Jedro

Okoliščina, da zemljišča tožnikov ležijo v neposredni bližini zemljišča, na katerem je postavljena bazna postaja, ni zadosten razlog, da se nekomu prizna položaj stranke v postopku. Za priznanje statusa stranke je namreč treba izkazati obstoj konkretne kršitve pravic ali pravnih koristi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla predlog tožnikov za obnovo postopka, ki se je končal z izdajo gradbenega dovoljenja št. 35105-151/2008-NŠ/TM za postavitev bazne postaje Slovenj Gradec – Stari trg na zemljišču parc. št. 915/2 k.o. ..., ki ga je dne 26. 11. 2008 izdala tožena stranka investitorju A. d.d., ... V obrazložitvi sklepa ministrstvo navaja, da so tožniki dne 29. 4. 2011 vložili predlog za obnovo postopka na podlagi 1. in 9. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker menijo, da bi si moral investitor objekta glede odmikov pridobiti njihovo pisno soglasje. Po ugotovitvah tožene stranke predloga za obnovo postopka niso podale upravičene osebe. V upravnem spisu se nahaja strokovno mnenje o sevalnih obremenitvah v okolici bazne postaje, ki ga je izdelal Inštitut za neionizirana sevanja. Iz navedenega mnenja je razvidno, da so sevalne obremenitve na celotnem vplivnem območju anten baznih postaj v sistemu GSM in UMTS dosti nižje od mejnih vrednosti, ki jih določa Uredba o elektromagnetnem sevanju v naravnem in življenjskem okolju za prvo območje varstva pred sevanji. Bazna postaja na obravnavani lokaciji tako ne bo presegla vrednosti, ki jih določa Uredba, zato je sprejemljiva za okolje. V območju za določitev strank se nahajajo le nepremičnine parc. št. 915/10, 914/1, 914/3 in 916/1 k.o. …, lastniki navedenih nepremičnin pa so z nameravano gradnjo seznanjeni ter z njo soglašajo. Tožniki pa niso lastniki ali imetniki služnostne oz. stavbne pravice na nepremičninah, na katerih bo potekala gradnja in na katere bi segalo območje za določitev strank, zato jim statusa stranke v tem postopku ni mogoče priznati. Sicer pa tožniki v predlogu niti niso navedli, katere njihove pravice ali pravne koristi so prizadete z obravnavano gradnjo in bi jih želeli v tem postopku varovati. Ker torej predloga za obnovo niso podale upravičene osebe, je tožena stranka njihov predlog na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP zavrgla.

V tožbi tožniki navajajo, da bi morala tožena stranka predlog za obnovo postopka obravnavati na podlagi tretjega odstavka 70. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Prepričani so, da je vplivno območje v projektu prikazano napačno, tožniki pa niso imeli možnosti, da bi v postopku to tudi dokazali. ZGO-1 pa natančno določa, na kakšen način je mogoče izpodbijati pravilnost vplivnega območja, določenega v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja. V skladu z določbo tretjega odstavka 70. člena ZGO-1 pa mora oseba, ki predlaga obnovo postopka, ker meni, da je vplivno območje objekta prikazano napačno, predlogu za obnovo postopka najpozneje v 15 dneh priložiti ekspertno mnenje, iz katerega izhaja, da je vplivno območje prikazano napačno. ZGO-1 torej določa posebno dokazno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravilnost vplivnega območja. Po uveljavljeni upravno sodni praksi pristojni organ predloga za obnovo postopka, ki mu ni priloženo ekspertno mnenje, po preteku 15 dnevnega roka ne sme zavreči, temveč mora stranko pozvati, da predloži ustrezno ekspertno mnenje. Tožena stranka pa tega ni storila, zato je s tem bistveno kršila določbe upravnega postopka. Tožniki predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep odpravi ter dovoli obnovo postopka, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je določba tretjega odstavka 70. člena ZGO-1 prenehala veljati z novelo ZGO-1B, ki se uporablja od 15. 4. 2008 dalje. Vloga za izdajo gradbenega dovoljenja za bazno postajo pa je bila vložena dne 22. 10. 2008, torej že po uveljavitvi spremembe 70. člena ZGO-1, zato navedena določba v času izdaje gradbenega dovoljenja ni bila več v veljavi. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v svoji odločitvi podala pravilne razloge za odločitev, zato sodišče v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

Na podlagi 9. točke 260. člena ZUP se lahko postopek obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Kdo se poleg stranke lahko udeležuje postopka, določa 43. člen ZUP. Po tej določbi pa ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Kot pravna korist pa je definirana neposredna, na zakon ali drugi predpis oprta osebna korist. To pomeni, da mora prizadeta oseba uveljavljati varstvo svoje osebne ter neposredne pravne koristi.

Tožniki so predlog za obnovo postopka utemeljevali zgolj na okoliščini, da kot neposredni mejaši niso podali soglasja h gradnji bazne postaje. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v obravnavanem primeru tožniki niso soglasodajalci k predvideni gradnji, zato navedeni ugovor ni relevanten. Prav tako tudi okoliščina, da zemljišča tožnikov ležijo v neposredni bližini zemljišča, na katerem je postavljena bazna postaja, ni zadosten razlog, da se nekomu prizna položaj stranke. Za to je treba izkazati konkretne kršitve pravic ali pravnih koristi v posledici predvidenega posega v prostor. Takšnih okoliščin pa tožniki v predlogu za obnovo postopka, niti sedaj v tožbi, ne zatrjujejo niti ne dokazujejo.

Edini tožbeni ugovor tožnikov je, da bi morala tožena stranka predlog za obnovo postopka obravnavati na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZGO-1, ki je določal, da lahko tisti, ki mu ni bila dana možnost udeležbe v postopku kot stranskemu udeležencu, dokazuje, da je bilo vplivno območje objekta prikazano napačno in sicer s predložitvijo ekspertnega mnenja. Kot je že pravilno pojasnila tožena stranka v odgovoru na tožbo, je navedena določba prenehala veljati na podlagi novele ZGO-1B (Ur. list RS, št. 126/07), ki se uporablja od 15. 4. 2008 dalje. Navedena določba je torej prenehala veljati že pred uvedbo postopka za izdajo spornega gradbenega dovoljenja, ki je bil uveden na podlagi vloge investitorja dne 22. 10. 2008. Zaradi navedenega v obravnavanem primeru ne pride v poštev določba 114. člena ZGO-1B, ki določa, da se postopki, ki so bili začeti pred uporabo te novele, končajo po do tedaj veljavnih določbah ZGO-1. S tem pa je tudi neutemeljen tožbeni ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka, ker tožena stranka tožnikov na podlagi določbe tretjega odstavka 70. člena ZGO-1 ni pozvala na dopolnitev vloge s predložitvijo ekspertnega mnenja o vplivnem območju.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.