Jedro

Tožnik v spornem obdobju ni bil začasno nezmožen za delo. Sodna izvedenka je izvedensko mnenje temeljito in strokovno prepričljivo obrazložila za vsako od posameznih razlogov, na katere se je skliceval tožnik in uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo. Upoštevala pa je tudi pogoje dela in konkretne okoliščine tožnikovega dela, predvsem kako na posamezne faze dela vpliva poškodba mezinca desne roke. Vse ugotovitve je izvedenka z medicinskega vidika jasno in natančno obrazložila ter jih podkrepila še z drugimi zapažanji na osebnem pregledu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 2. 11. 2017 in št. ... z dne 10. 10. 2017, obe v delu, ki se nanaša na zaključek bolniškega staleža z 21. 10. 2017 ter se ugotovi, da je tožnik tudi od 21. 10. 2017 do 3. 9. 2018 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Obenem je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razlogov po drugi točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Povzema ugotovitve izvedenke in navaja, da je takoj navedel, da opisanega izvedenskega mnenja ne sprejema, ker je povsem nasprotno njegovemu subjektivnemu občutenju zdravstvenih težav glede poškodovanega prsta. Predložil je tudi izvid Splošne bolnišnice A. z dne 31. 5. 2018, iz katerega izhaja, da je bil še v tistem času mezinec vidno vretenasto otekel v PIP sklepu in da je gibljivost v tem sklepu še vedno zaostajala ter da so mu določene dejavnosti povzročale bolečino. Razen tega je pri zaslišanju izrecno izpovedal, da omejena gibljivost in bolečine v mezincu bistveno ovirajo delo viličarja. Pri delu viličarista je brezhiben mezinec nujen. Opisuje potek osebnega pregleda, oporeka ugotovitvam izvedenke in zaključuje, da izvedenka svojega dela ni opravila nepristransko in po pravilih stroke. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženec nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 2. 11. 2017, s katero je zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo z dne 10. 10. 2017. S slednjo je prvostopni organ toženca odločil, da je tožnik od 26. 9. 2017 do 20. 10. 2017 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, od 21. 10. 2017 dalje pa je zmožen za delo. Sporno v tej zadevi je, ali je tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 21. 10. 2017 do 3. 9. 2018. 7. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZZVZZ) in Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 s spremembami, v nadaljevanju: Pravila). Po prvem odstavku 232. člena Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe.

8. Glede na takšno pravno podlago je v konkretnem primeru sporno, ali je tožnik glede na svoje zdravstveno stanje v obdobju od 21. 10. 2017 do 3. 9. 2018 zmožen opravljati svoje delo viličarista. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo viličarista in za to delo tudi ugotovilo, kakšna opravila so sodila v ta delokrog.

9. Sporno vprašanje, ali je bil tožnik začasno nezmožen za delo tudi od 21. 10. 2017 do 3. 9. 2018 je sodišče prve stopnje razčiščevalo s sodno izvedenko specialistko medicine dela, prometa in športa. Ta je menila, da je tožnik po poškodbi, ki jo je zadobil 16. 6. 2017, ko mu je pri poravnavi plastičnih palet padla na roko paleta, kljub stanju po razpoki baze srednjega členka mezinca desne roke ter fleksorne kontrakture proksimalnega interfalangealnega sklepa sredinca desne roke, od 21. 10. 2017 dalje zmožen za opravljanje del na delovnem mestu viličarist. Izrecno je zapisala, da bolečine, oteklina in omejena gibljivost mezinca, ki jih je tožnik kot ključni razlog omejene zmožnosti za delo navajal, ne morejo biti razlog omejene zmožnosti za delo na delovnem mestu viličarista po 21. 10. 2017. V zvezi z bolečino, ki jo tožnik navaja še 11 mesecev po poškodbi pa je pojasnila, da tega sicer ni mogoče preveriti, da pa glede na izkušnje in dejstva, da ni ugotovljen organski substrat za njo, intenziteta bolečine ne more biti tako močna, da bi lahko tudi po 21. 10. 2017 bistveno omejevala delovno zmožnost tožnika. Lomna poka, ki bi po mnenju izvedenke lahko bila vzrok bolečine, je bila že dva dni po poškodbi komaj opazna na RTG posnetku. Zato je po njenem mnenju malo verjetno, da bi bila vzrok tako močne bolečine tudi po 21. 10. 2017, to je dobre tri mesece po nastali poškodbi. Dodatno je pojasnila, da celjenje kosti traja od 6 do 8 tednov in da v tožnikovem primeru ni dokazov, da bi prišlo do kakšnih izjemnih okoliščin, ki bi podaljšali celjenje kosti. Poleg tega je izvedenka pojasnila, da je omejena gibljivost PIP sklepa posledica poškodbe mehkih tkiv, kar dokazuje tudi oteklina celega mezinca in da iz popoškodbenih RTG posnetkov petega prsta tožnika ne izhaja, da bi kostna poka segala v sklep, ki je tudi po poškodbi ostal nespremenjene oblike. Na podlagi takšnega stanja je izvedenka ocenila, da je verjetnost, da bi bi bolečina po 21. 10. 2017 lahko vplivala na vožnjo viličarja, zanemarljiva. Po mnenju izvedenke za delo viličarista funkcija mezinca ni bistvena in tudi maksimalna moč prijema ni potrebna. Sodne izvedenka je izrecno tudi pojasnila, da bi omejena gibljivost mezinca, ki jo ima tožnik, vplivala na njegovo zmožnost le v primeru, da bi bile dominantne zahteve za opravljanje dela viličarista dobra moč, natančnost in ponavljajoči hitri gibi mezinca. Takšnih zahtev na tem delovnem mestu pa ni in niti tega ne zatrjuje pritožba.

10. Sodna izvedenka je res v izvedenskem mnenju navedla, da je ob sedežu na desni strani viličarista komandni pult, s katerim se upravljajo vilice, vendar je hkrati poudarila, da je za vožnjo bistvena moč leve roke. Kar pa zadeva upravljanje volana z desno roko pa je ocenila, da je mišična moč njegove desne roke primerna. Na takšne ugotovitve sodne izvedenke tožnik ni imel nobenih pripomb. Šele v pritožbi navaja, kako upravlja z viličarjem in se sklicuje na to, da je za to brezhiben mezinec nujen.

11. Sodna izvedenka se je opredelila tudi do naknadno predloženega izvida tožnika z dne 31. 5. 2018, na katerega se sklicuje pritožba. Po mnenju izvedenke predložen izvid ne vpliva na že predhodno podano mnenje in nasprotno od zatrjevanja pritožbe je zapisala, da za upravljanje volana viličarja funkcija mezinca ni bistvena. Na delovnem mestu viličarista pa tudi niso pogosta delovna opravila, pri katerih bi prihajalo do zadevanja mezinca v predmete in torej do bolečine, ki jo opisuje tožnik. Pomembno pa je tudi, da je sodna izvedenka glede na izvid specialistke plastične, rekonstrukcijske in estetske kirurgije z dne 21. 9. 2017 menila, da vsakodnevna uporaba mezinca kvečjemu lahko izboljša tako funkcijo mezinca kot zmanjša oteklino in bolečinsko občutljivost. V omenjenem izvidu z dne 21. 9. 2017 je namreč specialistka menila, da bo bolečina sčasoma izvenela, svetovala pa je tudi normalno uporabo roke pri vsakodnevnih aktivnostih, odsvetovala je zgolj dejavnosti, ki povzročajo bolečinski dražljaj.

12. Na podlagi takšnega mnenja in dopolnilnega mnenja, na katero nobena od strank ni imela pripomb, je sodišče utemeljeno oprlo svojo odločitev in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Gre za izvedensko mnenje podano skladno z medicinsko dokumentacijo, kakor tudi skladno z dognanji medicinske stroke. Sodna izvedenka je izvedensko mnenje temeljito in strokovno prepričljivo obrazložila za vsako od posameznih razlogov, na katere se je skliceval tožnik in uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo. Upoštevala pa je tudi pogoje dela in konkretne okoliščine tožnikovega dela, predvsem kako na posamezne faze dela vpliva poškodba mezinca desne roke. Vse ugotovitve je izvedenka z medicinskega vidika jasno in natančno obrazložila ter jih podkrepila še z drugimi zapažanji na osebnem pregledu.

13. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je edino pravilen zaključek, da so izpodbijane odločbe toženca pravilne in zakonite, pravilno pa je zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na podlagi 81. člena ZDSS-1 za ugotovitev tožnikove začasne nezmožnosti za delo tudi v obdobju od 21. 10. 2017 do 3. 9. 2018, ko je bila opravljena zadnja glavna obravnava.

14. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspel.