Jedro

Tožeča stranka je utemeljeno zahtevala, naj ji tožena stranka plača zamudne obresti na neupravičeno izterjane zneske od dne, ko je z objavo odločbe Ustavnega sodišča odpadla pravna podlaga za pridobitev teh zneskov in je tožena stranka lahko vedela, da je zneske pridobila brez podlage. Stališče, da je pravna podlaga za plačilo zamudnih obresti na davčni dolg za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe odpadla šele z dnem, ko je bila odmerna odločba odpravljena, je pravno zmotno. Ravno tako materialnopravno ni pravilno stališče, da lahko v primerih, ko je bil pridobitelj v času pridobitve pošten, prikrajšana stranka zahteva plodove in obresti šele od dne vložitve zahtevka, četudi je pridobitelj že pred tem postal nepošten.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Tožena stranka mora v roku 15 dni po vročitvi te sodbe plačati tožeči stranki znesek 38.357,64 evrov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2007 do plačila.“ Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške tega postopka v znesku 5.736,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 38.357,64 eurov, kar naj bi predstavljalo zamudne obresti na znesek zamudnih davčnih obresti, ki jih je tožena stranka z odmerno odločbo davkov in prispevkov za leto 2000 neupravičeno obračunala in izterjala, pozneje pa vrnila tožeči stranki.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 28/2008 26. 10. 2010 dopustilo revizijo zoper drugostopenjsko sodbo glede vprašanj (dopuščeni vprašanji): - Ali je na podlagi določb 190. in 193. člena OZ mogoče uveljavljati zamudne obresti od neupravičeno obračunanega in plačanega zneska zamudnih obresti od davka (za obdobje pred izvršljivostjo davčne odločbe) že na podlagi same odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 ter od dneva njene objave? - Od katerega trenutka dalje tečejo zamudne obresti od neupravičene pridobitve v primeru, ko pridobitelj ob dnevu pridobitve ni bil nedobroveren in je nedobrovernost nastala kasneje?

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki. Ta je odgovorila na revizijo. Predlaga, naj jo sodišče zavrne.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - tožeča stranka je dne 11. 7. 2002 plačala toženi stranki znesek 30.852.972,14 SIT (128.747,17 evrov) zamudnih obresti od obračunanih davčnih obveznosti po odločbi št. 4800-24/2002-0294 z dne 8. 7. 2002, s katero so bili tožeči stranki na novo odmerjeni davki in prispevki za leto 2000 (odmerna odločba); - po uspešno uveljavljenih pravnih sredstvih zoper odmerno odločbo, upoštevaje odločitev Ustavnega sodišča U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, ki je bila dne 8. 10. 2004 objavljena v Uradnem listu 109/2004 (tudi: odločba Ustavnega sodišča), je tožena stranka znesek zamudnih obresti vrnila tožeči stranki, in sicer najprej na podlagi odločbe z dne 6. 6. 2006 del v višini 563.088,37 SIT in nato dne 27. 10. 2006 na podlagi odločbe z dne 19. 9. 2006 še preostanek v višini 30.289.883,77 SIT.

B

Revizijske navedbe Revidentkine navedbe

6. Sodišči naj bi bili zmotno uporabili določbo tretjega odstavka 190. člena OZ, ko nista pritrdili stališču tožeče stranke, da je (najpozneje) 8. 10. 2004, ko je bila objavljena odločba Ustavnega sodišča U-I-356/02, odpadla pravna podlaga za obračun in plačilo zamudnih obresti na davčno obveznost za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe. Podlaga za to, da je davčni organ tožeči stranki zaračunal zamudne obresti tudi za čas pred izvršljivostjo odločbe, je bil ZDavP, že z objavo odločbe Ustavnega sodišča pa naj bi bila ta pravna podlaga odpadla.

7. Pravno zmotna naj bi bila tudi razlaga 193. člena OZ, po kateri naj bi neupravičeno prikrajšani lahko zahteval zamudne obresti za čas pred dnem vložitve zahtevka le, če je bil pridobitelj nepošten že v trenutku pridobitve, ne pa tudi, če je postal nepošten pozneje.

8. Revidentka je uveljavljala tudi procesne kršitve, vendar na te očitke revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo, ker presegajo okvir dopuščenih vprašanj (drugi odstavek 371. člena ZPP).

Navedbe tožene stranke

9. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da gre za upravno stvar, glede katere ni podana sodna pristojnost. Opozarja, da je glede tega vprašanja praksa sodišč neenotna. Vrhovno sodišče bi po stališču tožene stranke te navedbe lahko preizkusilo v okviru prvega dopuščenega vprašanja.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

10. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Prvo dopuščeno vprašanje bi ob zelo široki razlagi omogočalo tudi preizkus, ali odločanje v tej zadevi sodi v sodno pristojnost. Vendar tega vidika vprašanja ni utemeljevala revidentka in tudi ni navajala domnevne kršitve iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče zato tega vprašanja ni moglo preizkusiti tudi zaradi določbe prvega odstavka 371. člena ZPP. Na vprašanje, ali zadeva spada v sodno(1) ali v upravno(2) pristojnost, revizijsko sodišče v tem postopku ne odgovarja.

11. Prvo dopuščeno vprašanje meri na stališče obeh sodišč, da je pravna podlaga za plačilo zamudnih obresti na davčni dolg za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe odpadla (tretji odstavek 190. člena) šele s pravnomočnim zaključkom upravnih postopkov v zvezi z izdajo odmerne odločbe, ne pa že z objavo odločbe Ustavnega sodišča, ki je spodmaknila pravno podlago, na kateri je temeljila odmerna odločba glede tega dela obresti.

12. Tretji odstavek 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS 15/94 s spremembami in dopolnitvami – ZUstS) določa, da so odločbe Ustavnega sodišča obvezne. Odločbe Ustavnega sodišča se objavijo v Uradnem listu (42. člen ZUstS). V odločbi U-I-356/02 je Ustavno sodišče dne 23. 9. 2004 na podlagi 47. člena ZUstS ugotovilo delno protiustavnost Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS 18/96, 89/98, 91/98, 108/99 in 97/01 – ZDavP), ki tedaj ni več veljal. Na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS je odločilo, da v zadevah, ki se obravnavajo v postopku po ZDavP, začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločitve.

13. Ugotovitev, da je bil zakon, ki ne velja več, v neskladju z Ustavo, ima učinke razveljavitve,(3) določitev načina izvršitve pa ima moč zakonske norme.(4) Obe odločitvi torej z objavo učinkujeta erga omnes. Ne učinkujeta pa na pravni položaj naslovnikov neposredno, marveč šele prek posamičnega pravnega akta, (upravne) odločbe, izdane v davčnem postopku. Šele ta je neposredna pravna podlaga, na podlagi katere nastanejo konkretna razmerja med državo in davčnim zavezancem. Neposredna formalna pravna podlaga za to, da je tožena stranka prejela zamudne obresti tudi za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe, je torej res odpadla šele, ko je bila z novo upravno odločbo odpravljena odmerna odločba, ki je tožeči stranki naložila takšno obveznost. Takšna razlaga učinka odločbe Ustavnega sodišča in na njeni podlagi izdanega posamičnega akta bi bila utemeljena, če bi šlo za razmerje med dvema zasebnopravnima subjektoma, ki bi bilo podvrženo oblastni presoji. Dokler obstaja oblasten posamičen akt, se stranke postopka nanj utemeljeno zanašajo.

14. V spornem primeru pa je treba upoštevati, da je tožena stranka hkrati udeleženec spornega razmerja in oblast, ki o tem razmerju odloča: enkrat prek Ustavnega sodišča in nato prek davčnega organa. Razlaga, da je pravna podlaga za prejeto plačilo prenehala šele, ko je tožena stranka v posamičnem primeru – prek enega organa – odločila, da je podlaga za izterjavo konkretne davčne obveznosti odpadla, ob tem da je dve leti pred tem ravno tako tožena stranka – tokrat prek drugega organa – ugotovila, da je pravna podlaga, na kateri je temeljil posamični akt, (podlaga podlage) protiustavna, bi pomenila, da je obseg premoženjskega upravičenja zasebnopravnega subjekta (davčnega zavezanca) v razmerju do države odvisen od tega, v kakšnem času je država v razmerju do posameznikov sposobna (ali pripravljena) popravljati lastne napake. V nekoliko drugačni obliki bi bilo vzpostavljeno razmerje iz določbe ZDavP, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče v omenjeni odločbi in za katero je ugotovilo, da je bilo v neskladju z Ustavo med drugim zato, ker je bil „v bistvu pristojni davčni organ tisti, ki gospodari z obsegom finančnega bremena davčnega zavezanca“.(5) Položaj davčnih zavezancev, ki so plačali zamudne obresti na podlagi protiustavne zakonske določbe, bi bil pomembno odvisen (v spornem primeru na primer kar glede upravičenosti do zneska 38.357,63 evrov) od tega, kako hitro bi organi tožene stranke odpravili (protiustaven) posamičen pravni akt.(6)

15. Člen 193 OZ določa, da je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Nepošteni pridobitelj je tisti, ki ve, ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun. Ko pridobitelj (lahko) izve, da gre za neupravičeno pridobitev, postane nepošten. Z odgovorom na prvo dopuščeno vprašanje (tč. 12 do 15) je neposredno povezan odgovor na drugo dopuščeno vprašanje: iz tega, kako je revizijsko sodišče oblikovalo drugo vprašanje, izhaja stališče, da je pridobitelj (tožena stranka) postal nepošten že preden je tožeča stranka vložila zahtevek. Kolikor je pri pravnih osebah možno govoriti o „poštenosti“ v smislu 193. člena OZ, je v tem primeru država najpozneje z objavo odločbe Ustavnega sodišča lahko vedela, da je znesek zamudnih obresti za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe pridobila neupravičeno.

16. Določba 193. člena OZ je nejasna in jo je treba razložiti.(7) Na prvi pogled 193. člen OZ določa samo dva pričetka teka zamudnih obresti pri vračanju neupravičeno pridobljenega: pošteni pridobitelj plača obresti od dneva vložitve zahtevka (tožbe), nepošteni pridobitelj pa od dneva pridobitve. Vendar je treba 193. člen OZ razlagati predvsem v smislu pravičnosti, saj že sama teorija o okoriščenju temelji na načelu pravičnosti. Ko sta v zakonu določeni dve skrajni časovni točki v korist ene ali druge stranke glede na poštenost, je v vsakem primeru najbolj pravična tista časovna točka, ki je najbolj povezana z odločilnim razlogom, torej trenutkom nastopa nepoštenosti. Teorija je sprejela stališče, da mora poštenost pridobitelja obstajati ves čas posesti pridobljenega. Vsi teoretiki s trditvijo, da pridobitelj postane nepošten najkasneje z vložitvijo tožbe, smiselno priznavajo odločilnost trenutka nastanka nepoštenosti. V primerih, ko pridobitelj v času pridobitve ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, je pa to (iz)vedel ali bi moral vedeti pozneje, mora vrniti plodove in plačati zamudne obresti od tega dne in ne šele od dne, ko je prikrajšani vložil zahtevek za vrnitev.

17. Stališče, da je pravna podlaga za plačilo zamudnih obresti na davčni dolg za čas pred izvršljivostjo odmerne odločbe odpadla šele z dnem, ko je bila odmerna odločba odpravljena, je torej pravno zmotno. Ravno tako materialnopravno ni pravilno stališče, da lahko v primerih, ko je bil pridobitelj v času pridobitve pošten, prikrajšana stranka zahteva plodove in obresti šele od dne vložitve zahtevka, četudi je pridobitelj že pred tem postal nepošten. Glede na to je tožeča stranka utemeljeno zahtevala, naj ji tožena stranka plača zamudne obresti na neupravičeno izterjane zneske od dne, ko je z objavo odločbe Ustavnega sodišča odpadla pravna podlaga za pridobitev teh zneskov in je tožena stranka lahko vedela, da je zneske pridobila brez podlage.

18. Tožeča stranka je v tožbi navedla podlage, navedene v prejšnji točki, višino zahtevka pa utemeljevala z izračunom zamudnih obresti, ki ga je priložila tožbi (priloga A 32). Tožena stranka je glede višine v odgovoru na tožbo navedla le, da „podrejeno ugovarja višini tožbenega zahtevka in njegovemu obračunu“. Dejstva, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov, se po določbi drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Na ta način je bilo v postopku dejansko stanje kljub zmotni uporabi materialnega prava tudi glede višine zahtevka popolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji lahko ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločba o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. Znesek 5.736,00 evrov predstavlja stroške, ki jih je imela tožeča stranka s plačilom taks in z zastopanjem, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo tožeči stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Glej npr. sklep III Ips 39/2008 z dne 27. 1. 2011. Op. št. (2): Glej npr. sodbo X Ips 116/2009 z dne 27. 5. 2010. Op. št. (3): Glej obrazložitev v 10 točki odločbe Ustavnega sodišča U-I-183/99. Op. št. (4): Tako Ustavno sodišče v U-I-60/03, podobno v Up 901/08. Op. št. (5): 10. točka obrazložitve Odločbe U-I-365/02. Op. št. (6): Primerjaj še odločbo II Ips 165/2010 z dne 30. 9. 2010, - zlasti 13. točko - kjer je sodišče prišlo do podobnega sklepa glede vprašanja, kdaj je odpadla pravna podlaga za plačilo stroškov kazenskega postopka, ki se je na prvi stopnji končal z nezakonito obsodilno sodbo.

Op. št. (7): Tako odločba III Ips 572/2003 z dne 17. 5. 2004, ki daje (sicer glede določbe 214. člena ZOR, ki pa se vsebinsko ni razlikovala od določbe 193. člena OZ) obširen odgovor na drugo dopuščeno vprašanje. Ta točka obrazložitve predstavlja nekoliko skrajšan povzetek obrazložitve iz navedene odločbe. Podobno stališče – da mora pridobitelj plačati obresti od dne, ko je postal slaboveren oziroma nepošten, ne glede na to, da je bil ob pridobitvi dobroveren - je Vrhovno sodišče sprejelo npr. še v zadevah III Ips 27/1993 z dne 25. 8. 1993, II Ips 3/2008 z dne 23. 12. 2010, III Ips 88/2001 z dne 28. 2. 2002 in drugih.