Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da je učenke v šoli silil v določene stike; da ni upošteval navodil delodajalca, da ne sme posegati v spolno nedotakljivost oseb, mlajših od 15 let in brez soglasja zakonitih zastopnikov ne izvaja fizičnega dotikanja mladoletnih oseb, še zlasti s poljubljanjem, stiskanjem in objemanjem, posedanjem v naročje; da ni izvajal pedagoškega procesa in nalog učitelja po pogodbi vestno, na svojem delovnem mestu v okviru svojih del in nalog, idr), je podana prepozno, to je po preteku objektivnega in subjektivnega roka za odpoved. Kršitev, ki jo tožena stranka očitala tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (da naj bi tožnik kot učitelj prihajal v neposredni fizični stik z učenkami šole, mlajšimi od 15 let, v obliki objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov v času, ko so mu bile zaupane v učenje in vzgojo), pa nima vseh znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena KZ-1). Ravnanja, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, so tako nekonkretizirana, da ni mogoče ugotoviti, da gre za fizični poseg v spolno integriteto učenk, saj učenke niso imenovane. Prav tako v izredni odpovedi niso navedene okoliščine, v katerih naj bi do stikov prihajalo, da bi se sploh lahko opravila presoja, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 791,54 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženi stranki z dne 19. 8. 2014 in sklep sveta zavoda tožene stranke z dne 9. 9. 2014 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 20. 8. 2014 ni prenehalo ampak še naprej traja z vsemi pravicami, ki pripadajo tožniku iz delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 1992 ter aneksov, brez prekinitve (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika v 8 dneh: pozvati nazaj na delo na delovno mesto, na katerem je opravljal svoje delo pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja, in mu za obdobje od 20. 8. 2014 dalje do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, mu priznati delovno dobo in ga za to obdobje prijaviti v matično evidenco pri ZPIZ (III. točka izreka); mu za čas od 20. 8. 2014 dalje do vrnitve na delo obračunati bruto plačo v višini 2.714,64 EUR za vsak mesec, od posamičnega mesečnega zneska odtegniti in plačati vse davke in prispevke in izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh povrniti stroške postopka v višini 1.277,95 EUR, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z očitkom sodišča, da v izredni odpovedi ni navedene nobene časovne okoliščine o tem, kdaj naj bi tožnik očitana ravnanja ali opustitve storil, tožena stranka odgovarja, da kaj takega za utemeljenost izredne odpovedi niti ni potrebno. Meni, da ni pravilno stališče sodišča, ko nepravočasnost podaje izredne odpovedi veže na izpovedbo A.A., da so se kršitve dogajale v času, ko je bila učenka tožnika, torej pred letom 2013. Tako kršitev po 1. kot po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ima vse znake kaznivega dejanja, zato je potrebno upoštevati določilo drugega odstavka 109. člena ZDR-1, da je mogoče podati izredno odpoved po obeh alinejah v 30 dneh od ugotovitve razloga, vendar je to mogoče vse v času, ko je možen kazenski pregon. Navaja, da je šlo v konkretnem primeru za specifično situacijo, saj so se začele pojavljati nepotrjene informacije o nekih preiskovalnih dejanjih zoper tožnika, na toženo stranko pa se nikoli niso obrnili učenci ali njihovi starši, ki bi naznanili kaznivo dejanje tožnika. Tožena stranka tako ni razpolagala s konkretnim dokazom, iz katerega bi izhajal utemeljen sum, da bi tožnik storil kakšno kaznivo dejanje. Navedbe iz elektronskega sporočila z dne 5. 6. 2014 za toženko niso predstavljale razloga za odpoved, saj so bile preveč pavšalne in premalo konkretizirane. Pa tudi navedbe samega tožnika o tem, da se mu nekaj očita in o tem, kaj se mu očita, bi lahko bile napačne, saj je tožnik v priponki tega sporočila navedel očitke, ki naj bi mu jih sporočili dve mami, zato tožena stranka na tej podlagi ni mogla podati odpovedi, saj je šlo za posredne informacije. Tožena stranka je bila z znaki kaznivega dejanja seznanjena šele s prejemom obvestila sektorja kriminalistične policije z dne 21. 7. 2014, iz katerega izhaja, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja oziroma, da je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja iz 3. odstavka 173. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami). Dejansko stanje je ugotavljala policija, saj sama tožena stranka tega brez uradne prijave in zgolj na podlagi posrednih informacij ni mogla storiti, saj ni razpolagala z imeni učenk, ki so zoper tožnika vložile kazenske ovadbe. Navaja, da je ravnala hitro in primerno, saj je poizvedbo na policijo podala dne 8. 7. 2014, zato ji ni mogoče očitati, da je izredno odpoved podala prepozno. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, da očitane kršitve, za katere sodišče sicer ugotovi, da jih tožnik priznava, nimajo vseh znakov kaznivega dejanja po 3. odstavku 173. člena KZ-1, ker očitane kršitve niso tako konkretizirane, da bi lahko opravilo presojo o tem, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Tožena stranka je v izredni odpovedi specificirala ravnanja najbolj podrobno, kot jih je v dani situaciji sploh lahko, saj se na toženo stranko konkretno ni obrnila nobena učenka, zato je lahko v izredni odpovedi povzela zgolj ravnanje tožnika, kot ga je tudi sam priznal. Meni, da tudi če ne bi navedla nobenega konkretnega ravnanja, bi njena izredna odpoved zadostila standardu obrazloženosti že s sklicevanjem na obvestilo kriminalistične policije o vložitvi kazenskih ovadb zaradi suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebe mlajše od 15 let, saj toženi stranki v takšni situaciji ni mogoče naložiti bremena natančne opredelitve kaznivega dejanja. Kaj takšnega bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, saj takšnega bremena zaradi pomanjkanja informacij ne bi zmogla. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v odpovedi opisana ravnanja tožnika (stiskanje, objemanje, poljubljanje, božanje, posedanje v naročje) ne predstavljajo fizičnega posega v spolno integriteto učenk. Ravnanja, ki se tožniku očitajo v izredni odpovedi, so spolne narave in si jih v razmerju učenka - učitelj ni mogoče razlagati drugače. Sporno vsebino ravnanj, kot jih je v izredni odpovedi navedla tožena stranka, je potrdila in konkretizirala tudi A.A.. Navaja, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja, saj se je ukvarjalo izključno z interesom tožnika, ni pa upoštevalo interesov tožene stranke, v zvezi s katerimi je ravnatelj izpovedal, da je zaupanje med strankama porušeno in da je tudi klima na šoli porušena. Spregledalo je bistveno okoliščino, da je zoper tožnika vloženih več kazenskih ovadb zaradi storitve kaznivega dejanja in že ta okoliščina bi morala pri sodišču vzbuditi občutek, da je zaupanje med pravdnima strankama toliko porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Sodišče prve stopnje je mimo pričanja priče A.A. in podane kazenske ovadbe odločilo, da pogoji za sodno razvezo niso podani in se pri tem oprlo na izjave staršev otrok, ki pa so popolnoma nerelevantni dokazi v tem postopku. Meni, da ni važno, ali tožnik uživa zaupanje nekaterih staršev ali učiteljev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v obširno podanem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov predmetnega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter v 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravnimi in dejanskimi razlogi iz sodbe sodišča prve stopnje, zato jih ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas kot učitelj klavirja po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 9. 1992 in aneksi v nazivu svetnik; - da je tožena stranka tožniku dne 5. 8. 2014 posredovala pisno obdolžitev in vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo zaradi očitkov kršitev po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1; - da je tožnik prišel na zagovor in podal zagovor v pisni obliki; - da je tožena stranka tožniku dne 19. 8. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji 110. člena ZDR-1, in sicer je tožena stranka tožniku v odpovedi očitala naslednji kršitvi; - da je na glasbeni šoli, v kateri poučuje klavir, prihajal v neposredni fizični stik z učenkami šole, mlajšimi od 15 let, v obliki objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov (dotikanje, ljubčkanje, stiskanje) v času, ko so mu bile zaupane v učenje in vzgojo (kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1, ki ima znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po 3. odstavku 173. člena KZ-1) in - da je brez soglasja zakonitih zastopnikov mladoletne osebe, mlajše od 15 let, učenke v podružnici v B. silil v določene stike, za katere ne ve, ali se s tem strinjajo oziroma, za katere ve, da nima soglasja staršev, da tožnik ni upošteval navodil delodajalca, da ne sme posegati v spolno nedotakljivost oseb mlajših od 15 let in da brez soglasja zakonitih zastopnikov ne izvaja fizičnega dotikanja mladoletnih oseb, še zlasti s poljubljanjem, stiskanjem in objemanjem, posedanjem v naročje, česar ni upošteval, ni izvajal pedagoškega procesa in nalog učitelja po pogodbi vestno, na svojem delovnem mestu v okviru svojih del in nalog, ni upošteval navodil delodajalca, da predmet klavirja uči, ne da bi prišlo do posegov oziroma stikov v osebno nedotakljivost osebe mlajše od 15 let, da je s svojim načinom poučevanja klavirja in izražanjem uspeha presegel pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1).

8. ZDR-1 v 109. členu določa rok, v katerem mora biti redna odpoved podana. Gre za prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razlogov za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

9. Glede kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v izredni odpovedi ni navedena nobena časovna okoliščina ravnanja tožnika o tem, kdaj naj bi tožnik očitana ravnanja storil. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v začetku junija 2014 od staršev svojih učencev izvedel, da policija preiskuje njegov odnos z učenci, o čemer je telefonsko in po elektronski pošti obvestil ravnatelja (A4-A6). Tožnik je v pismu staršem opisal ravnanja (obtožbe), da učence objema, daje poljubčke, otroke daje v naročje, da se jih velikokrat dotakne, torej dejanja, ki jih je tožena stranka nato kot kršitve tožniku povzela v izredno odpoved. Navedeno pa pomeni, da gre pri kršitvah, ki jih je tožena stranka očitala tožniku, le za očitke ravnanj, storjenih pred 4. 6. 2014, ko so tožniku starši povedali v zvezi s čim so bile učenke zaslišane, za sporna ravnanja pa je ravnatelj izvedel najkasneje 9. 6. 2014, ko je prebral elektronsko sporočilo tožnika in nanj tudi odgovoril. Glede na izveden dokazni postopek je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da kakšnih novih ravnanj, za katere bi ravnatelj izvedel šele kasneje, ni bilo, nasprotno pa tudi ne zatrjuje pritožba. Dne 21. 7. 2014 je ravnatelj izvedel le, da je policija zoper tožnika zaradi suma storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 vložila kazensko ovadbo na tožilstvo (B1). Glede na izpoved A.A., zaslišane pred sodiščem prve stopnje, da naj bi se kršitve dogajale v času, ko je bila njegova učenka, to pa je bilo do junija 2013, je do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 dne 19. 8. 2014, že potekel objektivni rok šest mesecev od kar je nastal razlog. Prav tako pa je potekel tudi subjektivni rok 30 dni, saj je za sporna ravnanja ravnatelj tožene stranke izvedel najkasneje 9. 6. 2014, ko je prebral elektronsko sporočilo tožnika. Nenazadnje tudi pritožba zatrjuje, da je tožena stranka sporna ravnanja tožnika povzela iz njegovega elektronskega sporočila, saj se nanjo niso obrnile učenke ali njihovi starši. Prvo obdolžitev je tožena stranka tožniku podala dne 5. 8. 2014, izredno odpoved pa dne 19. 8. 2014, kar je več kot 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved za kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR podana prepozno, saj je potekel tako objektivni kot subjektivni rok.

10. Tožena stranka tožniku v izredni odpovedi očita znake kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, in sicer mu je v konkretnem primeru očitala stike z učenci, objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov (dotikanje, ljubčkanje, stiskanje). Kaznivo dejanje po tretjem odstavku 173. člena KZ-1 stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, zdravljenje, varstvo ali oskrbo. Tožnik ravnanj, ki mu jih tožena stranka v izredni odpovedi očita v zvezi s kršitvijo po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, to je objemanja, stiskanja, božanja, dajanja poljubčkov oziroma dotikanje, ljubčkanje, stiskanje, ne zanika, opiše pa svoje stike z učenci v različnih situacijah, pri tem pa zanika spolno konotacijo teh ravnanj. V dokaznem postopku je med drugimi dokaznimi listinami predložil tudi mnenje, ki ga je podalo Društvo C. z dne 3. 9. 2014 (A24) glede specifike individualnega pouka klavirja. Iz navedenega mnenja izhaja, da je pri pouku klavirja fizični stik med učencem in učiteljem neizogiben, da učitelji intervenirajo tako, da učencem na primer ramena potisnejo navzdol, potisnejo roko med igranjem, „oblikujejo“ zaključen prst, se narahlo dotaknejo hrbta, poravnajo glavo, dvignejo zapestje, spustijo „mrtvo roko“ na klavir, odveč pa včasih ni niti objem. Takšen način strokovnega dela učitelja klavirja pa je potrdila tudi izjava prič D.D. in E.E., nujnost stikov pa je opisal ravnatelj v svoji izpovedbi.

11. Pritožba meni, da je dovolj, da se je tožena stranka v izredni odpovedi sklicevala zgolj na obvestilo kriminalistične policije o vloženi kazenski ovadbi (B1) in da to zadostuje, saj ni razpolagala z nobenim konkretnim dokazov, iz katerega bi izhajal utemeljen sum, da bi tožnik storil kakršnokoli kaznivo dejanje in da je v izredni odpovedi specificirala ravnanje tožnika najbolj podrobno, kot je v dani situaciji sploh lahko (saj se nanjo konkretno ni obrnila nobena učenka ali starši), zato je v izredni odpovedi lahko povzela zgolj ravnanje tožnika, kot ga je sam priznal. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so ravnanja, ki jih je tožena stranka tožniku očitala tako nekonkretizirana, da ni mogoče ugotoviti, da gre za fizični poseg v spolno integriteto učenk, saj učenke niso imenovane, prav tako pa v izredni odpovedi sploh ni navedenih okoliščin, v katerih naj bi do stikov prihajalo, da bi se sploh lahko opravila presoja, ali gre za druga spolna dejanja ali ne. Sodišče prve stopnje je tako pravilno materialnopravno zaključilo, da dejanje, ki se tožniku očita v izredni odpovedi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, nima vseh znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1. 12. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve, ki se tožniku očita po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podana prepozno, kršitev, ki pa jo tožena stranka očita tožniku po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa nima vseh znakov kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (tretji odstavek 173. člena KZ-1), je izredna odpoved, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 19. 8. 2014, podana nezakonito.

13. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je ravnalo pristransko in upoštevalo le okoliščine tožnika, ni pa sledilo okoliščinam, ki jih je zatrjevala tožena stranka. V zvezi s presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera in interes obeh strank pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je kot pomembne okoliščine, zaradi katerih je po njegovi presoji nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, upoštevalo da je tožnik pri toženi stranki delo opravljal kar 22 let brez kakršnih pripomb in izkazanih napak, da je bil pri svojem delu z učenci zelo uspešen (kar kažejo njegovi številni uspeh na tekmovanjih), da mu je ob sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podporo izrazil kolektiv tožene stranke (A20, A57, A58, A61 - A64 in A67) in da so podporo izrazili tudi starši učencev, ki jih je tožnik poučeval (A23, A32 - A41, A45, A46, A55), kar vse kaže na to, da tožnik kljub izredni odpovedi uživa veliko zaupanje tako sodelavcev, staršev in učencev. Ravnatelj tožene stranke je glede možnosti vrnitve tožnika nazaj na delo in nadaljevanje delovnega razmerja povedal, da je bilo porušeno medsebojno zaupanje, da je porušena klima na šoli in tudi, da so od 1. 9. 2014 zaposlili dve kandidatki, ki sta izpolnjevali vse pogoje, tako da je delovno mesto zasedeno. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi izpoved ravnatelja, ki je ocenil tožnikovo delo kot odlično glede vseh kriterijev, vključno z odnosom tožnika do uporabnikov storitev (A69) in ni spregledalo izpovedi A.A., ki je bila za tožnika obremenjujoča. Vendar je ob dejstvu, da ta učenka že od leta 2013 ni njegova učenka, utemeljeno zaključilo, da zgolj njena izjava ni pomembna v tolikšni meri, da tožnik svojega dosedanjega dela pri toženi stranki ne bi mogel nadaljevati. Sodišče prve stopnje je tako kot prevladujoče upoštevalo interes kolektiva, ki je tožniku izrazil podporo, in izraz staršev učencev, ki jih je tožnik učil v času pred odpovedjo, da mu zaupajo, zato tudi pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso bili podani zakoniti razlogi za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu določb drugega odstavka 118. člena ZDR‑1. 14. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

15. Ker torej niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožniku upoštevajoč Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in naslednji) priznalo naslednje priglašene stroške odgovora na pritožbo: nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tarifna št. 3210) v višini 628,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tarifna št. 6002) v višini 20,00 EUR in 22 % DDV (tarifna št. 6007), kar skupaj znese 791,54 EUR stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku v 15 dneh od prejema te sodbe.