Jedro

Čeprav je tožnik v letu 2003 plačal komunalni prispevek zaradi vodenja takratnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za isti objekt, je dejstvo, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, zato tožnik pravic, ki bi mu v tistem času šle zaradi plačanega prispevka (priključitev objekta in uporaba občinske komunalne opreme – npr. uporaba cest, javnih površin v občini), ni konzumiral. V tem primeru je imel možnost zahtevati vračilo plačanega komunalnega prispevka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v zvezi z legalizacijo prizidka – garaže na zemljišču parc. št. 1349/2 k.o. ... v višini 960,71 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bil komunalni prispevek za gradnjo objekta odmerjen na podlagi določb Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt) in Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč za območje Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 27/11, v nadaljevanju Odlok). V postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da je bil tožniku z odločbo z dne 10. 7. 2003 že odmerjen komunalni prispevek za legalizacijo iste garaže v višini (preračunano) 700,09 EUR in 17. 3. 2003 tudi plačan. Zaradi novega tožnikovega zahtevka za legalizacijo pa je upravna enota z novo vlogo zaprosila za izdajo odločbo o komunalnem prispevku. Ta znaša 1.651,66 EUR, ob upoštevanju že plačanih 700,09 EUR pa je vrednost komunalnega prispevka 951,57 EUR. Navedeni znesek je treba še indeksirati za obdobje od 20. 4. 2011 do izdaje te odločbe 12. 12. 2011, tako da je končni znesek komunalnega prispevka 960,71 EUR.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih med drugim poudaril, da je upravni organ dolžan odmeriti komunalni prispevek v zvezi z načrtovano gradnjo v obsegu, kot je prikazan v projektni dokumentaciji, in za katerega naj bi upravna enota izdala gradbeno dovoljenje. Ker Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) ne ureja posebej postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječi objekt, se tak postopek glede pravne ureditve v ničemer ne razlikuje od postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za načrtovano gradnjo. Za odmero komunalnega prispevka so torej relevantne značilnosti gradnje, v zvezi s katero mora biti ta prispevek plačan. Zavrača pritožbeno navedbo, da bi bil za gradnjo istega objekta komunalni prispevek dvakrat plačan. Prvostopenjski organ je namreč od novo ugotovljenega zneska komunalnega prispevka odštel že plačani znesek.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi pojasnjuje, da je 17. 7. 2003 že plačal komunalni prispevek za garažo, in sicer v času vodenja postopka za njeno legalizacijo. Ker mu takrat ni uspelo pridobiti vseh soglasij, je bil postopek izdaje gradbenega dovoljenja zaključen z zavrnilno odločbo. Nato je 19. 10. 2010 ponovno zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo iste garaže kot prizidka k stanovanjski hiši. Kljub temu da je komunalni prispevek enkrat že plačal, mu je toženka za isti objekt ponovno odmerila komunalni prispevek. Tudi tega je plačal 13. 12. 2011, saj je želel čim prej pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker investitor niti zaradi dejstva, da so se v vmesnem času spremenile podlage in način izračuna komunalnega prispevka, ni dolžan dvakrat plačati komunalnega prispevka v zvezi z gradnjo istega objekta, je izpodbijana odločitev napačna. Poleg tega v letu 2003 plačani znesek ni bil indeksiran, kot je bil indeksiran znesek 951,57 EUR, kar pomeni, da pri izračunu niso bili upoštevani enaki kriteriji. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne v ponovni postopek z napotkom, naj prvostopenjski organ izda odločbo, v kateri naj ugotovi, da je bil tožniku v zvezi z legalizacijo omenjenega objekta komunalni prispevek z odločbo z dne 10. 7. 2003 že odmerjen in plačan, in v kateri naj odloči, da mu mora toženka vrniti ponovno plačani komunalni prispevek v višini 960,71 EUR s pripadajočimi obrestmi. Zahteva tudi plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge iz drugostopenjske odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi ni sporno, da je bil izpodbijani komunalni prispevek odmerjen zaradi gradnje garaže, v zvezi s katero se je pred pristojno upravno enoto vodil postopek za izdajo gradbenega dovoljenja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 1/2010, oktober 2010, izdelovalca ... d.o.o. …. V takem primeru se v skladu s šestim odstavkom 79. člena ZPNačrt komunalni prispevek odmeri z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko občina od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Navedeno pomeni, da se o investitorjevi obveznosti, da mora prispevati k stroškom gradnje komunalne opreme v občini (prvi odstavek 79. člena ZPNačrt), odloča zaradi načrtovane gradnje, ki bo imela za posledico obremenitev (uporabo) komunalne opreme v občini. S plačanim komunalnim prispevkom si investitor namreč zagotovi priključitev objekta na že zgrajeno komunalno opremo (četrti odstavek istega člena). Predpogoj za priključitev pa je, da je za objekt izdano gradbeno dovoljenje in objekt nato zgrajen (pri tem je nepomembno, ali je objekt – če gre za nezakonito gradnjo –, že obstoječ). Čeprav je tožnik v letu 2003 plačal komunalni prispevek zaradi vodenja takratnega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja za isti objekt, je dejstvo, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, zato tožnik pravic, ki bi mu v tistem času šle zaradi plačanega prispevka (priključitev objekta in uporaba občinske komunalne opreme – npr. uporaba cest, javnih površin v občini – prvi odstavek 71. člena ZPNačrt), ni konzumiral. V tem primeru je imel možnost zahtevati vračilo plačanega komunalnega prispevka. Položaj je torej drugačen kot v primeru, ko bi občina ponovno odmerila komunalni prispevek za legalno – na podlagi gradbenega dovoljenja – zgrajen objekt, za katerega je investitor plačal komunalni prispevek.

Ker je bil torej obravnavani komunalni prispevek odmerjen v zvezi z drugim postopkom za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo garaže na podlagi projektne dokumentacije iz leta 2010, je napačno tožbeno stališče, da naj bi šlo v obravnavani zadevi iz razloga, ker se je postopek za izdajo gradbenega dovoljenja vodil za isti objekt, za ponovno odločanje o istem komunalnem prispevku oz. za ponovno plačevanje že plačanega komunalnega prispevka. Ker tožnik vračila ni zahteval, pa mu je po mnenju sodišča upravni organ že plačani znesek utemeljeno upošteval na način, da je odmerjeni komunalni prispevek zmanjšal za plačanih 700,09 EUR.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da plačani znesek v višini 700,71 EUR ni bil indeksiran. Gre za nedovoljeno tožbeno novoto, ki je sodišče v tem upravnem sporu ne more upoštevati. Tožnik namreč v pritožbi tega dejstva ni navajal in se nanj skliceval kot na razlog za nezakonitost prvostopenjske odločbe. V skladu s tretjim odstavkom 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Enako velja tudi za njegove navedbe v izjavi z dne 17. 5. 2013 o isti vsebini obeh projektov in o nespremenjeni komunalni opremljenosti, ki da je enaka, kot je bila v letu 2003. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).