Jedro

Sodišče je pravilno pojasnilo, da je dolžnost sodišča, da v vsakem konkretnem primeru presodi, če gre za tako spremembo zunanjosti, da oškodovanec duševno trpi. Pravilno je poudarilo, da je razen subjektivnih kriterijev treba upoštevati tudi objektivne, v okviru katerih je pomembna tudi opaznost spremenjene zunanjosti. Ogled spremenjene zunanjosti oškodovanca je eden od nujnih dokazov za presojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, razen če to, glede na mesto poškodbe, ni primerno. Ker je zatrjevana brazgotina na oškodovančevem hrbtu, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko si je brazgotino ogledalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 3.603,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11.10.2005 do plačila.

Zoper sodbo se je tožnik pravočasno pritožil iz vseh v zakonu predvidenih pritožbenih razlogov. Primarno predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je prisojena odškodnina v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in sodno prakso. Razen tega je sodnica prekoračila svoje pristojnosti s tem, ko je sama ocenjevala vidljivost poškodb ter se do nje opredeljevala. Sodišče je postavilo izvedenca medicinske stroke, ker s tovrstnim znanjem ne razpolaga, nato pa sodbo oprlo na lastno znanje, pri čemer ni pojasnilo, s kakšnim znanjem razpolaga. Razen tega je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav jih je izvedenec potrdil. Revalorizirani znesek prejete odškodnine 1.882,82 EUR je glede na sodno prakso, dejansko škodo in posledice, ki jih je utrpel tožnik prenizka odškodnina. Odločitev sodišča nasprotuje sama sebi kot tudi izvedenim dokazom.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter svojo odločitev skrbno obrazložilo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema pravilne razloge sodišča prve stopnje, ki jim, zaradi njihove popolnosti, ni treba ničesar dodati. Obstoj škode in posledično višino odškodnine je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Kot pravilno opozarja tožnik, izvedenskemu mnenju nobena od pravdnih strank ni nasprotovala. Ker je izvedensko mnenje popolno, jasno in skladno z drugimi ugotovljenimi okoliščinami, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo za podlago odločitve in pravilno ter natančno povzelo ugotovitve glede posledic prometne nesreče in zdravljenja tožnika.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zoper višino dosojene odškodnine. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče prve stopnje, v skladu z določbo 179. člena Obligacijskega zakonika – OZ, upoštevalo pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Glede na pravilne dejanske ugotovitve je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da predstavlja primerno in pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju znesek 1.300,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa znesek 400,00 EUR. Obseg poškodb in potek zdravljenja tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne utemeljujeta višjega zneska odškodnine za telesne bolečine od priznanega, prav tako minimalen obseg omejitev pri športnih dejavnostih, ki zahtevajo sunkovite gibe rok (tenis, košarka), komaj dosega prag pravno priznane škode, zato je odmerjena odškodnina zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti primerna in v mejah, ki jih za takšne omejitve priznava sodna praksa. Pri odmeri odškodnine, skladno s 4. točko 2. člena Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO – plus), sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo zvina vratne hrbtenice, saj ni dosegel predpisanega obsega. Primerjava vrste in obsega utrpelih posledic tožnika s podobnimi primeri iz sodne prakse pokaže, da je prisojena odškodnina v okviru priznanih odškodnin za podobne škode. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da sodna praksa, ki jo navaja pritožba, ni povsem skladna s konkretnim primerom, saj, kot je bilo že obrazloženo, zvina vratne hrbtenice ni mogoče upoštevati. Prav zvin vratne hrbtenice je edina poškodba v sodbi VS – 002055 z dne 26.9.2007, ki jo navaja tožnik, kjer je sodišče dosodilo odškodnino v višini petih povprečnih plač. Tudi pri vseh ostalih primerih je prisotna poškodba vratne hrbtenice, priznana pa je tudi odškodnina za pretrpljeni strah, zato neposredna primerjava, v teh primerih odmerjenih zneskov odškodnin s konkretnim primerom, ni mogoča. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje poseglo v delo izvedenca s tem, ko si je samo ogledalo in ocenjevalo brazgotino tožnika. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe (5. in 6. stran) podrobno navedlo, kdaj je oškodovancu mogoče zaradi skaženosti prisoditi denarno odškodnino. Gre za kriterije, ki so v pravni teoriji in sodni praksi povsem uveljavljeni. Pravilno je pojasnilo, da je dolžnost sodišča, da v vsakem konkretnem primeru presodi, če gre za tako spremembo zunanjosti, da oškodovanec duševno trpi. Pravilno je poudarilo, da je razen subjektivnih kriterijev treba upoštevati tudi objektivne, v okviru katerih je pomembna tudi opaznost spremenjene zunanjosti. Ogled spremenjene zunanjosti oškodovanca je eden od nujnih dokazov za presojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, razen če to, glede na mesto poškodbe, ni primerno. Ker je zatrjevana brazgotina na oškodovančevem hrbtu, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko si je brazgotino ogledalo. V razlogih sodbe pa je tudi pojasnilo, zakaj si je brazgotino ogledalo ponovno po pridobitvi izvedeniškega mnenja. Tožnik in njegova pooblaščenka sta bila na glavni obravnavi navzoča in nista imela nikakršnih pomislekov glede dobrega vida sodnice. Odnos sodnice do spremenjene zunanjosti pa je nujen pri upoštevanju načela objektivnosti. Glede na vse objektivne kriterije in ob upoštevanju subjektivnega elementa je sodišče prve stopnje prišlo do prepričljivega sklepa, da spremenjena zunanjost tožnika ne dosega standarda pravno priznane škode.

Ker je tožena stranka tožniku že izplačala nesporni del odškodnine v skupnem revaloriziranem znesku 1.882,82 EUR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi ni našlo razlogov, na katerih obstoj mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.