Jedro

Pogodba o čistem finančnem leasingu načelno izključuje odgovornost dajalca leasinga za stvarne in pravne napake v leasing dane stvari, ker se to tiče razmerja med proizvajalcem (dobaviteljem) stvari in jemalcem leasinga.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi plačilni nalog, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 3,403.376,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 15.12.1994, zavrnilo pa je nasprotno tožbo, da se ugotovi razveljavitev pogodbe št. 1618/94, sklenjene 8.6.1994 med pravdnima strankama, in da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 1,577.280,00 SIT z zamudnimi obrestmi; o stroških postopka pa je odločilo, da jih mora tožena stranka plačati tožeči stranki v znesku 247.506,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbenega postopka pa je odločilo, da trpita stranki vsaka svoje stroške.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga spremembo drugostopne sodbe tako, da se ugodi njeni pritožbi oz. podredno, da se sodbi sodišča druge stopnje in prve stopnje razveljavita in da se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo odgovarja in predlaga, da se zavrne kot neutemeljena ter da se ji povrnejo stroški revizijskega postopka.

Revizija ni utemeljena.

Nima prav tožena stranka, da bi naj konkretno obravnavana leasing pogodba št. 1618/94 z dne 8.6.1994 bila vrsta zakupne pogodbe, kot jo opredeljuje ZOR v členih 567 in 569 in da bi naj zato bila tožeča stranka kot dajalec leasinga dolžna izročiti toženi stranki kot jemalcu leasinga dogovorjeno žago za rezanje. Obravnavana pogodba je pogodba o tako imenovanem finančnem ali indirektnem leasingu, kot se je avtonomno razvila v poslovnem svetu in ki pri nas ni kodificirana (tudi sicer le v nekaj državah). Eventuelno bi prišla v poštev Konvencija UNIDROIT o mednarodnem finančnem leasingu iz 1984 leta, ki je sicer nismo ratificirali, vendar pa bi se lahko uporabila kot utrjeno spoznanje pravne vede v skladu z določilom 3. člena Zakona o sodiščih (Ur. list RS, št. 19/94 in 45/95). Toda v konkretni zadevi sta pravdni stranki kot pogodbenici z omenjeno pogodbo št. 1618/94 z dne 8.6.1994, katere sestavni del so tudi splošni pogoji poslovanja tožeče stranke o najemu - leasingu opreme št. SP 2/93 z maja 93, dovolj natančno opredelili pravice in obveznosti strank za sodno razrešitev spornih pravnih razmerij.

Sodišči druge in prve stopnje sta zanesljivo ugotovili glede na že zastavljeno odločilno vprašanje, da tožeča stranka kot dajalec leasinga ni bila dolžna izročiti oziroma poskrbeti za izročitev dogovorjene žage toženi stranki od strani proizvajalca kot dobavitelja, ker je zlasti v točki 1.4. navedenih splošnih pogojev pogodbeno določeno, da tožeča stranka ne prevzema nobene odgovornosti glede opreme (za katero se je sicer tožena stranka izključno sama dogovorila s proizvajalcem) in tako tudi ne glede dobave in da tožena stranka vse reklamacije rešuje sama z dobaviteljem. Tožeča stranka tedaj ni prevzela glede opreme nobenega rizika. Takšno pogodbeno razmerje se v poslovni praksi imenuje čisti finančni leasing, pri katerem je interes dajalca leasinga le na finančnem področju, da za plačano opremo doseže ustrezno visoko najemnino z eventualno dodatno končno odkupno ceno.

Glede na to so tedaj odveč revizijska izvajanja, da je sodišče z izpodbijano sodbo kršilo materialno pravo. Enako je odveč očitek, da je sodba sodišča druge stopnje nejasna, s čimer se nakazuje na kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ko govori o upravičenjih tožene stranke, da bi lahko zahtevala sama od proizvajalca izročitev dogovorjene opreme in da ji tožeča stranka takih upravičenj ni odstopila: taka upravičenja tožene stranke izhajajo iz že citiranih določil pogodbe. Tudi ne drži, da bi naj bila tožeča stranka neupravičeno obogatena, če bi obveljala izpodbijana sodba. Namreč neupravičena obogatitev bi teoretično prišla v poštev glede na določilo 210. člena ZOR le, če bi terjatev za zapadle obroke najemnine ne imela podlage v pravnem naslovu - konkretno v pogodbi o finančnem leasingu z dne 8.6.1994. Ta pa tudi ni bila razveljavljena.

Tudi ne drži nadaljnje izvajanje tožene stranke, češ da je bila toženi stranki z izpodbijano sodbo odvzeta možnost izbire po poteku dogovorjenega leasinga opreme in sicer, da opremo odkupi, ali jo vrne ali pa leasing podaljša. Tožena stranka je namreč to pravico izbire zaradi neplačevanja najemnine izgubila v skladu z določilom točke 9.1 SP 2/93, po katerem lahko dajalec leasinga v primeru neplačila najemnine med drugim zahteva tudi takojšnje plačilo vse še neplačane najemnine in odkupne vrednosti opreme. Tega se je tožeča stranka tudi poslužila.

Iz prednje obrazložitve izhaja, da sta sodišči druge stopnje in prve stopnje oprli svojo sodbo na citirana določila pogodbe o finančnem leasingu, ker veljavnost pogodbe ni odvisna od dejstva, da tožeča stranka ni dobavila toženi stranki opreme. Kot rečeno, to ni bila njena dolžnost. Na to odločilno dejstvo se je oprlo tudi sodišče druge stopnje. Res je sodišče druge stopnje odveč povzelo pismeni izjavi proizvajalca opreme AL, da je toženi stranki izročil namesto žage od tožeče stranke prejeto kupnino 4,046.850,00 SIT, kar pa tožena stranka zanika. Toda, kot že navedeno, te okoliščine sodišče druge stopnje (in enako sodišče prve stopnje) ni štelo za podlago svoje odločitve. Sodišče druge stopnje tedaj ni bistveno kršilo določil postopka v smislu določila prvega odstavka 354. člena ZPP (v zvezi s smiselno očitano kršitvijo prvega odstavka 370. člena ZPP). - Glede na tako stanje stvari je bilo treba revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrniti.

Tožeča stranka trpi sama stroške za svoj odgovor na revizijo, ker je v odgovoru le povzela svoja dotedanja izvajanja.