Jedro

Odhod tožnika iz kraja, kamor je bil izgnan, v drug kraj, pomeni prekinitev izgnanstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2691/97-6 z dne 26.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 10.10.1997. S to odločbo je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 9.12.1996, s katero je bil tožniku priznan status in pravice žrtve vojnega nasilja - izgnanca za čas od 9.5.1941 do 15.5.1945 in zadevo vrnila upravnemu organu prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno odločanje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče sklicuje na 1. člen, 1. in 2. odstavek 2. člena in 3. člen Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96). Sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da v podatkih upravnih spisov ni podlage za zaključek, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca. Iz podatkov upravnih spisov - overjene fotokopije odločbe Izvršilnega odbora OLO z dne 10.8.1951 in izjav v postopku zaslišanih prič izhaja, da je bil tožnikov oče z družino dne 9.5.1941 izgnan iz L. na Hrvaško, v V., od tam pa so odšli v L., kamor so prispeli dne 12.5.1941, kjer so prijavili stalno prebivališče. Glede na to, da je bil tožnik v V. manj kot tri mesece, o položaju tožnika po vrnitvi v L. pa ni nobenih podatkov, je tožena stranka utemeljeno odpravila odločbo upravnega organa prve stopnje in mu dala pravilna napotila, da v dopolnjenem postopku ugotovi, ali bi bilo tožniku mogoče priznati status begunca.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Vztraja pri tožbenih navedbah, da je bil s starši izgnan iz L., zato izpolnjuje pogoje za priznanje statusa izgnanca. Sklicuje se na upravno odločbo, s katero je bil priznan status izgnanca osebi, ki se je po izselitvi v Srbijo zatekla preko NDH in Slovenije v T.. Zato je izpodbijana sodba v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Zahteva enako obravnavanje. Pravno relevantna okoliščina je le, da je bil prisilno izseljen in se ni mogel vrniti v kraj, iz katerega je bil prisilno izseljen. Navaja, da je bila dne 22.10.1997 izdana nova odločba, s katero mu je bil priznan status begunca. Zoper navedeno odločbo se ni pritožil zato, ker mu je referentka ob vročitvi odločbe dejala, da je ta odločba le začasna, dokler ne bo rešen upravni spor. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zahtevi ugodi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo.

Eden izmed pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je čas trajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa. To izhaja iz določbe 3. člena ZZVN, po kateri se za žrtev vojnega nasilja šteje oseba, pri kateri je prisilni ukrep trajal najmanj tri mesece. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in tožena stranka ugotavljata, to pa potrjujejo tudi podatki v predloženih upravnih spisih, da je bila tožnikova družina dne 9.5.1941 izgnana iz L. v V., od tam pa so že dne 12.5.1941 odšli v L., kar niti ni sporno. Po presoji pritožbenega sodišča odhod tožnikove družine iz V., kamor so bili izgnani, v L., pomeni prekinitev izgnanstva. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izgnanstvo pri tožniku ni trajalo tri mesece. Glede na navedeno je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Prav tako je tožena stranka utemeljeno pozvala prvostopni organ k dopolnitvi postopka, v katerem naj se ugotovi ali je tožnik po prekinitvi izgnanstva živel v begunstvu.

Na odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati sklicevanje tožnika na drugačno odločbo tožene stranke, izdano v drugi zadevi, ki ni predmet upravnega spora.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.