Jedro

Ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je toženec leta 1978 veljavno pridobil stanovanjsko pravico na enoinpolsobnem stanovanju v L., C., da se je iz tega stanovanja preselil v sporno 6.9.1991, ki pa ga sedaj mora izprazniti, ker dodelitvena odločba zanj ni pravno veljavna in da uporabe tega stanovanja ni opustil, sta pravilno zaključili, da mora tožnica dati tožencu na razpolago njegovo prejšnje stanovanje, ko bo izpraznil spornega. Namreč zaradi preselitve v sporno stanovanje na podlagi neveljavne dodelitvene odločbe, katerega pa mora zato sedaj izprazniti, toženec ni mogel izgubiti stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju, ker je imetnik stanovanjske pravice po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih lahko pridobil ali izgubil stanovanjsko pravico le na način in pod pogoji, ki jih je določal ZSR. Ta zakon je nehal veljati z uveljavitvijo stanovanjskega zakona (2. točka prvega odstavka 159. člena SZ, kar je bilo 19.10.1991). Razmerij, nastalih po 19.10.1991, ni bilo mogoče več urejati po določbah ZSR. To pomeni med drugim, da kdor je imel položaj imetnika stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona, takega položaja po 19.10.1991 zaradi po tem datumu nastalih dogodkov ni mogel izgubiti po določbah preje veljavnega ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženec dolžan izprazniti dvoinpolsobno stanovanje v L., C. in ga izročiti tožnici, ki pa mu je dolžna dati na razpolago njegovo prejšnje enoinpolsobno stanovanje v L., C. ali temu enakovredno stanovanje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo tudi v delu, s katerim je bilo odločeno, da mora dati tožencu na razpolago prejšnje njegovo stanovanje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica, ki je uveljavljala vse revizijske razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi. Kršitev postopka vidi v tem, da sta sodišči nižjih stopenj sklepali o odločilnih dejstvih drugače kot pa nakazujejo dokazi in da je nasprotje med listinami in ugotovitvami sodb, kar da kaže na kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker je toženki prenehalo delovno razmerje na Kliničnem centru 27.1.1992, novega pa je sklenila šele 19.11.1992, je utemeljen sklep, da je bila tedaj odsotna iz spornega stanovanja več kot 6 mesecev in je zato toženka izgubila stanovanjsko pravico. V skladu s preiskovalnim načelom bi sodišče moralo ugotoviti vse odločilne okolnosti in ker tega ni storilo, je prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. O sporu bi se moralo odločiti na podlagi določb ZSR, ker s toženo stranko še ni bila sklenjena najemna pogodba po določbah stanovanjskega zakona. Končno je toženka oddala stanovanje podnajemnikom brez soglasja tožnice. Zato je podana podlaga za izpraznitven zahtevek po določbah ZSR in SZ.

V odgovoru na revizijo predlaga toženec, da naj se revizija zavrne. Opozarja, da nekajmesečna nezaposlenost njegove žene ne dokazuje, da tisti čas z otrokom ni uporabljala spornega stanovanja. Najemne pogodbe tožnica ni sklenila le s tožencem ampak je nasploh odklanjala sklepanje pogodb.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev, da mora toženec izprazniti sporno stanovanje in ga izročiti tožnici proti njeni istočasni obveznosti, da da tožencu na razpolago njegovo prejšnje enoinpol stanovanje, oprli na ugotovitev, da je toženec zasedel sporno stanovanje na podlagi odločbe Garnizijskega poveljstva bivše JLA v ... z dne 6.9.1991, ki ni veljavna in je zato toženec v stanovanju nezakonito, da pa zaradi neveljavne dodelitve spornega stanovanja ni izgubil stanovanjske pravice na leta 1978 dodeljenem enoinpolsobnem stanovanju v L., C., da ni dokazano, da toženčeva žena v letu 1992 ni uporabljala spornega stanovanja več kot 6 mesecev (3. stran sodbe sodišča druge stopnje) in da ta okolnost iz leta 1992 ni pravno odločilna, ker tedaj ni več veljal zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR).

Tožnica izpodbija z revizijo le tisti del sodbe nižjih sodišč, s katerim je bilo odločeno, da mora tožencu ob izpraznitvi spornega stanovanja omogočiti vselitev v njegovo prejšnje enoinpolsobno stanovanje ali temu enakovredno stanovanje.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločili tudi v oporekanem delu in da nista zagrešili v tožničini reviziji zatrjevanih kršitev procesnih in materialnih predpisov, niti ne takih kršitev, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Od procesnopravnih kršitev je revidentka formalno opredelila bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in iz 298. člena ZPP (ki jo je možno uveljavljati le v povezavi s prvim odstavkom 354. člena ZPP), vendar pa teh kršitev po oceni revizijskega sodišča v reviziji iznešeni razlogi ne utemeljujejo. Namreč presoja dokazov je v domeni sodišča in to prosto presoja, katera dejstva je šteti na podlagi izvedenih dokazov za dokazana (8. člen ZPP). Pri tem je pomembno le to, da so bili vsi uporabljeni dokazi izpeljani po pravilih zakona (219. do 271. člena ZPP). Presoja o tem ali so sporna dejstva pravilno ugotovljena ali pa je potrebno še nadaljnje razčiščevanje, je stvar dokazne ocene oziroma presoje. Ta pa ne more biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 385. člena ZPP) in prav to poskuša doseči revizija, ko očita sodiščema nižjih stopenj, da sta o odločilnih dejstvih sklepali drugače kot nakazujejo dokazi (in kar zmotno opredeljuje kot kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP).

Neutemeljena so tudi izvajanja o kršitvi določb 298. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP). Revizija pri tem ne pove, s čim naj bi sodišči zagrešili zatrjevano kršitev. Očitek opustitve preiskovalnega načela je pavšalen in neutemeljen. Namreč trditveno in dokazno breme sta stvar strank (drugi odstavek 7. člena ZPP), materialnopravdno vodstvo sicer omogoča sodišču izvajanje dodatnih dokazov (tretji odstavek 7. člena ZPP), kateri naj bi bili dokazi, ki bi jih bilo potrebno še izvesti, revizija ne pove, medtem ko po preiskovalnem načelu mora sodišče postopati predvsem v primerih, ko bi šlo za prepovedana razpolaganja strank (četrti odstavek 7. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP), za kakršen primer pa ne gre tu. Revizijsko sodišče glede na povedano zaključuje, da revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena, medtem ko samo ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Po presoji revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je toženec leta 1978 veljavno pridobil stanovanjsko pravico na enoinpolsobnem stanovanju v L., C., da se je iz tega stanovanja preselil v sporno 6.9.1991, ki pa ga sedaj mora izprazniti, ker dodelitvena odločba zanj ni pravno veljavna in da uporabe tega stanovanja ni opustil, sta pravilno zaključili, da mora tožnica dati tožencu na razpolago njegovo prejšnje stanovanje, ko bo izpraznil spornega. Namreč zaradi preselitve v sporno stanovanje na podlagi neveljavne dodelitvene odločbe, katerega pa mora zato sedaj izprazniti, toženec ni mogel izgubiti stanovanjske pravice na prejšnjem stanovanju, ker je imetnik stanovanjske pravice po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih lahko pridobil ali izgubil stanovanjsko pravico le na način in pod pogoji, ki jih je določal ZSR. Ta zakon je nehal veljati z uveljavitvijo stanovanjskega zakona (2. točka prvega odstavka 159. člena SZ, kar je bilo 19.10.1991). Razmerij, nastalih po 19.10.1991, ni bilo mogoče več urejati po določbah ZSR. To pomeni med drugim, da kdor je imel položaj imetnika stanovanjske pravice na dan uveljavitve stanovanjskega zakona, takega položaja po 19.10.1991 zaradi po tem datumu nastalih dogodkov ni mogel izgubiti po določbah preje veljavnega ZSR. Pravno stališče nižjih sodišč, da toženec po določbah 58. člena ZSR ni mogel izgubiti stanovanjske pravice zaradi nekaj mesečne neuporabe spornega stanovanja v letu 1992 (pri čemer pa je bilo ugotovljeno, da toženčeva žena z otrokom ni opustila uporabe stanovanja za več kot 2 do 3 mesece), je zato pravilno. V skladu s takim zaključevanjem se pokaže, da je materialnopravno pravilno stališče nižjih sodišč, da mora tožnica dati tožencu ob njegovi izselitvi iz spornega stanovanja na razpolago prejšnje njegovo ali temu enakovredno stanovanje.

Drugačno tožničino stališče ni utemeljeno, ker nima podlage v zakonu. Ker tako tožničina revizija ni utemeljena, jo je moralo revizijsko sodišče zavrniti (393. člen ZPP).

Toženčev odgovor na revizijo ni vseboval pravno pomembnih okoliščin za odločitev o reviziji. Zato z njim nastali stroški ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka. Revizijsko sodišče je zato stroškovno zahtevo toženca zavrnilo (prvi odstavek 166. v zvezi s 155. členom ZPP).