Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik na delovnem mestu ni bil izpostavljen proti njemu usmerjenemu, ponavljajočemu se ali sistematičnemu, graje vrednemu in očitno negativnemu in žaljivemu ravnanju, torej da ni bil žrtev trpinčenja na delovnem mestu (ampak da so njegove zdravstvene oz. psihične težave lahko nastale že zaradi povsem normalnega komuniciranja), tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki spora sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 29.160,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.262,80 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je v skladu z določbo prvega odstavka 45. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007) v primeru, ko delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec ni zagotovil delovnega okolja, v katerem je varovano njegovo dostojanstvo, dokazno breme, da je bilo zagotovljeno ustrezno delovno okolje, na strani delodajalca. Tožnik je glede ravnanja sodelavcev, ki naj bi bilo graje vredno in očitno negativno in žaljivo, izpovedal o svojih občutkih, sodišče pa iz nejasnih razlogov njegove izpovedbe ni upoštevalo. Opisal je številne dogodke, zaradi katerih je trpel na delovnem mestu, sodišče pa tudi ni upoštevalo izpovedi psihologinj o njegovih tesnobnih občutkih ter sumu trpinčenja in nadlegovanja. Če je bilo sodišče mnenja, da je tožnikova izpoved premalo določna, bi ga v smislu 285. člena ZPP moralo pozvati k natančnejšim navedbam. Za ugotovitev nadlegovanja in trpinčenja bi sodišče moralo oceniti dogajanje v celotnem obdobju od junija 2007 do novembra 2008. Sodba o tem nima razlogov, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče ni presodilo vseh dogodkov, za katere je tožnik navedel, da pomenijo neustrezno obnašanje nadrejenih in sodelavcev. Dokazno oceno je oprlo izključno na oceno izpovedb prič, neutemeljeno pa ni upoštevalo izpovedi tožnika. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko po eni strani upošteva izpoved priče M.R., po drugi strani pa navaja, da je izpoved te priče manj verodostojna. Pri presoji dogodka, ko so se tožnikovi nadrejeni pogovarjali s psihiatrom dr. R.D., je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Poskus nadrejenih, da vplivajo na mnenje zdravnika pomeni tipičen dogodek trpinčenja v zvezi z delom. Tožena stranka ni dokazala, da je v spornem obdobju izvedla vse potrebno za zagotovitev drugega dela oz. prerazporeditev tožnika. Pavšalna izpoved priče, da je delodajalec izvedel ustrezne ukrepe za zagotovitev drugega dela, ne zadošča. Bistveno je sodišče kršilo postopek, ker je nepravilno ocenilo izpoved psihologinje A.S.. Prav tako ni ocenilo izpovedbe tožnikovega nadrejenega F.Z.. Neutemeljeno je zavrnilo predlagani dokaz, da se zasliši A.B., ki bi izpovedal, da tožnik v drugačnem delovnem okolju nima zdravstvenih ali osebnostnih težav. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kaj je sodišče štelo kot dejansko podlago odločitvi. Dokazna ocena ni popolna, v posledici je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi trpinčenja je tožnik zbolel za depresijo, glede na njegove navedbe, sta dve psihologinji, ko je iskal pomoč pri strokovnjakih, posumili, da je izpostavljen trpinčenju na delovnem mestu. Da bi zadostila dokaznemu bremenu o zakonitem ravnanju bi tožena stranka morala predložiti listine o aktivnostih za premestitev na drugo delovno mesto. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, na katere sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti je stranka dolžna v postopku pri sodišču prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Tožnik teh kršitev ni uveljavljal do konca glavne obravnave, tudi v pritožbi ne navaja razlogov, s katerimi bi opravičil kasnejše uveljavljanje. V disciplinskem postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožnik zdravstvene težave že od leta 2003, zato je bil napoten za zdravniški pregled k specialistu psihiatru. Iz dopisa poveljstva z dne 9. 4. 2009 se vidi, da bi morala tožena stranka tožniku zagotoviti na podlagi zdravniškega spričevala z dne 30. 10. 2007 drugo delovno mesto, ki ga ni bilo na razpolago, zato je obdržal dotedanje delo z določenimi omejitvami, kot jih je priporočil zdravnik. Pri iskanju ustrezne zaposlitve je tožena stranka glede lokacije upoštevala tožnikovo željo. Prav zato je ostal na istem delovnem mestu z določenimi omejitvami, ob tem pa je obdržal enako plačo, kot jo je imel pred 30. 10. 2007, ko je bilo izdano prvo zdravniško spričevalo. Tožnik se je pred in po disciplinskem postopku zdravil zaradi psihičnih težav. Ustrezno delovno mesto mu je bilo mogoče zagotoviti šele leta 2009, upoštevaje njegove zahteve, da dela v V. ali P.. Navedbe o obnašanju in izjavah sodelavcev je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot presplošne in iz njih ni mogoče sklepati, da je šlo za ponavljajoče se ali sistematično očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje. Ocena zatrjevanega trpinčenja v celotnem obdobju ni potrebna, če že iz posameznih navedenih ravnanj ne izhaja, da gre za prepovedano nadlegovanje ali trpinčenje. Dokaz z zaslišanjem prič je sodišče izvedlo na predlog tožnika ter tožene stranke in pravilno ugotovilo, da trpinčenje v spornem obdobju ni dokazano. Enako pri prerazporeditvi tožnika na drugo ustrezno delovno mesto v ravnanju tožene stranke ali tožnikovih sodelavcev ni mogoče ugotoviti trpinčenja tožnika. Izpovedi prič so skladne, pri tem pa priče, ki jih je predlagal tožnik niso potrdile zatrjevanih dejstev o trpinčenju. Glede vplivanja nadrejenih na specialista psihiatra iz njegove izpovedi izhaja, da so resnične trditve tožene stranke ter prič sodelavcev M.R. in M.B., da so se trudili za pomoč tožniku. Pritožba v ničemer ne navaja razlogov, zakaj šteje, da je izpoved priče, ki pri Centru za ... vodi Sektor za ..., neverodostojna. Aktivnosti v zvezi s poskusom razporeditve je tožena stranka dokazala z dvema listinama. Neutemeljeno pritožba navaja, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem sodelavca A.B.. Dokaz je izvedlo, izpovedba pa za presojo zahtevka ni bila pravno pomembna. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere je, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik zatrjuje, da je bil v obdobju do junija 2007 do novembra 2008, ko je v Centru za ...v V. opravljal delo referenta za varnostne zadeve in analize, izpostavljen nadlegovanju in trpinčenju s strani delodajalca oz. predpostavljenih in sodelavcev, kar pomeni kršitev prepovedi nadlegovanja ter trpinčenja in obveznosti varovanja dostojanstva delavca pri delu, kot ju določata 6.a in 45. člen ZDR. Trpinčenje na delovnem mestu je po četrtem odstavku 6.a člena ZDR vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznemu delavcu na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Delodajalec je po prvem odstavku 45. člena ZDR dolžan zagotoviti delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju ter mora v ta namen sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred takšnim nadlegovanjem oz. trpinčenjem. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec svojih obveznosti ni izpolnil, je dokazno breme na strani delodajalca. V primeru nezagotavljanja varstva pred nadlegovanjem ali trpinčenjem je delodajalec delavcu odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

V obravnavanem sporu noben posamični dokaz ter tudi celotni dokazni postopek ne potrjuje oz. dokazuje tožnikovih trditev, da je bil zaradi opustitve dolžnega ravnanja delodajalca žrtev nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu. Tožnikove težave v delovnem okolju, ki so se lahko odrazile kot slabo zdravstveno počutje, zlasti kot psihične težave, so se pojavile po izvedenem disciplinskem postopku in dne 26. 7. 2007 izdani odločbi o odgovornosti za težjo kršitev vojaške discipline (priloga A3 spisa). V disciplinskem postopku je bilo ugotovljeno, da ima tožnik zdravstvene ter psihične težave in je v razgovoru s poveljnikom zaprosil za zdravniški pregled. Tožnik v sodnem postopku, ob ugotavljanju morebitne delodajalčeve odgovornosti, ni navedel, da sta bila napotitev na zdravniški pregled oz. zdravljenje nepotrebna in da tega ni sam predlagal, kot izhaja iz obrazložitve odločbe o disciplinski odgovornosti.

Pravice in obveznosti med trajanjem pogodbe o zaposlitvi pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske določa Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami) ter Zakon o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami). ZObr v 99.a členu ureja ocenjevanje zdravstvene sposobnosti pripadnikov stalne sestave za opravljanje vojaške službe. Po drugem odstavku omenjenega člena se pripadnik stalne sestave, za katerega zdravstvena komisija oceni, da ni sposoben opravljati svojih dolžnosti, je pa sposoben opravljati druge formacijske dolžnosti, razporedi na dolžnost, ki ustreza stopnji njegove strokovne usposobljenosti in zdravstvenemu stanju. V oceni zdravstvene zmožnosti morajo biti zapisane omejitve, ki jih je potrebno upoštevati pri razporeditvi. Tožnika ni bilo mogoče takoj razporediti na drugo delovno mesto, skladno s predlogom vojaške zdravstvene službe, ker zanj ustreznega dela ni bilo, zlasti ne na območju, kjer bi bile upoštevane njegove želje. O tem so skladne izpovedi predpostavljenega poveljnika Centra za ... in vodje Sektorja za .... Dokaz, da si je tožena stranka prizadevala zagotoviti razporeditev na ustrezno delo je zapisnik razgovora dne 19. 11. 2007 (priloga B3) ter dopisa P. z dne 21. 2. 2008 (priloga B5) ter G. z dne 9. 4. 2008 (priloga B6). Predpostavljeni oz. delodajalec so, glede na priporočila zdravstvene službe, ustrezno ukrepali in tožniku zagotovili delo, skladno z omejitvami, določenimi v mnenju z dne 4. 2. 2008 (priloga A8).

V ZObr posebne določbe urejajo postopek za uveljavljanje pravic iz dela. Po 2. odstavku 100.a člena ZObr ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih razen, če je z ZObr določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe v Slovenski vojski (v spornem obdobju so veljala Pravila, Ur. l. RS, št.49/96, 111/2000, 52/2001 in 82/2003). Tožnik v zvezi z razporeditvijo, omejitvami pri delu in tudi ne v zvezi z zatrjevanim nadlegovanjem oz. trpinčenjem s strani predpostavljenih ali sodelavcev ni trdil in tudi ne dokazal, da je zahteval varstvo pravic ali sprožil drugačen postopek, kot ga predvidevata ZObr ter Pravila v II. poglavju Ravnanje, obnašanje in odnosi v Slovenski vojski, podpoglavje 8. Ugovori, prošnje in pritožbe. Navedene določbe podrobno urejajo pravice vojaških oseb, da lahko ustno ali pisno vlagajo ugovore, prošnje in pritožbe, tudi v primerih, ko se ti ugovori nanašajo na ravnanje druge vojaške osebe, nadrejenih ali drugih enot. Nobena priča, katerih zaslišanje je sprva v tožbi predlagal tožnik, na naroku dne 5. 11. 2010 pa je umaknil predlog za zaslišanje nadrejenega M.R., M.B. in F.Z., ni potrdila, da je bil tožnik v obdobju od junija 2007 do novembra 2008, ko je bil razporejen v P., izpostavljen nadlegovanju ali trpinčenju s strani predpostavljenih ali sodelavcev. Zaslišani strokovnjaki psihiatri in psihologi niso potrdili, da bi bil vzrok tožnikovim psihičnim in drugim zdravstvenim težavam lahko neprimeren odnos nadrejenih ali sodelavcev. Tožnik je lahko imel zdravstvene oz. psihične težave že zaradi povsem normalnega komuniciranja v Slovenski vojski.

Glede na popolno ugotovljeno dejansko stanje pri sodišču prve stopnje, iz katerega ne izhaja, da je bil tožnik na delovnem mestu izpostavljen proti njemu usmerjenemu, ponavljajočemu se ali sistematičnemu, graje vrednemu ali očitno negativnemu in žaljivemu ravnanju in s tem žrtev trpinčenja na delovnem mestu oz. v zvezi z delom, je neutemeljena zahteva, da mu delodajalec, to je Republika Slovenija oz. posredno davkoplačevalci, za njegovo doživljanje odnosov v Slovenski vojski, izplača kakršnokoli odškodnino.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, sprejet na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP, da tožnik stroške pritožbe nosi sam.

Odgovor tožene stranke na pritožbo ni v ničemer prispeval k presoji ugotovljenih dejstev in pritožbenih navedb o kršitvah materialnega prava ter določb postopka. Sodišče druge stopnje je zato sklenilo, da stroške odgovora na pritožbo tožena stranka nosi sama.