Jedro

Ni šteti, da je bila z dokončno odločbo toženca očitno kršena določba 298. člena ZPIZ, na podlagi katere je tožnik, upokojenec, uveljavil prevedbo oz. novo odmero starostne pokojnine od najvišje pokojninske osnove, veljavne od 1.4.1992 dalje, in zato tudi ni podlage za njeno razveljavitev po nadzorstveni pravici po določbi 269. člena ZPIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v izreku glasi: "Zahtevku tožnika se ugodi in se odločbi toženca opr. št. 565.771 z dne 5.8.1994 in P-565.771 z dne 9.11.1994 odpravita".

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se mu prizna in odmeri starostna pokojnina v skladu z 298. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju od najvišje pokojninske osnove, določene od 1.4.1992 dalje. Ugotovilo je, da je odločitev toženca (prvostopna odločba št. 565.771 z dne 5.8.1994, potrjena z drugostopno odločbo iste opr. št. z dne 9.11.1994), s katero je bila tožniku od 1.9.1994 dalje pokojnina ponovno odmerjena, pravilna in zakonita.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na določbo 298. čl., ki jo tako prvostopno sodišče kot toženec nepravilno interpretirata. Sprašuje se, kakšen pomen ima sploh ta določba, če na njeni podlagi ni upravičen do nove odmere pokojnine, ko pa določa, da uživalec pravic lahko zahteva, da se mu pravice določijo po tem zakonu, če je to zanj ugodnejše. Nesmotrno in nemogoče bi bilo vse pravice, ki so določene v drugih členih zakona, povzeti v tem členu. Iz določb zakona je evidentno, da je pokojnina pravica iz minulega dela, državljani Slovenije, ki je pravna in socialna država (2. čl. Ustave), pa imajo pravico do socialne varnosti (50. čl. Ustave). Meni, da sodba prvostopnega sodišča ni skladna z določbo 2. odst. 14. čl. Ustave, ker je z njo kršeno načelo enakosti vseh pred zakonom. Opozarja, da kljub odločbi Ustavnega sodišča R Slovenije z dne 18.11.1993, ki je razveljavilo del določbe 162. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, razveljavitev pa začne učinkovati s 1.8.1994, še vedno niso odpravljene razlike v višini pokojnin upokojencev, ki jim je pokojnina odmerjena od najvišje pokojninske osnove, saj obstajajo 4 kategorije upokojencev. Te razlike, ki so protiustavne, niso pogojene s plačanimi prispevki in delovno dobo, temveč z različnimi časovnimi obdobji, v katerih so bile pokojnine uveljavljene. Očitna neenakost med upokojenci je nastala zaradi izvedbenih sklepov toženca, pa čeprav je imel v 162. čl. zakona pooblastilo za ustrezno ukrepanje. Po stališču ustavnega sodišča je ob enaki pokojninski osnovi in enako dolgi delovni dobi dopustna le ena najvišja pokojnina. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in obdrži v veljavi odločbo toženca z dne 3.8.1992. V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da se le-ta kot neutemeljena zavrne. Navaja, da je tožnik uživalec pokojnine po predpisih od leta 1975 dalje, torej po takrat veljavnih predpisih. Zato ne more biti podlage za novo odmero starostne pokojnine od najvišje pokojninske osnove, veljavne od 1.4.1992 dalje, saj se od te lahko odmeri le zavarovancu, ki je pravico do pokojnine uveljavil po 1.4.1992. Ker pa se pritožnik sklicuje na 298. čl. zakona, pojasnjuje, da le-ta ne določa načina usklajevanja pokojnin, saj ga določa Upravni odbor zavoda. V konkretnem primeru ne gre za pravico, katere pridobitev bi bila možna po določbi tega člena.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo vsa dejstva, pomembna za odločitev, jih pa zmotno presodilo in v posledici zmotno uporabilo materialno pravo ter o zadevi nepravilno odločilo.

Pritožitelj utemeljeno opozarja na določbo 298. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami), ki velja od 1.4.1992 dalje. Prav na podlagi te določbe zakona mu je toženec na njegovo zahtevo z dne 9. maja 1992 z odločbo opr. št. 15-565771 z dne 3.8.1992 na novo odmeril starostno pokojnino od najvišje pokojninske osnove, veljavne od 1.4.1992 dalje. Toženec, XY, je tedaj zavzel stališče, da je tožnik (upokojenec že od leta 1975 dalje) upravičen do nove odmere pokojnine v skladu s to določbo zakona. Zoper omenjeno odločbo se tožnik ni pritožil in ker ni bila predložena drugostopnemu organu v revizijo po določbi 256. čl. zakona, je v skladu z določbo 258. čl. zakona šteti, da je bila potrjena in je tako postala pravnomočna. Po dveh letih, ko je tožnik toženca opozoril na nepravilno izplačevanje pokojnine in zahteval, da se mu od maja 1994 dalje izplačuje v pravilnih zneskih, pa je toženec svoje stališče spremenil. V izpodbijanih odločbah je namreč zavzel stališče, pri katerem tudi vztraja, da upokojenci, ki so bili upokojeni pred novim zakonom, ne morejo na podlagi 298. čl. zakona zahtevati nove odmere pokojnine od najvišje pokojninske osnove, veljavne od 1.4.1992 dalje. S takšnim stališčem soglaša tudi prvostopno sodišče iz razlogov, ki jih navaja na 2. strani obrazložitve sodbe.

Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da določba 298. čl. zakona (v poglavju "Prehodne in končne določbe") pravic, ki se lahko določijo po novem zakonu, ne opredeljuje niti pozitivno niti negativno. Po oceni pritožbenega sodišča iz samega besedila določbe, ki ni dorečena, pa namen zakonodajalca ni nedvoumno razviden, kot zaključuje prvostopno sodišče. Šele praksa izvajanja novega zakona je opozorila na vprašanje, katere pravice je imel zakonodajalec v mislih z omenjeno določbo zakona. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da je treba določbo, ki ni precizna, izhajajoč iz vseh ostalih določb zakona oz. celotne zasnove sistema, razlagati ožje. Ne soglaša pa z njegovim zaključkom, da je bila z odločbo toženca z dne 3.8.1992 ta določba očitno kršena, saj glede na samo besedilo določbe po mnenju pritožbenega sodišča pravno ni utemeljen.

Zato v konkretnem primeru tudi ni bil izpolnjen pogoj za izdajo izpodbijanih odločb na podlagi 2. alinee 269. čl. zakona, kot zmotno ugotavlja prvostopno sodišče. Ta člen ureja posebne primere razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe o priznanju pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po omenjenem členu lahko odločbo, zoper katero ni bila vložena pritožba, razveljavi ali spremeni le organ druge ne pa prve stopnje. To lahko stori v primeru, če je bilo o isti zadevi že prej drugače odločeno (1. alinea) oz. če so bile z odločitvijo očitno kršene materialne določbe zakona ali splošnih aktov v škodo zavoda (2. alinea).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izdal odločbo opr. št. 565.771 z dne 5.8.1994 prvostopni organ toženca po uradni dolžnosti, brez navedbe pravnega temelja. Z njo je bila tožniku od 1.9.1994 dalje starostna pokojnina ponovno odmerjena v določenem znesku na mesec ter odločeno, da učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji in da se z njo nadomesti odločba z dne 3.8.1992. Drugostopni organ v obrazložitvi dokončne odločbe, s katero je zavrnil pritožbo, sicer priznava, da je bil kršen formalni postopek, saj bi bilo potrebno odločbo z dne 3.8.1992 spremeniti v skladu z določbo 269. čl. zakona, hkrati pa poudarja, da postopkovna napaka ni vplivala na samo vsebinsko odločitev.

Ker po oceni pritožbenega sodišča, kot je bilo že poudarjeno, z odločitvijo toženca, XY z dne 3.8.1992 ni bila očitno kršena določba 298. čl. zakona v škodo zavoda, toženec za izdajo izpodbijanih odločb ni imel pravne podlage v 269. čl. zakona kot zmotno meni prvostopno sodišče. Zato je tožnikov zahtevek, da se izpodbijani odločbi toženca odpravita in da ostane v veljavi njegova odločba z dne 3.8.1992, s katero mu je bila od 1.4.1992 dalje starostna pokojnina ponovno odmerjena od najvišje pokojninske osnove, veljavne od 1.4.1992 dalje, utemeljen in je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka.

V zvezi s pritožbeno grajo glede odprave razlik med pokojninami, pritožbeno sodišče poudarja, da soglaša z ugotovitvijo in s stališčem, ki ga je s tem v zvezi prvostopno sodišče obrazložilo na str. 2 in 3 sodbe in se v izogib ponavljanju sklicuje na ta del obrazložitve sodbe. Že po izdaji te sodbe je zakonodajalec, kot to izhaja iz novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 7/96), z določbo 22. čl., s katero je spremenjen 162. čl. in z določbo 55. čl., dal tožencu pravno podlago za odpravo omenjenih razlik v pokojninah, ki so pogojene z različnim časovnim obdobjem, v katerem so bile uveljavljene.