Jedro

Tožena stranka je bila na podlagi 1. odst. 620. čl. ZOR dolžna tožeči stranki dovoliti, da napako, v kolikor je res obstajala, odpravi. Tega pa, kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka tožeči ni omogočila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 33.910,00 SIT v 8 dneh.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. Ig 97/00515 z dne 15.9.1997 v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 85.039,00 SIT v 8 dneh.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje plačilo preostalega dela naplačanega računa za opravljeno generalno popravilo motorja na vozilu tožene stranke ter zamudne obresti od prepoznega delnega plačila popravila. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se tožena stranka protivi plačilu poporavilu motorja, ker naj bi delo ne bilo brezhibno opravljeno, saj naj bi motor prekomerno trošil olje in na izpuhu pretirano dimil. Nadalje pa je sodišče ugotovilo, da tožena stranka kljub pozivu tožeče stranke, naj vozilo pripelje na servis, tega ni storila, s tem pa tožeči stranki ni omogočila pregleda in eventuelnega popravila motorja. Pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v pravilnost navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje glede na oceno izvedenih dokazov.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju ni izgleda za uspeh tožene stranke v tem postopku tudi, če bi sodišče presojalo pravno razmerje med pravdnima strankama po pravilih pogodbe o delu, kar s pritožbo uveljavlja tožena stranka. Sicer nedokazane zatrjevane napake dela (prekomerna poraba olja in prekomerno dimljenje pri izpuhu) niso take, da bi bilo opravljeno delo neuporabno. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno ocenilo predloženo izvedensko mnenje, upoštevaje časovno distanco med opravljenim delom tožeče stranke in izvedenčevim ogledom vozila. Tožena stranka je bila na podlagi 1. odst. 620. čl. ZOR dolžna tožeči stranki dovoliti, da napako, v kolikor je res obstajala, odpravi. Tega pa, kot je bilo že ugotovljeno, tožena stranka tožeči ni omogočila.

Tožena stranka šele v pritožbi zatrjuje, da je bilo opravljeno delo neuporabno, zaradi česar je utemeljeno na podlagi 619. čl. ZOR razdrla pogodbo. Navedena zatrjevana dejstva (o neuporabnosti dela in razdrtju pogodbe) so pritožbene novote, ki jih skladno s 1. odst. 337. čl. ZPP pritožbeno sodišče ni smelo presojati. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji. Sicer pa je tožena stranka v prvostopnem postopku uveljavljala preuranjenost tožbenega zahtevka, ker naj bi reklamacija še ne bila rešena, kar neposredno izpodbija pritožbene trditve o razdrtju pogodbe.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa je uspešno prestala tudi uradni preizkus po 2. odst. 350. čl. ZPP, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki prestavljajo nagrado pooblaščenki za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni št. 16/1 Odvetniške tarife 375 točk, ob vrednosti odvetniške točke 90,00 SIT, torej 33.750,00 SIT in poštne stroške v znesku 160,00 SIT.