Jedro

V primeru, da se begunec sklicuje na svojo narodnostno pripadnost je na podlagi 34. čl. ZTuj treba ugotoviti, ali bi se s tem, da je zapustil državo, izognil preganjanju.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije št. z dne 7.5.1992.

Obrazložitev

Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je z odločbo z dne 9.3.1992 zavrnilo prošnjo tožnika in njegove žene za priznanje statusa begunca, ker je ugotovilo, da ne izpolnjujeta pogojev, ki so določeni v 34. členu zakona o tujcih (ZTuj). Dokazni postopek po ugotovitvah ministrstva naj ne bi pokazal, da sta zapustila SR Srbijo zato, da bi se izognila preganjanju zaradi njunega prepričanja, udejstvovanja ali pripadnosti.

V pritožbi, ki jo je vložil le tožnik, je navajal, da je treba odločbo opreti tudi na druge, ne pa le na določbo 34. člena zakona o tujcih. V prošnji za priznanja statusa begunca je res navedel kot razlog mobilizacijo, vendar pa je upoštevati, da je Hrvat in da bi se moral, če bi bil mobiliziran v Srbiji, boriti proti Hrvatom. V R Sloveniji želi pridobiti status begunca zaradi več razlogov, med drugim tudi zato, ker je Hrvat in zato ne more živeti v SR Srbiji. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika z utemeljitvijo, da lahko pridobijo status begunca le tujci, ki se zaradi razlogov iz 34. člena zakona o tujcih znajdejo v položaju osebne ogroženosti, zaradi česar so potrebni zaščite, ki jo daje status begunca. V tem primeru takšni pogoji niso podani, ker nestrinjanje s stanjem ali politiko lastne države še ne zadošča in ne ustreza pogojem iz 34. člena zakona o tujcih. Iz ravnanja prosilcev je sklepati, da ne gre za njuno ogroženost, saj sta prišla v R Slovenijo šele potem, ko v ZR Nemčiji nista dobila zaposlitve. Vojaška mobilizacija je v določeni državi legitimen akt. Zato nasprotovanje mobilizaciji ne pomeni ogroženosti. Pritožba ni predlagala novih dejstev in novih dokazov.

V tožbi je tožnik trdil, da tožena stranka ni popolno ugotovila dejanskega stanja in da je napačno uporabila zakon. V ..., kjer je prebival, je bil pripravljen seznam za vpoklic rezervistov. Tožnik je Hrvat, njegova žena pa Srbkinja. Iz Srbije je moral zato, da bi se izognil preganjanju. Ob tožnikovem zaslišanju inšpektor ni zapisal njegove celotne izjave. Vprašanja so se nanašala le na to, ali je bil tožnik v Srbiji preganjan in ali je kulturni ali znanstveni delavec. Tožnik več v Srbiji ne more živeti, ker je Hrvat. V ... so mu grozili, da bo moral iti v vojno. V parlamentu Srbije je bilo predlagano, da naj čimprej vsi Hrvati zapustijo Srbijo. Tožena stranka se je v odločbi postavila na abstraktno stališče in ni upoštevalo dogodkov na Hrvatskem in v BiH ter vloge Srbije v teh dogodkih. Zakon izrecno govori o preganjanju, zato bi tožena stranka morala upoštevati dejansko stanje. Tožena stranka bi pri odločitvi morala tudi upoštevati priročnik o postopku in merilih za določitev položaja begunca.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev tožbe in navajala, da so bila v upravnem postopku ugotovljena vsa pomembna in odločilna dejstva.

Tožba je utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev v tem sporu je v določbi 34. člena zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I - ZTuj). Po tej določbi se sme tujcu, ki je zapustil državo, katere državljan je ali v kateri se je za stalno naselil kot oseba brez državljanstva, da bi se izognil preganjanju zaradi svojega političnega prepričanja, kulturnega ali znanstvenega udejstovanja ali narodnostne, rasne ali verske pripadnosti, v Republiki Sloveniji priznati status begunca. V procesnem smislu ta določba pomeni, da vlada Republike Slovenije sicer po prostem preudarku odloči, ali bo določeni osebi priznala položaj begunca, vendar mora pri tej svoji odločitvi navesti razloge, izvesti pa mora tudi vse za odločitev pomembne dokaze. Iz tožnikovih vlog je sklepati, da kot razlog za prihod v Republiko Slovenijo ne navaja političnega prepričanja, kulturnega ali znanstvenega udejstvovanja, temveč da posredno ali izrecno navaja svojo narodnostno pripadnost. Že v prvi vlogi z dne 10.1.1992 je tožnik to svojo pripadnost posredno navajal, izrecno pa se je na to okoliščino skliceval v pritožbi z dne 6.4.1992. Navedel je, da se je mobilizaciji želel izogniti zato, ker je Hrvat in da se zato in tudi zaradi svojega prepričanja ne more boriti proti pripadnikom lastnega naroda. Tožnik je torej odhod iz Srbije utemeljeval s svojo narodnostno pripadnostjo in nevarnostjo, da bi bil zaradi tega preganjan. Glede na vsebino 34. člena zakona o tujcih in glede na takšno trditev tožnika je torej bistveno, ali je tožnik z družino pribežal v R Slovenijo zato, da bi se izognil preganjanju zaradi svoje narodnostne pripadnosti. Glede na v upravnih spisih ugotovljene dejanske okoliščine sodišče ugotavlja, da tožena stranka pomembnih okoliščin v zvezi s preganjanjem in v zvezi z narodnostjo tožnika ni ugotavljala. Tako ni ugotovila, ali je res obstajala možnost preganjanja in tudi ni ugotovila, ali je res tožnik Hrvat, kot zatrjuje v svojih vlogah.

Sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 39. člena v zvezi z 2. odstavkom 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) , ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati tudi v R Sloveniji, moralo izpodbijano odločbo odpraviti. Iz upravnih spisov izhaja, da ugotovljene dejanske okoliščine v bistvenih točkah niso popolno ugotovljene, zaradi česar so dani pogoji za ugoditev tožbi tožnika.

V zvezi z novo odločitvijo o zahtevku tožnika bo po mnenju sodišča pomembna tudi določba 2) točke oddelka A 1. člena Konvencije o statusu beguncev, ki je na podlagi 21. točke akta o notifikaciji nasledstva glede konvencij organizacije Združenih narodov in konvencij sprejetih v Mednarodni organizaciji za atomsko energijo (Uradni list RS, št. 35/92, Mednarodne pogodbe št. 9/92) postala del notranjega slovenskega prava. V navedeni določbi konvencije je določeno, da je položaj begunca mogoče priznati tudi osebi, ki se utemeljeno boji, da bo preganjana zaradi svoje rase, vere, nacionalnosti, njene pripadnosti določeni socialni skupini ali zaradi njene pripadnosti določenemu političnemu mišljenju. Tudi ta določba torej navaja kot razlog za pridobitev položaja begunca narodnostno pripadnost, če seveda obstaja utemeljena bojazen, da bo oseba zaradi te nacionalne pripadnosti preganjana.