Jedro

Obveznost toženke temelji na pgodbenem razmerju. Priznati je treba samo tiste pravdne stroške, ki so bili potrebni.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodna odločba v 2. točki spremeni tako, da se v drugi vrstici navedene točke znesek 144.510,00 SIT nadomesti z zneskom 51.798,00 SIT (enainpetdesettisočsedemstoosemindevetdest).

Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodna odločba potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ptuju, opr. št. I 2738/96, z dne

27.8.1997 v 1. točki izreka razveljavi, za dne 2.12.1996 plačani znesek 32.381,00 SIT in za dne 15.1.1997 plačani znesek 30.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila naprej in se v tem delu zaradi umika tožbe postopek ustavi. V ostalem ostane 1. točka izreka o izvršbi v veljavi in sicer za znesek 43.561,27 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.1997 dalje do plačila, medtem ko v 3. točki sklepa o izvršbi ostane v celoti v veljavi. Sodišče prve stopnje je hkrati odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 144.510,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2004 dalje do plačila, v osmih dneh.

Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi "zmotne uporabe materialnega prava, saj je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno". Vztraja, da je prišlo do dogovora o delnem odpisu obresti. Poravnava celotnega dolga v devetih mesecih predstavlja poravnavo v kratkem času. Vtoževani znesek bi se moral glasiti na dan vložitve na 53.164,50 SIT. Ob vložitvi tožbe upniku je plačala še 62.381,00 SIT in s tem pokrila glavnico in zamudne obresti od 22.11.1996 do 16.1.1997. Sodbo izpodbija tudi zaradi zakonsko nedovoljenega konformnega obračuna zamudnih obresti. Po spremembi zakona iz leta 1996 se zamudne obresti zaračunavajo na linearni način. V celoti izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, saj šteje, da je v pravdi delno zmagala. Sodišče je tožbeni zahtevek zmanjšalo od zneska 103.484,80 SIT na znesek

43.561,27 SIT. Tožnik je zahtevek zmanjšal šele 23.8.2004. V gospodarskih sporih majhne vrednosti lahko vsaka stran poda le eno pripravljalno vlogo, zato tudi to izpodbija. Ugovarja tudi zastaranje terjatev po členu 371 in 373, pogojno 379, vse Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Pritožba je utemeljena le, kolikor gre za odločitev o pravdnih stroških, sicer ni utemeljena.

O glavni stvari: V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti (člen 443 Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (člen 458/1 ZPP).

To pomeni, da odločitve v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Ko torej pritožnica navaja, da se pritožuje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tega ni mogoče upoštevati.

Pritožbene trditve v zvezi z dejanskim stanjem se namreč nanašajo na vprašanje, ali je prišlo do dogovora o delnem odpisu obresti.

Pritožbeno sodišče je vezano na ugotovitev sodišča prve stopnje, da do dogovora ni prišlo. Vprašanje, ali je toženka v celoti pokrila obveznosti do tožnika, je povezano z vprašanjem višine obresti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zapisalo jasne in natančne razloge o tem, kako visok je dolg in zakaj sodišče prve stopnje tako šteje. Tega zato ni treba ponavljati, pa tudi sicer gre pri višini dolga za dejansko vprašanje.

Ko pritožnica pravi, da izpodbija terjatev tožnika in sodbo zaradi zakonsko nedovoljenega konformnega obračuna zamudnih obresti, ni povsem jasno, kaj ima v mislih, niti ne, kateri zakon naj bi bil spremenjen leta 1996 in po katerem naj bi se zamudne obresti obračunavale na linearni način. Kolikor gre za izpodbijano sodbo, iz nje ne izhaja način obračuna obresti, saj izrek govori le o zakonskih zamudnih obrestih. Metoda obračuna ni stvar izpodbijane sodbe. Če je pritožnica z navedeno pritožbeno trditvijo imela v mislih, kaj drugega, pa bi morala to natančneje obrazložiti.

Terjatev tudi ne more biti zastarana, saj je bil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložen 22.11.1996, iz listin v spisu pa izhaja, da se tudi dolg nanaša na to leto.

Tako je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje tako ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi materialnopravno je odločitev pravilna, saj obveznost toženke temelji na pogodbenem razmerju s tožnikom (člen 262/1 ZOR). V tem delu je bilo torej treba pritožbo zavrniti in sodbo potrditi (člen 353 ZPP).

O stroških postopka: V tem delu je pritožba utemeljena, saj je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo previsoke stroške.

Po določbi 1. odst. 452. člena ZPP v postopku v sporih majhne vrednosti lahko vsaka stranka vloži le eno pripravljalno vlogo. Pri odmeri stroškov je treba upoštevati le tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (člen 155/1 ZPP). Upoštevaje te določbe, predlog tožeče stranke za odmero stroškov, Odvetniško tarifo - OT in Zakon o sodnih taksah, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ima tožnik pravico do naslednjih stroškov (člen 154/1 ZPP): Za pripravljalno vlogo 16.9.1998 100 točk po tarifni številki 19/1 OT. Že pred tem je namreč toženka plačala zneska 32.381,00 SIT in

30.000,00 SIT in bi zato tožnik moral tožbeni zahtevek zmanjšati.

Pripravljalna vloga in vse naslednje storitve gredo torej tožniku od vrednosti spornega predmeta do 750 točk po tarifni številki 18/1 OT.

Stroške za to pripravljalno vlogo je bilo treba priznati zato, ker je bila vložena še v času veljavnosti ZPP/77, ki še ni vseboval določb o tem, da sme vsaka stranka vložiti le eno pripravljalno vlogo. Zato je bilo treba stroške te vloge priznati v navedeni višini skupaj z zneskom 130,00 SIT poštnine. Priznati je bilo treba tudi pripravljalno vlogo z dne 6.12.1999 v višini 75 točk (75% od 100 točk po tarifni številki 19/2 OT) in 200,00 SIT poštnih stroškov. Za narok

13.5.2004 gre tožniku 25 točk (25% po tarifni številki 20/3 OT). Za narok 23.8.2004 gre tožniku 50 točk po tarifni številki 20/2 OT in 100 točk urnine po členu 7 Odvetniške tarife. Skupaj je to 350 točk po 110,00 SIT, kar znese 38.500,00 SIT. K temu je treba prišteti 19% DDV, za vlogo 6.12.1999 v višini 1.568,00 SIT, 330,00 SIT poštnih stroškov in 11.400,00 SIT takse. Seštevek da znesek 51.798,00 SIT, to pa so stroški, ki jih mora toženka povrniti tožniku. Tisti zahtevani stroški, ki niso bili priznani, niso bili potrebni (člen 155/1 ZPP).

Odločitev o spremembi stroškovnega dela sodbe temelji na določbi člena 365 točka 3 ZPP.