Jedro

Res je, da obravnavana davčna obveznost pred 31. 1. 2003 ni zapadla, kar pa na sam pobot po ZPPSL ne vpliva, saj veljajo za pobotane po 2. odstavku 39. člena ZPPSL tudi nasprotne terjatve, ki niso dospele. Neutemeljeni so tudi ugovori v zvezi z (ne)obstojem nasprotne terjatve tožnika na dan začetka postopka prisilne poravnave (17. 1. 2003). Tudi po mnenju sodišča je nasprotna terjatev iz naslova obveznosti za davčno obdobje december 2002 po poteku tega davčnega obdobja že obstojala, glede na to, da jo je bil tožnik dolžan izkazati v mesečnem obračunu DDV-O. Datum predložitve davčnega obračuna davčnemu organu na sam nastanek obveznosti ne vpliva, kot tudi nastanek obveznosti (oz. presežka) ni pogojevan z izdajo ugotovitvene odločbo.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z ugotovitveno odločbo št. ... z dne 20. 2. 2003 ugotovil, da tožnik izkazuje po obračunu davka na dodano vrednost za obdobje december 2002 presežek v višini 11.660.015,00 SIT (točka 1 izreka), neporavnane obveznosti davčnega zavezanca na dan 17. 1. 2003 iz naslova zapadlih davčnih obveznosti znašajo 69.816.003,48 SIT (točka 2 izreka), presežek davka na dodano vrednost (DDV) za obdobje december 2002 v višini 11.660.015,00 SIT se pobota z dolgom zavezanca iz naslova zapadlih davčnih obveznosti, in sicer se delno pobotajo zamudne obresti iz naslova davka od dobička po odločbi št. ... z dne 16. 6. 1997, izvršljive z dne 29. 5. 2002, s tem da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (točka 3 izreka). Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 31. 1. 2003 predložil obračun davka na dodano vrednost za obdobje december 2002, v katerem je izkazal vračilo DDV v višini 11.660.015,00 SIT ter se v nadaljevanju sklicuje na sklep Okrožnega sodišča v Ž. opr. št. St ... z dne 17. 1. 2003 (Uradni list RS, št. ...), s katerim je bil objavljen oklic o začetku prisilne poravnave nad tožnikom. V nadaljevanju prvostopni organ ugotavlja, da je po vpogledu v uradno evidenco - knjigovodsko kartico tožnika ugotovil, da na dan začetka prisilne poravnave tožnik izkazuje dolg v višini 69.816.003,48 SIT (pod zap. št. od 1 do 21 z označbami konta in obveznosti po odločbah z datumom izvršljivosti in v zneskih na str. 2 in 3 prvostopne odločbe). V nadaljevanju citira določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 76/03 do 42/02, v nadaljevanju ZPPSL), in sicer določbo 1. in 2. odstavka 39. člena, po katerem veljajo terjatve, ki jih je bilo mogoče na dan, ko se je začel postopek prisilne poravnave, pobotati z dolžnikovimi nasprotnimi terjatvami za pobotane, in sicer se pobotajo tudi terjatve oz. nasprotne terjatve, ki na dan začetka postopka prisilne poravnave niso dospele, ter terjatve, ki se glasijo na denarni znesek. Na podlagi predloženega obračuna DDV-O za obračunsko obdobje december 2002 z dne 31. 1. 2003 prvostopni organ ugotavlja, da obstaja nasprotna terjatev tožnika v višini 11.660.015,00 SIT, ki na dan začetka prisilne poravnave še ni dospela. Ker tožnik po stanju na dan 17. 1. 2002 iz naslova zapadlih davčnih obveznosti dolguje skupno 69.816.003,43 SIT, se na dan prisilne poravnave še nedospele terjatve tožnika v celoti pobotajo. Pri tem se glede vrstnega reda tožena stranka sklicuje na 102. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP), po katerem se plačila davkov poračunajo z najstarejšim davčnim dolgom in sicer najprej z obrestmi in nato z zneskom davka. Zato se delno pobotajo zamudne obresti iz naslova davka od dobička po odločbi št. 320-73/3-96 z dne 16. 6. 1997, izvršljive dne 29. 5. 2002. Drugostopni organ se z odločitvijo prvostopnega davčnega organa strinja. Strinja se s tožnikom, da je začetek postopka prisilne poravnave pomemben, saj od njegovega začetka nastopijo za dolžnika omejitve v uporabljanju in razpolaganju s premoženjem. Dan začetka postopka prisilne poravnave pa je tudi ločnica med terjatvami, ki sodelujejo v postopku prisilne poravnave in tistimi, nastalimi po začetku postopka, na katere zmanjšanje obveznosti ne vpliva, katere posledice določa tudi 39. člen ZPPSL, po katerem se lahko pobotajo tudi terjatve, ki na dan začetka postopka prisilne poravnave še niso dospele. To po mnenju pritožbenega organa pomeni, da je bil obravnavani pobot pravilen. Ob nesporni ugotovitvi, da znašajo na dan začetka postopka prisilne poravnave (17. 1. 2003) neporavnane obveznosti tožnika v višini 69.816.003,48 SIT, je bilo pravilno šteto, da veljajo za pobotane terjatve iz naslova presežka DDV za obdobje december 2002 na podlagi predloženega obračuna DDV-O z dne 31. 1. 2003 v višini 11.460.015,00 SIT, in sicer za zamudne obresti iz naslova davka od dobička po zgoraj navedeno odločbi. Tožnikov ugovor, da terjatev tožnika ni obstajala na dan pričetka prisilne poravnave, pa tožena stranka zavrača, saj je terjatev tožnika na podlagi predloženega obračuna DDV za mesec december 2002 na dan 17. 1. 2003 že obstojala, vendar ni dospela. Pri tem sklicuje na 38. člen Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 67/02, dalje ZDDV), po katerem se v davčnem obdobju DDV izkazuje že nastala davčna obveznost, obračun pa je davčni zavezanec dolžan predložiti do zadnjega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Navaja, da ima davčni obračun v tem smislu naravo obvestila davčnemu organu o izstopnem DDV, vstopnem DDV, presežkih DDV oz. obveznostih plačila iz naslova DDV, davčnemu organu pa služi tudi kot podlaga za izvedbo nadzora pravilnosti in pravočasnosti obračunavanja DDV. Izrek o stroških utemelji z 2. odstavkom 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 22/05, dalje ZUP-UPB1).

Tožnik v tožbi izpodbija pobotanje presežka DDV za obdobje december 2002 s terjatvijo iz naslova neporavnanih davčnih obveznosti, ker je bila terjatev prijavljena v postopku prisilne poravnave, ki je bil začet 17. 1. 2003, terjatev iz naslova vračila DDV pa ob uvedbi postopka prisilne po mnenju tožnika niti ni še obstojala, saj je ugotovitvena odločba prvostopnega organa o pravici do vračila DDV bila izdana 20. 2. 2003. Prvostopni organ jo je s citirano ugotovitveno odločbo z dne 20. 2. 2003 komaj pravno-formalno ugotovil in s tem priznal ter ugotovil obstoj terjatve tožnika do DURS, ki je torej nastala šele z dnem 20. 2. 2003, kar pomeni, da ob uvedbi postopka prisilne poravnave 17. 1. 2003 ta terjatev tožnika pravno-formalno še ni obstajala, zato je ni mogoče pobotati oz. šteti za nedospelo terjatev, zato se je pobot opravil v nasprotju z določili ZPPSL, saj je pomemben trenutek uvedbe postopka prisilne poravnave in stanje terjatev ob uvedbi postopka prisilne poravnave, tedaj pa toženka še ni izdala ugotovitvene odločbe, da bi že obstajala terjatev tožnika iz naslova preplačila DDV in je bil pobot opravljen v nasprotju z določili 39. člena ZPPSL. Sklicuje se na prvi odstavek 39. člena ZDDV, po katerem davčna obveznost za davčno obdobje dospe v plačilo zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja, kar ugotavlja tudi sama tožena stranka, da se en mesec po davčnem obdobju določi podlaga za določitev rokov plačila DDV ter vračila DDV, kar velja tudi v primeru preplačila DDV. V takšnem primeru torej organ izda tudi odločbo, s katero ugotovi, ali je zavezanec pravilno obračunal odbitek vstopnega DDV. Navaja, da pravne posledice veljajo šele z izdajo odločbe in da je v konkretnem primeru pravna posledica ugotovitvene odločbe nastanek terjatve iz naslova pravice do odbitka vstopnega DDV ter zaključi, da 17. 1. 2003 terjatev dolžnika do DURS še ni obstajala, ker z odločbo še ni bila določena. Navaja kršitev 22. člena Ustave RS. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki, ki naj ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri svojih ugotovitvah in zaključkih in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno pobotanje terjatve tožene stranke z nasprotno terjatvijo tožnika po 39. členu ZPPSL, po katerem veljajo terjatve, ki jih je bilo mogoče na dan, ko se je začel postopek prisilne poravnave, pobotati z dolžnikovimi nasprotnimi terjatvami in po katerem se pobotajo tudi terjatve oz. nasprotne terjatve, ki na dan začetka postopka prisilne poravnave niso dospele. V zadevi ni sporno, da je bil sklep Okrožnega sodišča v Ž. o začetku postopka prisilne poravnave nad tožnikom izdan dne 17. 1. 2003, od katerega dne dalje začnejo teči pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave (30. člen v povezavi z 2. odstavkom 28. člena ZPPSL). Sporno v obravnavani zadevi pa je ali je tožnikova nasprotna terjatev obstajala na dan začetka postopka prisilne poravnave oz. je nastala obveznost plačila DDV (oziroma presežek). V obravnavanem primeru gre za davčno obdobje december 2002 in sodišče se ne strinja z ugovori tožnika, ko zatrjuje, da njegova nasprotna terjatev v trenutku nastanka pravnih posledic začetka postopka prisilne poravnave ni obstajala oz. da je bila ta ugotovljena šele z izdajo ugotovitvene odločbe z dne 20. 2. 2003. Po mnenju sodišča sama izdaja ugotovitvene odločbe, s katero je bil opravljen pobot, ne vpliva na nastanek obveznosti obračuna DDV, ki ga je glede na sistem samoobdavčitve (109. člen ZDavP v povezavi z 209. členom) dolžan opraviti davčni zavezanec v skladu z določbami ZDDV (glede obdobja obdavčevanja, obračunavanja, predložitve obračuna). Davčni zavezanec mora obračunati davčno obveznost v davčnem obdobju, ki jo je dolžan izkazati v mesečnem (tri mesečnem ali polletnem) obračunu DDV, ki ga mora predložiti davčnemu organu do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja (36. in 38. člen ZDDV). Torej v obravnavanem primeru, ko gre za davčno obdobje december 2002, je bila njegova davčna obveznost na dan začetka postopka prisilne poravnave (17. 1. 2003) nedvomno ugotovljiva in je tudi obstajala, le da še ni zapadla (davčna obveznost za davčno obdobje dospe v plačilo zadnjega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja 39. člen ZDDV), tožnik pa jo je že bil dolžan izkazati v mesečnem obračunu DDV, le da je imel po ZDDV še čas za predložitev obračuna DDV davčnemu organu do 31. 1. 2003, kar je tožnik tudi storil s predložitvijo obrazca DDV-O z dne 31. 1. 2003. Po povedanem je davčna obveznost za davčno obdobje december 2002 morala biti v tem davčnem obdobju obračunana. Res pa je, da ta davčna obveznost pred 31. 1. 2003 ni zapadla, kar pa na sam pobot po ZPPSL ne vpliva, saj veljajo za pobotane po 2. odstavku 39. člena ZPPSL tudi nasprotne terjatve, ki niso dospele, tako kot v obravnavanem primeru, ko je nasprotna terjatev tožnika iz njegove davčne obveznosti za december 2002 dospela šele 31. 1. 2003. Zato niso kršene določbe ZPPSL v zvezi s pobotanjem, neutemeljeni pa so tudi ugovori tožnika v zvezi z (ne)obstojem nasprotne terjatve tožnika na dan 17. 1. 2003. Tudi po mnenju sodišča je nasprotna terjatev iz naslova obveznosti za davčno obdobje december 2002 po poteku tega davčnega obdobja že obstojala, glede na to, da jo je bil tožnik dolžan izkazati v mesečnem obračunu DDV-O. Datum predložitve davčnega obračuna davčnemu organu pa na sam nastanek obveznosti ne vpliva, kot tudi nastanek obveznosti (oz. presežka) ni pogojevan z izdajo ugotovitvene odločbo. Po 209. člen ZDavP zavezanec za DDV sam obračunava in plačuje DDV, obračun davka na dodano vrednost pa predloži zadnjega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja (210. člen ZDavP). Davčni organ izda odločbo o odmeri davka le v primeru, če davčni zavezanec ne predloži davčnega obračuna v predpisanem roku oz. ga ne predloži na način, kot je določeno s tem zakonom (112. členom ZDavP). Potemtakem v obravnavanem primeru ugotovitvena odločba, s katero se je opravil pobot terjatev tožene stranke s tožnikovo nasprotno terjatvijo, na sam obstoj tožnikove davčne obveznosti za obračun DDV-O za davčno obdobje nima vpliva, saj mora davčni zavezanec davčno obveznost obračunavati v davčnem obdobju, ki je v obravnavanem primeru december 2002. V obravnavani zadevi je terjatev tožene stranke, s katero je bila pobotana nasprotna terjatev tožnika, ugotovljena z izvršljivo odločbo, ugovori tožnika, da je navedeno terjatev tožene stranke prerekal, pa na drugačno odločitev v zvezi s pobotom po določbah ZPPSL, ne vplivajo.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1). Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS sodišče ni našlo. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za odločanje v sporu polne jurisdikcije, ker za to ni so izpolnjeni zakonski pogoji.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.