Jedro

ZDR-1 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalcu ne nalaga posebnih obveznosti. Poskusno delo pomeni vnaprej dogovorjen preizkus sposobnosti za delo, pri čemer je delavec že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi seznanjen, da bo ocenjen in da v primeru negativne ocene pogodba preneha po poenostavljenem postopku. Prav v tem je smisel poskusnega dela, zato zakonodajalec ni predvidel dodatnih formalnih postopkov, kot je na primer obvezni predhodni razgovor z delavcem. Obrazložena pisna ocena in poročilo je bilo tožnici vročeno skupaj z odpovedjo, zato dejstvo, da je bila tožnica o negativni oceni obveščena na sestanku 5. 3. 2025 zgolj ustno, ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi.

Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno navesti dejanski razlog zanjo. Odpoved, ki je predmet presoje, vsebuje konkretne okoliščine, na podlagi katerih je jasno, zakaj tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, s čimer je zakonska zahteva izpolnjena. Takšna obrazložitev omogoča tudi sodni preizkus zakonitosti odpovedi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 5. 3. 2024 ter ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo ter na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 7. 2023 še traja. Zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je bila z oceno poskusnega dela seznanjena prepozno, saj Pravilnik o plačah in drugih osebnih prejemkih, merilih delovne uspešnosti in kriterijih za ocenjevanje poskusnega dela tožene stranke zahteva pravočasno seznanitev, sicer se šteje, da je delo opravljeno uspešno, zato je odpoved nezakonita. Opozarja, da se sodišče prve stopnje ni obrazloženo opredelilo do teh njenih navedb, temveč je odločitev oprlo predvsem na izpovedi strank in pri toženki zaposlenih prič, pri čemer sodba nima razlogov o bistvenih navedbah glede kršitve Pravilnika. Dalje zatrjuje, da odpoved ni bila ustrezno obrazložena, saj v njej ni bilo konkretnih dejstev, ki bi omogočala učinkovit odgovor, temveč jih je toženka podala šele v sodnem postopku. Takšno naknadno dopolnjevanje razlogov pomeni retroaktivno oblikovanje odpovednih razlogov in poseg v pravico do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ob tem poudarja, da toženka svojih trditev ni dokazala z materialnimi dokazi, temveč zgolj z izpovedmi svojih zastopnikov in zaposlenih prič, pri katerih bi moralo sodišče izkazati večjo previdnost glede verodostojnosti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena po pogodbi o zaposlitvi z dne 11. 7. 2023 za nedoločen čas na delovnem mestu "samostojni kadrovnik". Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za šest mesečno poskusno delo, ki ga je tožnica nastopila dne 11. 9. 2023. Poskusno delo tožnice je ocenjevala tričlanska komisija v sestavi predstavnika A. A. in članov B. B. in C. C. (slednji je zamenjal prvotno članico D. D.). Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica negativno oceno poskusnega dela prejela, ker dela ni opravljala dovolj kvalitetno in zavzeto, ni pokazala zadostne samoiniciativnosti in iznajdljivosti na področju lova na talentirane kadre, na razgovorih je delovala hladno, pasivno in nedostopno, ni gospodarno izrabljala delovnega časa, z njene strani je bilo zaznati neodobravanje politike in kulture podjetja, njeno znanje s kadrovskega področja ni ustrezalo pričakovanjem za zaposlenega na delovnem mestu "samostojni kadrovnik", ni se dobro vklopila v ekipo kadrovske službe in ni pokazala ustrezne pripadnosti družbi. Na podlagi presoje, da je tožena stranka postopek spremljanja in ocenjevanja tožničinega poskusnega dela izvedla pravilno in da je dokazala, da je bila izpodbijana odpoved iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) podana iz zakonitega razloga, je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče izčrpno in pravilno utemeljilo zakonitost podane redne odpovedi.

6.Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da jo tožena stranka ni pravočasno seznanila z oceno poskusnega dela, kot to določa 39. člen Pravilnika o plačah in drugih osebnih prejemkih, merilih delovne uspešnosti in kriterijih za ocenjevanje poskusnega dela tožene stranke ter da se sodišče prve stopnje do njenih tozadevnih navedb ni opredelilo. Tožnica v pritožbi niti ne konkretizira, katerih njenih odločilnih navedb sodišče prve stopnje ni obravnavalo, iz 7. točke obrazložitve sodbe pa jasno izhaja, da je vprašanje pravočasne seznanitve tožnice z oceno poskusnega dela sodišče prve stopnje temeljito obravnavalo in se tudi opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev strank postopka. Razlogi so jasni in jih je tudi mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica z negativno oceno poskusnega dela seznanjena dne 5. 3. 2024, torej štiri delovne dni pred iztekom poskusnega dela, ki se je končalo 10. 3. 2024. Iz 39. člena Pravilnika ne izhaja zahteva, da bi morala biti delavcu v navedenem roku vročena pisna obrazložena ocena oziroma poročilo komisije, temveč zgolj, da mora biti seznanjen z oceno o opravljenem poskusnem delu, kar je lahko storjeno tudi ustno. Tožnica je sama potrdila, da jo je predsednik komisije dne 5. 3. 2024 obvestil o neuspešno opravljenem poskusnem delu, enako je izpovedal tudi predsednik komisije, to okoliščino pa potrjuje tudi elektronsko sporočilo tožnice njenemu neposrednemu vodji. Pritožbeno sodišče zato soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 39. člena Pravilnika. Sklicevanje tožnice na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 189/2024 ni utemeljeno, kot je tožnici pravilno pojasnilo že prvo sodišče, saj se ta nanaša na drugačno pravno podlago (Podjetniško kolektivno pogodbo), ki je delodajalcu nalagala obveznost vročitve obrazložene pisne ocene, česar Pravilnik v obravnavanem primeru ne predvideva.

7.Določbo Pravilnika je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo tudi ob upoštevanju, da ZDR-1 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela delodajalcu ne nalaga posebnih obveznosti. Poskusno delo pomeni vnaprej dogovorjen preizkus sposobnosti za delo, pri čemer je delavec že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi seznanjen, da bo ocenjen in da v primeru negativne ocene pogodba preneha po poenostavljenem postopku. Prav v tem je smisel poskusnega dela, zato zakonodajalec ni predvidel dodatnih formalnih postopkov, kot je na primer obvezni predhodni razgovor z delavcem. Obrazložena pisna ocena in poročilo je bilo tožnici vročeno skupaj z odpovedjo, zato dejstvo, da je bila tožnica o negativni oceni obveščena na sestanku 5. 3. 2025 zgolj ustno, ne more biti razlog za nezakonitost odpovedi.

8.Tožnica v pritožbi nadalje oporeka stališču sodišča prve stopnje, da je odpoved obrazložena skladno z zakonskimi zahtevami. Po drugem odstavku 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pisno navesti dejanski razlog zanjo. Odpoved, ki je predmet presoje, vsebuje konkretne okoliščine, na podlagi katerih je jasno, zakaj tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, s čimer je zakonska zahteva izpolnjena. Takšna obrazložitev omogoča tudi sodni preizkus zakonitosti odpovedi, zato je stališče sodišča prve stopnje pravilno.

9.Po ustaljeni sodni praksi, ki ji je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, mora delodajalec v odpovedi navesti konkretne razloge, te pa lahko v sodnem postopku dodatno obrazloži. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi sodelovalo pri vsebinskem dopolnjevanju odpovednih razlogov, niti toženi stranki, da bi jih v sodnem postopku oblikovala naknadno. V postopku je tožena stranka razloge, navedene že v odpovedi in v posledici tožničinih očitkov zgolj podrobneje pojasnila, kar je skladno tudi s stališčem Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 150/2016), da je v sodnem postopku odpovedni razlog dopustno dodatno utemeljiti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka že v odpovedi navedla, da tožnica poskusnega dela ni uspešno opravila, pri čemer je bilo to podprto s konkretnimi navedbami v oceni in poročilu komisije. V pravico tožnice do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS ni bilo poseženo, saj se je v sodnem postopku lahko opredelila do prav vseh očitkov iz odpovedi. Ključno je namreč, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku preverilo stvarnost in resničnost razlogov, ki so botrovali negativni oceni poskusnega dela ter ugotovilo, da so podani, čemur pa pritožba niti ne nasprotuje.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi morala toženka predložiti materialne dokaze, iz katerih bi bilo razvidno, da tožnica dela v poskusni dobi ni opravila skladno s pričakovanji in da se torej sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti zgolj na izpovedi strank in prič. V sistemu proste dokazne presoje je na sodniku, da oceni posamezne dokaze, ne da bi bil vezan na dokazna pravila o njihovi dokazni moči. Pravdni postopek pa ne določa, s kakšnimi dokaznimi sredstvi morajo stranke dokazovati svoja zatrjevanja. Toženka zato ni bila dolžna predložiti listinskih dokazov, temveč je odločilna dejstva lahko dokazovala tudi z izpovedmi strank in prič.

11.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri presoji izpovedi strank in prič, zaposlenih pri toženki, ni izkazalo potrebne previdnosti. Samo dejstvo njihove zaposlitve pri toženki še ne vzbuja dvoma v verodostojnost izpovedi. Tožnica drugih okoliščin, ki bi kazale na neverodostojnost prič, ne navaja, prav tako jih ni zaznalo sodišče prve stopnje, ki je zaslišanja neposredno izvedlo in izpovedi presodilo na podlagi neposrednega vtisa ter primerjave z ostalimi izvedenimi dokazi.

12.Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa kot delodajalka v sporu o prenehanju delovnega razmerja krije sama svoje stroške ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1).

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-5 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 23

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.