Jedro

Ker je procesnopravno zmotno pritožbeno stališče, da je obsojenčeva navzočnost v postopku za preklic pogojne obsodbe obvezna, sodišče prve stopnje pa je tudi podvzelo potrebne korake v smeri pridobitve obsojenčeve razlage vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja v postopku za preklic pogojne obsodbe, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je s svojim ravnanjem obsojencu prekršilo ustavno zagotovljene procesne kavtele.

Pravica do izjave v postopku za preklic pogojne obsodbe je spoštovana, če je sodišče na razumen način poskušalo zagotoviti obsojenčevo navzočnost v tem postopku.

Ko se postopku za preklic pogojne obsodbe očitno izmika, je dolžan obsojeni med drugim sprejeti breme nevročitve odločbe, izdane v njegovo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se prvostopenjska sodba potrdi.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je pogojno sodbo, izrečeno obsojenemu A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. V K 26930/2020, z dne 10. 2. 2022, pravnomočno dne 8. 3. 2022, preklicalo in obsojenemu A. A. izreklo zaporno kazen pet mesecev. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP je odločilo, da je obsojeni dolžan povrniti stroške postopka za preklic pogojne obsodbe iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper navedeno sodbo je vložil pritožbo obsojenčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in zakonito preklicalo pogojno obsodbo obsojenemu in izreklo petmesečno zaporno kazen. Zagovornik v pritožbi uveljavlja tri problemske sklope, in sicer po njegovi oceni nepravilno ravnanje prvostopenjskega sodišča v fazi postopka za preklic pogojne obsodbe, ko naj ne bi zagotovilo obsojencu možnosti izjave, v fazi vročanja prvostopenjske sodbe o preklicu pogojne obsodbe, ko niti ni poskušalo z vročitvijo obsojencu, ter v fazi postavitve zagovornika po uradni dolžnosti, ko naj bi temu ne zagotovilo potrebnega roka za pripravo obrambe. Smiselnega pritožbenega zaključka, da je na navedeni način sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP, pa sodišče druge stopnje ne sprejema.

5.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da zaslišanje obsojenca oziroma razpis posebnega naroka, na katerem bi obsojeni sodeloval in pojasnil razloge za neizpolnitev posebnega pogoja, določenega v izrečeni pogojni obsodbi, ni obligatorno: po določbi drugega oziroma tretjega odstavka člena 506 ZKP izvenobravnavni sodnik v postopku za preklic pogojne obsodbe zasliši obsojenca, če je dosegljiv oziroma po potrebi razpiše narok, o katerem obvesti, med drugim, tudi obsojenca. Razlaga navedenih zakonskih določb terja zaključek, da se izvede zaslišanje obsojenca le v primeru njegove dosegljivosti oziroma se razpiše narok le po potrebi, pri čemer določba tretjega odstavka člena 506 ZKP celo določa, da v primeru, ko se obsojeni očitno izmika oziroma ne želi priti na narok, to ni ovira za sprejem odločitve. Sodišče prve stopnje pa je v točki 3 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je obsojeni za sodišče nedosegljiv, tako svojo ugotovitev pa je tudi prepričljivo obrazložilo.

6.Spisovni podatki tudi po presoji sodišča druge stopnje izkazujejo, da že tekom prvostopenjskega postopka ni bilo mogoče zagotoviti obsojenčeve navzočnosti, zaradi česar je bil zoper njega odrejen pripor in na njegovi podlagi izdan Evropski nalog za prijetje in predajo; sodišče prve stopnje je postopek zaključilo z izdajo obsodilne sodbe, ki je zaradi obsojenčeve odpovedi pravici do pritožbe takoj postala pravnomočna, še istega dne pa mu je bil pisni odpravek sodbe vročen preko Zavoda za prestajanja kazni zapora. Sodišče prve stopnje je spisovno skladno tudi ugotovilo, da mu po pravnomočno končanem kazenskem postopku ni bilo mogoče vročiti stroškovnega sklepa in naloga za plačilo sodne takse, saj so se sodne pošiljke z naslova obsojenčevega stalnega prebivališča na Hrvaškem in začasnega prebivališča v Nemčiji vračale z oznako "preseljen" oziroma "neznan", poizvedbe o prebivališču obsojenca pa so ostale neuspešne. Izkazano je nadalje, da je prvostopenjsko sodišče v postopku za preklic pogojne obsodbe skušalo zagotoviti obsojenčevo navzočnost z razpisom ukrepa "sporočiti naslov", ki pa do izdaje izpodbijane sodbe ni bil realiziran. Navedene okoliščine predstavljajo dejansko podlago za več kot trden zaključek, da je sodišče prve stopnje v razumni meri poskušalo zagotoviti obsojenčevo navzočnost v postopku za preklic pogojne obsodbe.

7.Ker je procesnopravno zmotno pritožbeno stališče, da je obsojenčeva navzočnost v postopku za preklic pogojne obsodbe obvezna; sodišče prve stopnje pa je tudi podvzelo potrebne korake v smeri pridobitve obsojenčeve razlage vzrokov za neizpolnitev posebnega pogoja v postopku za preklic pogojne obsodbe, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je s svojim ravnanjem obsojencu prekršile ustavno zagotovljene procesne kavtele: vabila v postopku mu je poskušalo vročiti na znanih naslovih v tujini, opravilo je poizvedbe preko Interpola Sarajevo in Interpola Zagreb ter poskušalo pridobiti naslov obsojenca preko ukrepa "sporočiti naslov". Upoštevaje, da nič od navedenega ni rezultiralo v dejanski vročitvi vabila obsojencu v postopku za preklic pogojne obsodbe, je ravnalo pravilno, ko je postopek zaključilo z izdajo odločbe; pravica do izjave v postopku za preklic pogojne obsodbe je spoštovana, če je sodišče na razumen način poskušalo zagotoviti obsojenčevo navzočnost v tem postopku.

8.Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo vsaj poskusiti vročiti sodbo o preklicu pogojne obsodbe obsojencu. Upoštevaje podatke spisa o težavah pri zagotavljanju navzočnosti obsojenca v postopku pred postopkom za preklic pogojne obsodbe in dejstvo, da v postopku za preklic pogojne obsodbe, kljub temu, da si je za to prizadevalo, sodišče prve stopnje ni uspelo ugotoviti lokacije obsojenčevega dejanskega nahajanja, je zagovornikovo vztrajanje pri vročitvi izpodbijane sodbe obsojencu vsaj nelogično: odločbo je pač mogoče vročiti le, če je znan naslov naslovnika. Tosmerna prizadevanja sodišča prve stopnje niso bila uspešna iz razlogov na strani obsojenca, ki glede na spisovne podatke točne ve, da mu je bila izrečena pravnomočna obsodilna sodba z izrekom posebnega pogoja v pogojni obsodbi, pa tudi, kakšne so možne posledice v primeru njegove neizpolnitve; ko se postopku za preklic pogojne obsodbe očitno izmika, je dolžan, med drugim, sprejeti breme nevročitve odločbe, izdane v njegovo škodo.

9.Pritožnik v pritožbi z ničemer ne izkaže pravne oziroma dejanske kompleksnosti zadeve, v zvezi s katero je bil postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti; zato neutemeljeno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z nezagotovitvijo potrebnega roka po vročitvi izpodbijane sodbe zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku člena 371 ZKP. Določba tretjega odstavka člena 120 ZKP res predpisuje določitev posebnega roka v primerih vročitve sodbe, s katero je izrečena kazen zapora; drži tudi, da sodišče prve stopnje posebnega roka zagovorniku po vročitvi napadene odločbe ni zagotovilo. Vendar je navedeno, ob upoštevanju narave predmetne zadeve, nepomembno, saj že sam pritožbeni rok predstavlja primerno obdobje, v katerem je mogoče sestaviti kvalitetno pritožbo.

10.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek člena 383 ZKP), je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

11.Obsojenčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato bi obsojeni moral plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka; vendar je pritožbeno sodišče, upoštevaje podatke spisa, obsojenca oprostilo plačila tega stroška.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 506, 506/2, 506/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.