Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, bi morala revidenta, ki uveljavljata dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 najprej konkretizirati pravno vprašanje, glede katerega uveljavljata odstop, nato pa bi morala odstop ustrezno utemeljiti. V ta namen bi morala opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, s katero utemeljujeta odstop. Revidenta tega nista storila. Pomembnega pravnega vprašanja nista konkretno navedla, niti nista opravila primerjave izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbo Vrhovnega sodišča na katero se sklicujeta. Zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije nista izkazala. Pa tudi sicer obravnavana zadeva, v kateri je bilo v postopku, ki je bil obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, prvotno gradbeno dovoljenje razveljavljeno in izdano novo (prvi odstavek 270. člena ZUP), ni primerljiva z odločbo Vrhovnega sodišča, na katero se sklicujeta.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglašata stroške revizijskega postopka.

2. Revizija je bila vročena v odgovor vsem strankam v postopku. Tožena stranka in druga stranka z interesom odgovora nista vložili. Prva stranka z interesom je v odgovoru na revizijo opisala dotedanji potek postopka, prerekala revizijske navedbe, predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške odgovora na revizijo.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo revidentov zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Šmarje pri Jelšah, št. 351-488/2006-86 z dne 16. 10. 2012. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijano odločbo, izdano v obnovljenem postopku, odločil: da se razveljavi A. A. (v nadaljevanju stranka z interesom) izdano gradbeno dovoljenje istega upravnega organa, št. 351-488/2006 z dne 24. 1. 2007, za rekonstrukcijo obstoječega poslovnega objekta na tam navedenem zemljišču in za spremembo namembnosti, in nadomesti z novo odločbo (točka A izreka), in stranki z interesom izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo gospodarskega objekta na tam navedenem zemljišču ter za spremembo njegove namembnosti pod tam navedenimi pogoji (točka B izreka). Postopek izdaje gradbenega dovoljenja je bil obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V obnovljenem postopku je bilo izdano gradbeno dovoljenje razveljavljeno, ker ni bilo skladno s pogoji pravnomočnega lokacijskega dovoljenja. Novo gradbeno dovoljenje je bilo izdano na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja ob uporabi prvega odstavka 191. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), torej na podlagi določb Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO), ter na podlagi novega (čistopisa) PGD iz meseca avgusta 2012. Ta pa je po ugotovitvah upravnih organov in sodišča prve stopnje usklajen s pogoji lokacijskega dovoljenja. Tožena stranka je z odločbo, št. 35108-122/2008/22 (06411117) z dne 12. 12. 2012, zavrnila pritožbo revidentov zoper prvostopenjski akt. 5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidenta uveljavljata, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju pa mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, v usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(1) Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007, X Ips 69/2009, X Ips 189/2009, X Ips 472/2011, X Ips 423/2012, X Ips 302/2013) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

8. Revidenta sta navedla:“ v konkretnem primeru je pomembno pravno vprašanje enotne uporabe prava v primeru odločanja v obnovi upravnega postopka iz obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP“. V nadaljevanju sta pojasnila, da je bilo v obnovljenem postopku izdano novo gradbeno dovoljenje na podlagi nove projektne dokumentacije, kar po njunem mnenju ni zakonito, saj so upravni organi v postopku, obnovljenem iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, po uradni dolžnosti presojali pravilno uporabo materialnega prava, ne pa varovanje pravic ali pravnih koristi revidentov, ki v prvotnem postopku nista sodelovala. Ob tem se sklicujeta na odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 516/2007. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta s temi navedbami uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije nista izkazala. Pomembnega pravnega vprašanja nista konkretizirala na način, kot je to pojasnjeno v 6. točki te obrazložitve. Iz njunih nadaljnjih revizijskih navedb in sklicevanja na odločbo Vrhovnega sodišča je sicer razumeti, da uveljavljata odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, glede vprašanja obsega odločanja v obnovljenem postopku, vendar tudi odstop, zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju te obrazložitve, po presoji Vrhovnega sodišča v tej konkretni zadevi ni izkazan.

10. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča bi namreč morala revidenta ne samo konkretizirati pravno vprašanje, glede katerega uveljavljata odstop, ampak bi morala odstop ustrezno utemeljiti. V ta namen bi morala opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, s katero utemeljujeta odstop. Revidenta tega nista storila. Pomembnega pravnega vprašanja nista konkretno navedla, niti nista opravila primerjave izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbo Vrhovnega sodišča, na katero se sklicujeta. Zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije nista izkazala.

11. Revidentoma je ne glede na navedeno treba pojasniti, da se odločba X Ips 516/2017, na katero se sklicujeta, nanaša na drugačno dejansko in pravno podlago, kot izpodbijana sodba. V citirani zadevi je upravni organ v obnovljenem postopku, ki je bil obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, odpravil lokacijsko dovoljenje in zavrnil zahtevo za njegovo izdajo, ker razmerje med pozidanimi površinami in prostimi površinami ne ustreza razmerju, določnem v prostorskem aktu, ne da bi ugotovil, ali in kako to vpliva na pravice oziroma pravne koristi predlagateljev obnove postopka. V obravnavani zadevi pa je upravni organ v obnovljenem postopku izdano dovoljenje razveljavil. Na podlagi nove projektne dokumentacije, ki temelji na pravnomočnem lokacijskem dovoljenju, pa je nato v skladu s prvim odstavkom 270. člena ZUP(2) izdal novo gradbeno dovoljenje. Ob izdaji tega novega gradbenega dovoljenja so bili v upravnem postopku in v postopku pred sodiščem prve stopnje presojeni in zavrnjeni vsi ugovori revidentov, s katerimi sta varovala svoje pravice in pravne koristi. V tej zadevi torej ni bilo odločeno le o zakonitosti gradbenega dovoljenja, katerega zakonitost se je v okviru obnovitvenega razloga presojala v obnovljenem postopku (in ki je bilo razveljavljeno), ampak je bilo na podlagi dopolnjene in spremenjene projektne dokumentacije ponovno odločeno o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

12. Revidenta tudi nista izkazala, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavljata.

13. Zelo hude posledice izpodbijanega akta, ki so pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, nista konkretizirala in izkazala. V revizijskih razlogih sta sicer navedla, da naj bi bil njun objekt osenčen in izpostavljen motečemu hrupu, kar naj bi izhajalo iz študij (brez navedbe izdelovalca, številke in datuma), ki jih reviziji nista priložila. Ta navedba pa glede na njuno trditveno in dokazno breme ne zadošča. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi morala natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanje izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanje zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Samo s sklicevanjem na študije, ki reviziji niso priložene, navedbe o osončenosti in hrupu niso niti verjetno izkazane.

14. Glede na navedeno revidenta uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije nista izkazala, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Revidenta z revizijo nista uspela, zato na podlagi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpita svoje stroške revizijskega postopka. Ker odgovor stranke z interesom na revizijo ni pripomogel k rešitvi te zadeve, tudi ona sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009; 14. točka obrazložitve.

(2) Prvi odstavek 270. člena ZUP določa: „Na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda pristojni organ odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo“.