Jedro

Sodba je obrazložena tako, da ni nasprotij med obrazložitvijo in izvedenimi dokazi. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega M. J. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi se po 4. odstavku 95. člena ZKP oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.9.1999 spoznalo obtoženega M. J. za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe vrednotnic in vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ. Po določbi člena 51. KZ mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 250. člena KZ določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je sodišče obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obtoženca. Sodbo je izpodbijala zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da obtoženca M. J. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da obtoženemu izreče milejšo kazen. Pritožba ni utemeljena. Kot bistveni razlog za izpodbijanje sodbe prvostopenjskega sodišča zagovornica navaja dejstvo, da je prvostopenjsko sodišče kot dokaz za kaznivo dejanje upoštevalo predvsem izvedensko mnenje grafologa B. P., ki pa po mnenju zagovornice glede podpisov na čekih, ki so predmet obtožbe, v nobenem primeru ne govori o stopnji gotovosti, da je podpis na čekih obtoženčev. Zagovornica je v pritožbi tudi navedla, da podpisi obtoženca na zadnji strani čekov še ne dokazujejo, da je čeke vzel ravno M. J. in da so podpisi na čekih obtoženčevi. Nadalje navaja, da je sodišče določilo prestrogo kazen v okviru pogojne obsodbe in pri tem ni upoštevalo okoliščine družinskih odnosov kot olajševalno, temveč celo kot obteževalno, s čimer se zagovornica ne strinja. Prav tako pa meni, da je glede na vse ostale okoliščine prvostopenjsko sodišče odmerilo previsoko kazen. Višje sodišče se z zagovornico obtoženega, ki predlaga oprostitev obtoženega ali podrejeno izrek milejše kazni, ne strinja. Prvostopenjsko sodišče je nedvomno utemeljeno ugotovilo, da je številka osebne izkaznice obtoženca 15690. Zato je spričo dejstva, da ima večina vnovčenih čekov na zadnji strani izpisano številko osebne izkaznice 15690, jasno, da je te čeke res vnovčil obtoženi M. J., saj prejemnik čeka pri preverjanju identitete prinositelja prepiše te številke iz osebne izkaznice. Izvedenec je za vnovčene čeke, ki jih je označil s črkami A, D, E in F, v mnenju navedel, da obstaja gotovost, da je podpis J. na hrbtni strani čekov obtoženčev. Za ček, označen s številko A, je izvedenec pod II. obtožbe ugotovil, da je gotovo upravičenca na čeku izpisal obtoženec. Glede čeka, označenega s števiko D je izvedenec zaključil, da je gotovo, da je obtoženec izpisal sebe kot upravičenca na čeku. Izvedenec je tudi z gotovostjo ugotovil, da je obtoženec izpisal rubrike "z besedami, upravičenca in znesek ne čekih E, F, H, navedenih pod I. tč. 1. obtožbe. Glede dejanja pod III. obtožbe in sodbe, ki se nanaša na ček, označen s števiko C, pa je izvedenec ugotovil, da obstaja verjetnost, da je obtoženec izpisal ček. Spričo dejstva, da je na hrbtni strani številka osebne izkaznice obtoženca, pa je gotovo, da je ček vnovčil obtoženec. Čeka, označena s črko B in G, ki jih pritožnica prav tako navaja v pritožbi, pa nista relevantna, saj sploh nista predmet obtožbe. Sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in obdolženca spoznalo za krivega ter je odločitev dovolj prepričljivo obrazložilo tako v zvezi z dejanjem pod tč. I. kot II. in III. Pritožbeno sodišče zavrača navedbe pritožnice, da obstaja možnost, da sta oškodovanki sami podpisali čeke in jih predali obdolžencu, kasneje pa sta si, morebiti zaradi spora premislili in želeli čeke nazaj. V tem primeru gre namreč za ugibanje, ki pa ni podkrepljeno zn nikakršnimi dokazi. Dejstvo, da sta oškodovanki podali ovadbo, kasneje pa sta se poslužili pravice in odklonili pričanje in ki ga pritožnica navaja kot utemeljitev prejšnjega ugibanja, kaže prej le na okoliščino, da gre za ožje družinske člane. V takšnih primerih je verjetneje, da družinska vez vpliva na nepripravljenost oškodovancev bremeniti osebe s katerimi skupaj živijo. Zaključki sodišča prve stopnje pa tudi niso v nasprotju z dokazi v spisu. Sodišče druge stopnje tudi meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno izreklo pogojno obsodbo in obtožencu določilo kazen šest mesecev zapora. Predpisana kazen za obravnavano kaznivo dejanje je kazen zapora od enega do osmih let. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo določena kazen strožja ali milejša ter jih tudi ustrezno obrazložilo. Sodišče je pri odmeri kazni pravilno upoštevalo poleg vrste olajševalnih le eno obteževalno okoliščino, in sicer dejstvo, da je obdolženi izkoristil zaupanje družinskih članov, prišel do čekov in jih izpolnil zaradi namena pridobitve premoženjske koristi. Kot olajševalne pa je upoštevalo dejstvo, da je poročen, oče enega otroka in ima relativno urejeno družino, da se s priložnostnimi deli trudi prispevati k vzdrževanju družine, da je bil še nekaznovan in da podobnih kaznivih dejanj doslej še ni storil. Sodišče druge stopnje sprejema obrazložitev prvostopenjskega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo zagovornice obtoženega zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, kot neutemeljeno, ker ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kazenskega zakona in ker je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje prav tako ni ugotovilo kršitev 1. odstavka 383. člena ZKP, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pazilo po uradni dolžnosti in je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je obtoženega po 4. odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stoškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, ker ni zaposlen, preživljati pa mora družino.