Jedro

Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini, od katere se plača davek na promet nepremičnin, gre tudi v primeru, ko vlagatelj, v zameno za vložena sredstva v podjetje, postane solastnik idealnega deleža poslovnega objekta, kjer je v zemljiški knjigi kot lastnik vknjiženo podjetje, v katero so bila sredstva vložena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke - Izpostave ..., s katero mu je bil odmerjen davek na promet nepremičnin v znesku 376.723,00 SIT. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 27.12.1993 sklenil pogodbo o sovlaganju, s katero vlagatelja vlagata v podjetje 18.836.150,00 SIT, tožnik pa jima zaradi zavarovanja vloženih sredstev priznava lastninsko pravico na objektu stoječem na parc. št. 1835/1, pripisani pri vložni št. 1759 kot družbeni lastnini in sicer vsakemu do 1/8 idealnega deleža, ter dovoljuje v takem obsegu vpis lastninske pravice na ime vlagateljev. Prvostopni organ je v odmernem postopku odmeril od davčne osnove 2 % davek na promet nepremičnin. V stvari naj bi šlo za promet nepremičnin v smislu 2. člena zakona o davku na promet nepremičnin. Vlagatelja sta v zameno za vložek namenjen nabavi manjkajoče opreme za funkcinalno usposobitev objekta in dokončanje manjkajočih infrastrukturnih objektov, pridobila lastninsko pravico na predmetnem poslovnem objektu in sicer vsak do 1/8 idealnega deleža. Tožnik v tožbi trdi, da glede na pogodbo o sovlaganju ne gre za odplačni prenos lastninske pravice in ni pogojev za odmero prometnega davka. Namen uporabe vloženih sredstev pogodba natančno opredeljuje. Gre za soinvestitorstvo, na podlagi katerega se je s strani vlagateljev vloženega vložka povečala vrednost objekta kot celote. Na tej podlagi gre vlagateljema tudi solastninski delež. Vložek vlagateljev se je le materializiral v obliki solastnine, v naravi pa predstavlja neposredno povečanje vrednosti infrastrukture in celotnega objekta. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba se zavrne.

Določba 2. člena zakona o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 47/90) določa, da je promet nepremičnin po tem zakonu odplačni prenos lastninske pravice na nepremičninah. Podatki spisov v navedenem primeru potrjujejo ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da sta vlagatelja v zameno za vložek namenjen nabavi manjkajoče opreme za funkcionalno usposobitev objekta in dokončanje manjkajočih inftrastrukturnih objektov pridobila lastninsko pravico na predmetnem poslovnem objektu in sicer vsak do 1/8 idealnega deleža. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, zoper katero sodišče nima pomislekov, pa tudi tožnik tega ne izpodbija, je po presoji sodišča tožena stranka pravilno odločila, ko je štela, da je bil v navedenem primeru opravljen odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini. Po mnenju sodišča ni pomembno, za kakšne namene je tožnik sredstva vlagateljev porabil, ampak je pomembno le, da sta v zameno za vložena sredstva, vlagatelja postala solastnika vsak do 1/8 idealnega deleža poslovnega objekta, na katerem je v zemljiški knjigi tožnik vknjižen kot lastnik. Samo označba pogodbe (pogodba o sovlaganju) nima nikakršnega pravnega učinka na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz vsebine pogodbe, zato trditev tožnika, da v navedenem primeru ne gre za odplačni prenos lastninske pravice, ampak le za vložek vlagateljev, ki se je materializiral v obliki solastnine, ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).