Jedro

V izpodbijani sodbi je pravilno upoštevano utrjeno stališče sodne prakse, da je za zahtevek na podlagi 198. člena OZ poleg obstoja korist na strani tistega, ki solastno stvar uporablja, in prikrajšanja na strani tistega, ki je ne uporablja, treba dokazati tudi, da je bil solastnik proti svoji volji izključen iz (so)uporabe solastne stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo 6.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo povrnitev stroškov postopka tožencev.

2. Tožnica je vložila pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne drugemu sodniku sodišča prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita pristranskost v korist tožencev, kar je v nasprotju s 14., 15., 22., 23., 33., 67. in 125. členom Ustave ter 5. členom ZPP. Za uporabo 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je bistveno, da tožnica ni nikoli dovolila brezplačne uporabe svoje solastnine. Ugotovljeno je bilo, da toženca uporabljata celotno nepremičnino, kar pomeni, da sta obogatena. Za določitev načina rabe je po petem odstavku 67. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) potrebno soglasje vseh solastnikov, toženca pa imata soglasje le enega solastnika. Zato se toženca ne moreta sklicevati na to, da stvar še ni razdeljena in da uporabljata le to, kar pripada solastniku, ki uporabo dovoljuje. V prid takemu stališču govori tudi 100. člen SPZ, po katerem ima solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Vse potrebne in povrh še dodatne navedbe glede uporabnine so navedene v vlogi z dne 10. 3. 2014, sodišče pa jih ni povzelo, niti jih ni upoštevalo pri odločanju. Kršen je bil 315. člen ZPP, ker kljub drugačni odločitvi sodišča po zaključku obravnave na kraju samem ni bila izdana vmesna sodba. Kršeno je bilo deveto poglavje ZPP, ker toženki ni dovolilo v doglednem času vpogleda v zapisnik glavne obravnave in ji s tem onemogočilo ugovor zoper zapisnik. Prepis zvočnega posnetka je bil priložen šele sodbi. V sodbi niso upoštevane ugotovitve iz ogleda niti iz zaslišanj tožencev in prič. Iz teh dokazov izhaja, da drugotoženec v celoti uporablja stanovanjsko hišo na naslovu C., da ne potrebuje finančne pomoči, da je bilo izvedeno le popravilo strehe zaradi posledic toče in da tožnici ni pustil vstopa v hišo. Iz ugotovljenih dejstev tudi izhaja, da je drugotoženec v letu 2011, ko mu je tožnica omenila, da bi se rada preselila v C., svoj delež prepisal na vnuka. Drugotoženec je tudi izpovedal, da tožnica ne sme hoditi v njegovo stanovanje. Upoštevati je treba, da gre za enostanovanjsko hišo in da drugotoženec ni več lastnik. Sodba se prav tako ni opredelila do dopisa tožnice z dne 30. 6. 2012, kjer zahteva od tožencev plačilo uporabnine za pripadajoč delež nepremičnin. Dodatno težo kaže dejstvo, da ima drugotoženec brezplačno služnostno pravico stanovanja in prek 1.000 EUR dohodkov, tožnica pa prejema mesečno komaj 800 EUR in vzdržuje brezposelnega sina. Skrajno žaljivo je tudi dejstvo, da ji je sestra (mati prvotoženca in hči drugotoženca) v letu 1998 poslala pismo, v katerem navaja, da bi bilo moralno odgovorno, da svoja deleža prepustita očetu. Sama je finančno in fizično vlagala v izgradnjo stanovanjske hiše, kamor sta se vselila starša, od vselitve pa v hišo ni bilo vloženo praktično nič. Drugotoženec je na nepremičninah gojil živali, užival pridelke in sadove s teh nepremičnin ter stanovanje grel z lesom iz gozda. Vse navedeno predstavlja korist. Sodba se ni opredelila do odkaznega manuala Zavoda za gozdove zaradi nedovoljenega poseka v letu 2011, niti do fotografij, ki prikazujejo uporabo njiv, travnikov in gozda. Toženca sta priznala, da sta brez dovoljenja tožnice sekala v gozdu in uporabljala travnike in njive za svoje potrebe, tožnici pa nista ponudila ne pridelkov ne sadežev. Ker drugotoženec v letu 2011 tožnici ni dovolil, da se preseli v hišo v C., sama ne vidi možnosti v souporabi nepremičnine. S tem je med njima nastal spor, ki se je s prenosom solastnine na vnuka še poslabšal. Tožencema je ponudila v odkup svoj delež oziroma predlagala, da njunega odkupi sama, a soglasja ni bilo.

3. Toženca nista odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zatrjevani očitki kršitev določb ZPP niso podani. Očitek o pristranskosti sodišča ni obrazložen in ga že zato ni mogoče preizkusiti. V pritožbi tudi ni obrazloženo, kako naj bi neizdaja vmesne sodbe vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Poleg tega iz zapisnika ne izhaja, da bi sodišče odločilo, da bo izdalo vmesno sodbo, ampak le, da sta stranki podali tak predlog. Ker je ugotovilo, da zahtevek po podlagi ni utemeljen, je ravnalo pravilno, ko je izdalo (končno) sodbo o zavrnitvi zahtevka.

6. V pritožbi tudi ni obrazloženo, kako naj bi na pravilnost in zakonitost sodbe vplivalo dejstvo, da je bil prepis zvočnega posnetka vročen tožnici šele skupaj s sodbo. Pritožnica ne zatrjuje pomanjkljivosti v prepisu, ki bi mogle bistveno vplivati na uresničevanje njenih pravic v postopku.

7. Neutemeljeni so očitki o materialnopravni zmotnosti izpodbijane sodbe. V sodbi je ugotovljeno, - da sta z izročilno pogodbo, sklenjeno med drugotožencem in njegovo hčerjo D. T. na eni ter prvotožencem (vnukom drugotoženca in sinom T.) na drugi strani

8. ,izročitelja prvotožencu izročila vsak svoj solastninski delež na nepremičninah parc. št. 574, 570/3 in 575/1 vse k. o. X, ki skupaj znaša ½, v korist drugotoženca pa je bila dogovorjena brezplačna služnost stanovanja, - da na parc. št. 574 stoji neizdelana, slabo vzdrževana in s starim pohištvom delno opremljena hiša, v kateri se nekateri prostori uporabljajo le kot skladišče, shramba ali odložišče, in gospodarska poslopja, kar uporablja drugotoženec, - da je na ostalih zemljiščih obdelan vrt nepravilnih oblik v približni izmeri 5 m x 9 m in njiva v izmeri 5 m x 10 m, travniki so nepokošeni in se zaraščajo z gozdom, v gozdu že dolgo ni nihče sekal, ker je prestrm, na parcelah pa se nahajajo stara brajda in staro sadno drevje, - da tožnica ni zatrjevala niti dokazala, da ji toženca prepovedujeta ali preprečujeta uporabo njenega solastnega deleža,(1) - da izpoved tožnice, da se je želela preseliti v hišo, pa se ni mogla dogovoriti z očetom, in da ji je oče preprečeval dogovor, ker se zaklepa, ne more nadomestiti trditvene podlage tožbe, poleg tega pa ni zatrjevala, da ji je drugotoženec preprečeval uporabo ostalih nepremičnin, glede prvotoženca pa je sama povedala, da se je z njim pogovarjala le glede uporabnine.

9. Na podlagi navedenega sodba zaključuje, da toženca tožnici nista prepovedala ali preprečevala uporabe njenega solastninskega deleža in da bi toženka glede na dejanske okoliščine nepremičnine lahko uporabljala.

10. Tožbeni zahtevek temelji na 198. členu OZ, po katerem lahko imetnik stvari, če je nekdo njegovo stvar uporabil v svojo korist, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Izpodbijana sodba upošteva utrjeno stališče sodne prakse, da je za ta zahtevek poleg obstoja koristi na strani tistega, ki solastno stvar uporablja, in prikrajšanja na strani tistega, ki je ne uporablja, treba dokazati tudi, da je bil solastnik proti svoji volji izključen iz (so)uporabe solastne stvari.(2) Pritožba upravičeno trdi, da imajo solastniki pravico, da skupno upravljajo z nepremičnino in tudi skupaj odločajo o načinu rabe (67. člen SPZ). Solastnik ima tudi pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen SPZ). Neutemeljeno pa je pritožbeno stališče, da iz teh določb izhaja tožničina pravica zahtevati nadomestilo za uporabo od tistih solastnikov, ki nepremičnino uporabljajo. Tožnica bi morala zatrjevati in dokazati, da je svoje upravičenje skušala uresničiti, a sta ji toženca to preprečila. Pritožba ni izpostavila nobene od okoliščin, ki bi lahko vplivale na pravilnost zaključka izpodbijane sodbe, da navedenega bremena v pravdi ni zmogla. Dejstvo, da drugotoženec ni več solastnik, ampak je služnostni upravičenec, samo po sebi ni pomembno za odločitev. Tudi okoliščine v zvezi z izgradnjo stanovanjske hiše, premoženjskim stanjem tožnice in drugotoženca ter dejanskim uživanjem plodov kmetijskih površin, ki jih tožnica opisuje v pritožbi, ne dajejo podlage za drugačen zaključek. Enako velja za njeno sklicevanje na nerazumevanje med solastniki. Če tožnica ne vidi možnosti za skupno uporabo nepremičnin, lahko sproži postopek za delitev solastnine.

11. Po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o zavrnitvi tožničinega predloga za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je vključena v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Sodba se sklicuje na njeno vlogo, v kateri je navedla: "Povsem nesmiselno in neživljenjsko pa bi bilo glede na stanje stvari v naravi (enostanovanjska hiša) in obstoječo družinsko problematiko (spor) zahtevati od tožnice, da se poteguje kvečjemu za souporabo skupaj z očetom ali nečakom."

(2) Prim. sodbi VS RS II Ips 159/2013 z dne 15. 5. 2014 in II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015 in tam navedene druge odločbe Vrhovnega sodišča.