Jedro

Stroški opomina pred uvedbo sodnega postopka se ne priznajo, če stranka obstoja takega opomina ne izkaže. Konferenca s stranko pred sestavo izvršilnega predloga ni posebno opravilo, ampak je zajeta v opravilu sestave predloga.

Stroški za fotokopijo in poštnino sodijo med izdatke za stranko in se priznavajo odvetniku v višini 2 % od skupne cene storitve.

Med stroške odvetniškega zastopanja sodijo stroški zastopanja po odvetniški tarifi in odvetnikovi izdatki v zvezi z zastopanjem, med katere sodi tudi davek na dodano vrednost od priznanih stroškov odvetniškega zastopanja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep o stroških spremeni tako, da se stroški upnika odmerijo na 21.730,20 SIT.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je izdalo sklep o izvršbi zaradi izterjave 128.435,00 SIT s pripadki in naložilo dolžnici plačilo stroškov upnika v znesku 19.488,00 SIT.

Proti sklepu o odmeri stroškov se pritožuje upnik in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da so stroški upnika odmerjeni napačno, saj sodišče ni priznalo stroškov opomina dolžniku pred uvedbo sodnega postopka, ni priznalo stroškov sprejema stranke, ni priznalo materialnih stroškov in končno ni priznalo kot strošek DDV po stopnji 19 %.

Pritožba je delno utemeljena.

Pri odločanju o povrnitvi stroškov prizna sodišče samo tiste stroške, ki so potrebni (1. odst. 155. čl. ZPP/99 v zvezi s 15. čl. ZIZ) pri čemer se za stroške zastopanja upošteva odvetniška tarifa. Prvostopno sodišče je upniku priznalo stroške za izvršilni predlog in za poročilo stranki, ne pa tudi stroškov opomina pred sodno izvršbo, stroškov konference s stranko, stroškov fotokopije in poštnine in pa stroškov v višini 19 % DDV. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravno pravilna odmera odvetniških stroškov za izvršilni predlog in poročilo stranki, utemeljeno pa niso priznani stroški opomina pred sodno izvršbo in pa stroški konference s stranko. Upnik v pritožbi navaja, da je bil opomin za plačilo potreben in da so upniku nastali stroški, vendar upnik ni izkazal, da bi pred vložitvijo predloga za izvršbo dolžnici poslal opomin s pozivom na plačilo obveznosti. Opomin pred sodno izvršbo torej ni izkazan in zato predlogu za povrnitev stroškov za opomin ni mogoče ugoditi.

Pritožba nadalje navaja, da sodišče upniku ni priznalo stroškov sprejema stranke, kar očitno pomeni v stroškovniku označeno konferenco s stranko. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev pravilna, kajti konferenca s stranko ni bila posebno opravilo odvetnika, ampak opravilo, potrebno za sestavo izvršilnega predloga in je zato to opravilo zajeto v postavki za sestavo izvršilnega predloga (tar. št. 21) ter ga posebej ni mogoče priznati (tar. št. 33). V zvezi z materialnimi stroški je upnik zahteval povračilo v višini 10 točk, kar mu ni bilo priznano. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožba v tem delu delno utemeljena, saj gre po 15. čl. odvetniške tarife odvetniku za povrnitev materialnih stroškov (fotokopije, poštnina) 2 % od skupne cene storitve, torej v obravnavanem primeru 2 % od 120 točk ali 2,4 točke. Pravilna odmera odvetniških stroškov po odvetniški tarifi pokaže odvetniške stroške v znesku 122,4 točke, kar je ob upoštevanju vrednosti točke 87,40 SIT 10.697,70 SIT.

Prvostopno sodišče ni priznalo upniku DDV v višini 19 %, kar pa je materialnopravno zmotno. Stroški zastopanja po odvetniku so seštevek cene za odvetniške storitve in izdatke, ki jih ima odvetnik v zvezi z nudenjem pravne pomoči, torej stroški po odvetniški tarifi in stroški za plačilo davka na dodano vrednost, ki bremeni odvetnikovo storitev zastopanja. Pri odmeri stroškov je torej treba upoštevati tudi odvetnikovo obveznost plačila davka na dodano vrednost od priznanih potrebnih stroškov zastopanja, kar je v obravnavanem primeru 19 % od zneska 10.697,70 SIT oziroma 2.032,50 SIT. DDV v navedenem znesku je torej treba upniku tudi priznati in seveda stroške za sodne takse, ki jih je priznalo že prvostopno sodišče. Pravilna odmera izvršilnih stroškov po zakonu o sodnih taksah, po odvetniški tarifi in po zakonu o DDV je taka, da mora dolžnica povrniti upniku 21.730,20 SIT njegovih izvršilnih stroškov. Ker je prvostopno sodišče priznalo upniku le 19.488,00 SIT izvršilnih stroškov, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in odločitev o stroških spremenilo tako, da mora dolžnica povrniti upniku 21.703,20 SIT stroškov, kar pa je zahteval več, je neutemeljeno.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili zaznamovani.