju z natančno obrazložitvijo v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zaključke oprlo v nasprotju z izvedenimi dokazi na prvi stopnji. V sodbi sodišča druge stopnje ni stališča o tem, da je tožena stranka opravljala za podjetje B. tako imenovane lon posle in da je tožnik toženi stranki zato dejansko napravil uslugo. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, ker je pravni zaključek sodišča druge stopnje v nasprotju s predpisi. Ugotovljeno je bilo, da tožena stranka v svojih pravnih aktih nima opredeljeno, kaj se šteje za poslovno, uradno ali drugo tajnost. Pogodba o zaposlitvi določa, da so podatki, ki jih je tožnik dolžan varovati, posebej določeni v aktih podjetja. Zato je zmoten zaključek sodišča druge stopnje, da za odgovornost tožnika zadošča ureditev v Statutu podjetja.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP-77 vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred začetkom veljavnosti ZPP (14. julij 1999), zato je treba v skladu s prvim odstavkom 498. člena ZPP pri odločanju upoštevati določbe ZPP-77, ki je veljal pred ZPP.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje (prvi odstavek 382. člena ZPP-77). Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP-77 točno določeni. Po določbi 386. člena ZPP-77 revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke prvega odstavka 354. člena ZPP-77, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP-77 - na katero je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev - lahko sodišče druge stopnje s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če misli, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje torej lahko na podlagi navedene določbe ZPP-77 spremeni sodbo sodišča prve stopnje le tedaj, če je v prvostopenjski sodbi jasno in določno ugotovljeno dejansko stanje, ki je podlaga za drugačno pravno presojo na drugi stopnji. V tem sporu se takšno dejansko stanje nanaša na dokazno ugotovitev odgovornosti tožnika za storitev hujše kršitve delovnih obveznosti po navedeni določbi KPTIS. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni nikjer navedlo, da šteje za dokazano, da je tožnik odgovoren za storjeni kršitvi, da sta mu torej dokazani in da je tudi kriv, da ju je storil. Ker je iz vsebine revizije sklepati, da uveljavlja kršitev navedene točke 373. člena ZPP-77 (izrecno uveljavlja kršitve po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, torej po drugi točki prvega odstavka 354. člena ZPP-77), je revizijsko sodišče ugotovilo, da je ta kršitev podana in je zato odločilo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZPP-77. Ne glede na navedeno, revizijsko sodišče tudi ugotavlja, da je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno.

Drugi odstavek 76. člena KPTIS določa, da se njene določbe lahko neposredno uporabljajo. Tožena stranka bi zaradi določbe 9. točke, točke D 27. člena navedene kolektivne pogodbe, na katero je oprla svoje odločitve disciplinskih organov, morala upoštevati ne le določbe KPTIS, temveč tudi določbe Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, v nadaljevanju ZGD). ZGD pojem poslovne skrivnosti opredeljuje v 39. členu. Prvi odstavek naroča, da morajo biti podatki, ki se štejejo za poslovno skrivnost, določeni s pisnim sklepom družbe. Drugi odstavek določa pogoje, ki morajo biti podani, da se za poslovno skrivnost lahko štejejo tudi podatki, za katere niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku. Ob tem je treba ugotoviti, da akti tožene stranke ne določajo, kaj je poslovna, uradna ali druga tajnost. Tako drugi odstavek 107. člena statuta izrecno odkazuje na ureditev v posebnem samoupravnem aktu, ki pa ga tožena stranka ni predložila. Smiselno enaka je tudi določba 10. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 28.4.1995, ki pravi, da je tožnik dolžan varovati kot poslovno tajnost podatke, ki so opredeljeni v aktih podjetja.

Sodišče druge stopnje je torej spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, čeprav dejansko stanje, ki je podlaga za materialnopravno spremembo sodbe sodišča prve stopnje, ni bilo ugotovljeno. Za odločitev sodišča druge stopnje pa tudi niso podani pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZGD, ker tam navedene okoliščine na sodišču prve stopnje v dokaznem postopku niso bile ugotavljane.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP-77. Določbe ZPP-77 je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).