Jedro

Pri uporabi negatorne tožbe sicer veljajo nekoliko omiljena pravila glede konkretizacije tožbenih zahtevkov, vendar le v obsegu, da se tistemu, ki je dolžan vznemirjanje odpraviti lahko prepusti, na kakšen način bo vznemirjanje odpravil. Še zmeraj pa je bistveno, da se tožbeni zahtevek konkretizira tako, da se opredeli vzrok vznemirjanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, in sicer: „1. Obe toženi stranki A.N., rojen 10. 5. 1957, Ž. 21, S.J. in C.N., rojena 9. 8. 1959, Ž. 21, S.J., sta dolžni solidarno odstraniti odtočne cevi, po katerih reče odpadna voda in meteorna iz njunih objektov na parceli št. 1240/2 k.o. S in parceli št. 1240/1 k.o. S., ter katere so usmerjene proti parceli št. 1235/1 k.o. S. in parceli št. 1235/0 k.o. S., obe v lasti tožeče stranke in na katere se steka odpadna in meteorna voda, in sta obe toženi stranki dolžni zagotoviti odvajanje odpadnih in meteornih voda iz njune parcele št. 1240/2 k.o. S. in parcele št. 1240/1 k.o. S., tako, da se odpadne in meteorne vode ne bodo več stekale na parcelo št. 1235/1 k.o. S. in parcelo št. 1236/0 k.o. S., vse v roku 15 dni, vse pod izvršbo.“. V točki 2. izreka je zavrnilo zahtevek na plačilo 815,28 € ter na povrnitev pravdnih stroškov (tč. 3. izreka). Tožnici je naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženke v znesku 232,67 € (tč. II.izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje tožnica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev preuranjena, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, in sicer z zaslišanjem izvedenca L.C. in z vpogledom v poročilo o ocenjevanju škode v gozdu z dne 8. 1. 2014. Nadalje, fotografije, ki jih je na ogledu dne 16. 9. 2015 naredil sodnik, niso bile dane tožnici v izjasnitev. Sodišče ni upoštevalo dokaznega predloga tožnice, in sicer je podala pisno izjavo z dne 30. 9. 2015, skupaj s preglednico vremena in padavin na tem območju v času od 1. 7. 2015 do 15. 9. 2015. Ta dokazni predlog bi moralo sodišče upoštevati, ker so bile dane v zvezi s procesnim dejanjem sodišča, ogledom kraja z dne 16. 9. 2015, zato se sodišče ne more sklicevati na določbo 286. člena ZPP. Sodišče bi v tej pravdni zadevi lahko o višini tožbenega zahtevka odločilo tudi po prostem preudarku v skladu z 216. členom ZPP, kar je tožnica izrecno predlagala. Sodišče je tudi zavrnilo kot dokazni predlog fotografije tožnice, ki jih je slednja predložila v spis in so se nanašale na časovno obdobje od 1. 7. 2015 do 15. 9. 2015. Sodišče bi moralo narediti ogled kraja v deževnem vremenu, da bi lahko videlo način odtekanja vode s strani objektov v lasti tožencev in njihovih zemljišč proti nepremičninam v lasti tožnice. Ker je bil ogled dne 15. 9. 2015 opravljen v suhem vremenu, se stanje v naravi ni moglo zaznati. Izpodbijana sodba tudi ni vsebinsko obrazložena, v njej so protispisni razlogi (na primer ogled kraja v nedeževnem obdobju), kar predstavlja bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba predlaga, da se ji ugodi, sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne v postopek ponovnega odločanja.

3. Toženca odgovora na pritožbo nista podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da v pravdnih postopkih sodišče odloči le v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP). Temeljno pravilo pri oblikovanju tožbenega zahtevka pa je njegova konkretizacija; iz njega mora biti povsem jasno, kaj je tisto, kar je potrebno izvršiti ali se prepoveduje v bodoče. Tožnica je torej tista, ki mora sodišču določiti obseg sodnega varstva, kot ga želi in sodišče je na takšen zahtevek vezano. Pravilo o vezanosti na tožbeni zahtevek pa zamejuje tudi dejansko stanje in uporabo materialnega prava; pravno odločilna so zgolj tista dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, kot je postavljen. V skladu z razpravnim načelom (7. in 212. člen ZPP) pa je na strankah breme zatrjevanja in dokazovanja odločilnih dejstev.

7. V obravnavani zadevi so tako tožbene trditve kot tožbeni zahtevek, kot osrednji očitek tožencema, postavile vznemirjanje z odtekanjem odpadnih in meteornih vod skozi odtočno cev, oz.:“....sta dolžni solidarno odstraniti odtočne cevi, po katerih reče odpadna voda in meteorna iz njunih objektov......ter katere so usmerjene proti parceli..... in na katere se steka odpadna in meteorna voda, in sta obe toženi stranki dolžni zagotoviti odvajanje odpadnih in meteornih voda iz njune parcele... tako, da se odpadne in meteorne vode ne bodo več stekale na parcelo...“. Iz navedenih citatov jasno izhaja, da je edina konkretizacija ravnanja, ki bi naj predstavljalo vznemirjanje lastninske pravice tožnice na njenih nepremičninah, odtočna cev. V dokaznem postopku pa je sodišče prve stopnje in to z najbolj prepričljivim dokaznim sredstvom - ogledom, ki je sodišču prve stopnje omogočil neposredno seznanitev, ugotovilo:“...da je sporna cev dejansko zakopana in je sedaj več ni, kar pa je bilo tudi fotografirano (dokaz pod C/1)....“ (citirano iz tč. 10. obrazložitve). Pri tem dejanju (ogledu) so „...prisostvovale vse pravdne stranke...“ (citirano iz tč. 10. obrazložitve). Karkoli, kar pritožba uvršča bodisi med očitke zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oz. kršitve postopka, zaradi neizvedenih drugih predlaganih dokazov, in se nanaša na omenjeno odločilno dejstvo, je zato neutemeljeno. Da toženca tožnice ne vznemirjata s spuščanjem njunih odpadnih in meteornih vod po odtočni cevi, je torej sodišče prve stopnje ugotovilo z najvišjo stopnjo resnice.

8. V skladu z že omenjenim razpravnim načelom je dolžnost tiste stranke, ki nosi dokazno breme, da zatrjuje in tudi dokaže odločilna dejstva. Obseg dokazovanja je odvisen od trditvene podlage in v postopku velja pravilo, da manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti izvedba dokaza(1). V obravnavani zadevi se je zgodilo prav to. Tožnica v svoji trditveni podlagi ni omenjala novogradnje tožencev ali njunih posegov v zemljišča, temveč je o tem izpovedovala, zaslišana kot stranka(2). Če je tožnica želela doseči, da bi se sodišče ukvarjalo tudi s takšnimi ravnanji tožencev kot vzroku vznemirjanja, bi morala ne samo pravočasno ta dejstva zatrjevati, temveč v tej smeri tudi konkretizirati tožbeni zahtevek, kar je oboje izostalo. Res je, da prav pri uporabi negatorne tožbe sicer veljajo nekoliko omiljena pravila glede konkretizacije tožbenih zahtevkov, vendar le v obsegu, da se tistemu, ki je dolžan vznemirjanje odpraviti lahko prepusti, na kakšen način bo vznemirjanje odpravil. Še zmeraj pa je bistveno, da se tožbeni zahtevek konkretizira tako, da se opredeli vzrok vznemirjanja(3). Za obravnavano zadevo so ta stališča pomembna v toliko, da so neutemeljene vse pritožbene trditve, s katerimi se uveljavljajo kršitve bodisi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali procesne kršitve (pravice do izjavljanja v dokaznem postopku - 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP), ker se nanašajo na dokazne presežke sodišča prve stopnje oz. na neizvedbo dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti. Konkretno se torej sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z novogradnjo tožencev kot virom vznemirjanja (tč. 13. obrazložitve) ali z naravnimi danostmi terena (tč. 11. obrazložitve). Predvsem glede slednjih velja, da bi lahko bil pravno pomemben vzrok vznemirjanja zgolj morebiten poseg tožencev (izpovedba tožnice, da sta toženca travnik spremenila v njivo), nikakor pa ne sama lega nepremičnin v naravi. Obstoj naravnih pojavov (padavine) in fizikalnih zakonov (npr. gravitacije) niso akti vznemirjanja v smislu 99. člena SPZ.

9. Iz navedenih razlogov je nepomembna pritožbena polemika o tem, ali je pravilno stališče sodišče prve stopnje o zavrnitvi dokazov (nadaljnjih fotografij, zaslišanje C., poročilo o ocenjevanju škode v gozdu), predvsem pa očitek, da bi sodišče ogled moralo opraviti v deževnem vremenu. Glede na prej navedene razloge o oblikovanju tožbenega zahtevka, obsegu trditvenega bremena in njegovemu razmerju napram dokaznemu, sodijo vse te pritožbene trditve med tiste, ki niso odločilnega pomena (prvi odst. 360. člena ZPP). Tožnica tudi ne razume vsebine in obsega uporabe 216. člena ZPP. Uporaba prostega preudarka se nanaša na ugotavljanje dejanskega stanja, če se ugotovi, da ima stranka sicer pravico do odškodnine. Tožnica je sicer postavila tudi odškodninski zahtevek, ki pa je bil popolnoma pravilno zavrnjen, ker zanj ni bil izkazan pravni temelj, to pa je protipravno vznemirjanje s strani tožencev (drugi odst. 99. člena ZPP). Zato je pravilno ravnanje sodišča prve stopnje, ki glede tega dela zahtevka ni izvajalo nobenih dokazov.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je neutemeljena tudi pritožbena graja kršitve iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP, kar je sicer tudi predmet uradnega preizkusa. Sodba sodišča prve stopnje ima vse potrebne elemente, ki omogočajo njen preizkus, in v njej tudi ni nobenih pomanjkljivosti, ki bi sodile v katerega izmed zakonskih dejanskih stanov citirane točke. 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP ni predmet uradnega preizkusa, tožnica jo povezuje z očitkom, da sodišče ni opravilo ogleda v deževnem vremenu. Tudi v tem delu gre za pavšalno kopičenje pritožbenih razlogov, kajti kršitev iz te točke nima prav ničesar skupnega z očitkom, da nek dokaz ni bil (pravilno) izveden.

11. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili zahtevani (163. člen ZPP). Tudi v kolikor bi bili, bi jih tožnica morala nositi sama, saj s pritožbo ni uspela (154. in 165. člen ZPP).

Op. št. (1) : Npr. Sodba in sklep II Ips 709/2009, z dne 16.5.2013. Op. št. (2) : „...Povem, da sedaj toženca gradita objekt na meji z mojo parcelo in so žlebovi po moje tako izdelani, da bo ob deževju zoper pričelo teči na mojo parcelo.....Kasneje sta toženca iz travnika naredila njivo, sedaj pa je stanje takšno, da se potem iz te njive zemlja naplavlja na mojo nepremičnino....“(citirano iz l. št. 25).

Op. št. (3) : Pravno mnenje, občna seja VSS 24. in 25.6.1986 z dne 24.6.1986:“ Tožba po 1. odstavku 42. člena ZTLR je le praviloma opustitvena tožba, ni pa izključena tožba z zahtevkom, da se nekaj stori. Zahtevek za povsem določeno spremembo stanja sosednje nepremičnine je po 1. odstavku 42. člena ZTLR možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče prekomerne imisije preprečiti le na en način.“. Pravno mnenje, občna seja VSS, 22.6.1995 z dne 2.6.1995:“ Kadar v pravdi po 1. odst. 42. čl. ZTLR narava zatrjevanih imisij dopušča več načinov za njihovo preprečitev, mora tožnik v tožbenem zahtevku zahtevano obveznost oblikovati tako, da tožencu dopušča možnost izbire ustreznih ukrepov. Zahtevo 1. odst. 186. čl. ZPP, da mora imeti tožba določen tožbeni zahtevek, je treba razlagati v skladu z materialnopravno naravo spora. Procesnopravna pravila zato ne morejo biti razlog, da bi v imisijskem sporu, katerega predmet je določno opredeljen, moral tožnik v tožbenem predlogu opraviti izbiro točno opredeljene toženčeve aktivnosti, ko za tako izbiro nima materialnopravne podlage.“.