Jedro

Upravna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2, saj vrste in višine izplačanega zneska s strani B. nista preverila oz. ugotovila, niti nista dovolila tožeči stranki, da se o tem izjavi. Znesek sta vzela iz dokumentov v tujem jeziku in ga samoumevno vštela v postavko 1101, kljub nasprotnim navedbam tožeče stranke.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 10 01-97889-2 z dne 13. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje tožeči stranki kot zavezancu za leto 2016 odmeril dohodnino v znesku 4.820,67 EUR. Odločil je, da znaša razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine 2.970,62 EUR in mora biti skupaj z vračilom razlike med odmerjeno dohodnino in med letom plačano akontacijo v višini 56,22 EUR, ki je bila zavezancu vrnjena na podlagi informativnega izračuna dohodnine, v skupni višini 3.026,84 EUR, plačana v roku 30 dni od dneva vročitve odločbe s plačilnim nalogom. Iz obrazložitve izhaja, da je na podlagi tretjega odstavka 267. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčni organ do dne 31. 5. 2017 za tožečo stranko kot davčnega zavezanca rezidenta sestavil in odpremil informativni izračun dohodnine. Ker davčnemu zavezancu rezidentu informativni izračun dohodnine ni bil vročen do 15. 6. 2017, je v skladu z določbo šestega odstavka 267. člena ZDavP-2 do 31. 7. 2017 vložil napoved za odmero dohodnine. Pri odmeri dohodnine je upravni organ upošteval plače, nadomestila plače in plačila stroškov v zvezi z delom, to je dohodek v višini 23.880,92 EUR, prispevke v višini 3.416,00 EUR in stroške v višini 2.126,84 EUR, kot vrsto dohodka je upošteval tudi nadomestila in druge dohodke iz obveznega socialnega zavarovanja v višini 7.676,11 EUR in dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti v višini 601,09 EUR ter akontacijo v Republiki Sloveniji v višini 56,22 EUR. Tožeči stranki je priznal splošno olajšavo v višini 3.302,70 EUR in posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane v višini 2.436,92 EUR, skupno 5.739,62 EUR. Odločil je, da se zavezancu pri odmeri dohodnine ne priznajo vsi uveljavljeni stroški za delo v tujini, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz 45. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Letna davčna osnova zavezanca je bila ugotovljena v skladu z določbo 109. člena ZDoh-2 in zmanjšana za olajšave znaša 20.875,66 EUR. V skladu z lestvico iz prvega odstavka 122. člena ZDoh-2 in 2. člena Pravilnika o določitvi olajšav in lestvice za odmero dohodnine za leto 2016 je bila zavezancu od davčne osnove 20.875,66 EUR odmerjena dohodnina po stopnji 23,09230 %, ki znaša 4.820,67 EUR. Od odmerjene dohodnine v tem znesku je bila v skladu z določbo drugega odstavka 123. člena ZDoh-2 odšteta med letom plačana akontacija dohodnine ter odbitek davka plačanega v tujini v višini 1.793,83 EUR ter akontacija dohodnine v Republiki Sloveniji v višini 56,22 EUR. Zavezanec je uveljavljal odbitek davka, plačanega v tujini oziroma oprostitve na podlagi Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja ali druge mednarodne pogodbe od dohodka 1101 v višini 23.880,82 EUR. Napovedi je predložil tudi vsa ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Slovenije. Na podlagi prvega odstavka 137. člena ZDoh-2 in Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja dohodka in premoženja, ki jo ima Slovenija sklenjeno z Avstrijo, je bil zavezancu od odmerjene dohodnine odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov v skupnem znesku 1.793,83 EUR. Zavezanec je napovedal dohodke iz naslova 1108 v znesku 7.676,11 EUR iz Avstrije, vendar ni uveljavljal odbitka davka plačanega v tujini oziroma oprostitve na podlagi ZDoh-2, Mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja ali druge mednarodne pogodbe, zato pri odmeri dohodnine niso bile upoštevane. Upravni organ ugotavlja, da je bila zavezancu na podlagi sestavljenega in odpremljenega informativnega izračuna dohodnine vrnjena plačana akontacija dohodnine, ki je presegla odmerjeno dohodnino, zato mora zavezanec doplačati razliko v skupni višini 3.026,84 EUR. Izračunan davek mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Po poteku tega roka se zavezancu zaračunajo zamudne obresti na podlagi 96. člena ZDavP-2. Po določbi 143. člena ZDavP-2 davčni organ začne davčno izvršbo, če davek ni plačan v predpisanem roku. Po določbi prvega odstavka 87. člena ZDavP-2 pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

2. Tožeča stranka se z odločitvijo upravnega organa ni strinjala, zato je vložila pritožbo, katero je pritožbeni organ kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da je pritožnik pravočasno vložil napoved za odmero dohodnine in mu je bila z izpodbijano odločbo odmerjena dohodnina za leto 2016. Po določbah ZDoh-2 je slovenski rezident zavezan za plačilo dohodnine tudi od dohodkov, ki jih prejema iz tujine. V primeru tožeče stranke je upravni organ iz predloženega povzetka obračuna dohodkov iz Avstrije (Lohnzettel) ugotovil, da je zavezanec v letu 2016 v Avstriji od izplačevalca A. prejel dohodek v znesku 19.173,31 EUR ter od izplačevalca B. dohodek v znesku 4.707,61 EUR, skupaj torej 23.880,92 EUR, ki jih je vključil med obdavčljive dohodke z oznako 1101. Tožeča stranka v pritožbi ne ugovarja vrsti dohodka v izpodbijani odločbi, ugovarja le višini dohodka, trdi, da bi moral biti ta dohodek ugotovljen v nižjem znesku, in sicer v znesku 23.526,35 EUR. V zvezi s tem prilaga dopis v nemškem jeziku od družbe B., ki je naslovljen nanj in v katerem naveden znesek znaša 4.353,35 EUR. Tretji odstavek 10. člena in 76. člen ZDavP-2 določata, da mora zavezanec za svoje trditve predložiti dokaze. V 77. členu navedenega zakona je določeno, da zavezanec dokazuje svoje trditve praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo z drugimi dokaznimi sredstvi. 62. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da se upravni postopek vodi v slovenskem jeziku in v tem jeziku se tudi vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisniki, uradni zaznamki in druga pisanja ter se opravljajo vsa dejanja v postopku. Upravni organ druge stopnje ugotavlja, da pritožnik glede svojih trditev ni predložil dokazil v slovenskem jeziku, zato se v pritožbi priložena dokazila ne morejo upoštevati. Upravni organ je z dopisom z dne 17. 4. 2018 tožečo stranko seznanil, da je iz pritožbi priloženega dokumenta B. razviden znesek 4.707.61 EUR plačil ter jo pozval, da dostavi izpis za leto 2016. Tožeča stranka dokazil ni predložila. Ker svojih trditev ni dokazala, jih ni mogoče upoštevati. Glede navedb o tem, da je bila odpravnina v celoti predmet obdavčitve, po predpisih pa se del odpravnine ne všteva v davčno osnovo, upravni organ druge stopnje navaja, da iz določb ZDavP-2 izhaja, da je dokazno breme glede navedb na tožeči stranki in da dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku s pisno dokumentacijo. Iz priloženega dopisa po mnenju organa druge stopnje ne izhaja, da bi pritožnik v letu 2016 v Avstriji prejel odpravnino, pritožnik pa tega tudi ne pojasni. Ker v pritožbi ni navedel nobenih razlogov, zaradi katerih dokumentacije delodajalca, ki bi naj dokazovale njegove trditve glede izplačane odpravnine ne more predložiti, je upravni organ zavrnil njegovo predlagano zaslišanje. Ker tožeča stranka ni dokazala, da se je med dohodke z oznako 1101 vštela odpravnina iz Avstrije, je pritožbeni organ pritožbo zavrnil. 3. Tožeča stranka se z odločitvijo upravnih organov ne strinja, zato pred naslovnim sodiščem vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej navaja, da je že v pritožbi zoper odločitev prve stopnje priložila dokazilo - dokument „Lohnzettel 2016“ v katerem je izkazala, da znesek 4.353,35 EUR predstavlja odpravnino in ga ni dovoljeno všteti v davčno osnovo. Kot dokaz je predložila tudi potrdilo z dne 12. 8. 2016, iz katerega je razvidno, da je navedeni znesek odpravnina, prav tako je predlagala svoje zaslišanje. Pritožbeni organ navaja, da dejstev ni dokazala, ker ni predložila dokumenta prevedenega v slovenski jezik. Glede tega tožeča stranka navaja, da je upravni organ kršil šesti odstavek 62. člena ZUP, ki določa, da v primeru, če vloga ni vložena v uradnem jeziku organ ravna tako, kot je predpisano za ravnanje z nepopolno oziroma pomanjkljivo vlogo, torej bi moral organ v roku 5 delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo in določiti vložniku rok, v katerem jo mora odpraviti. Navedeno velja tako za vloge, kot tudi za dokaze. Upravni organ tožeči stranki ni poslal poziva na odpravo pomanjkljivosti, ampak je dokaz kar zavrgel. Tožeča stranka poudarja, da je predložila originalno dokumentacijo in da organ nikoli ni zahteval odprave pomanjkljivosti. Upravni organ je zmotno interpretiral dokaze ter zmotno štel, da sta bila oba izplačevalca tako A. in B. delodajalca in da gre za dohodek z oznako 1101. Tožeča stranka je v letu 2016 imela zgolj enega delodajalca, in sicer A.. Od njega je prejela bruto znesek obdavčljiv po avstrijskem pravu v višini 19.173,31 EUR. B. pa je tožeči stranki izplačala odpravnino, saj je njegov prejšnji delodajalec zanj mesečno vplačeval prispevke, zaradi česar je imel v primeru prenehanja delovnega razmerja možnost razpolagati z vplačanim zneskom v višini 4.353,35 EUR. Gre torej za znesek, ki ga vplačuje delodajalec za namene, če delavcu preneha delovno razmerje, kar pomeni, da gre po namenu za odpravnino. Takšen znesek bi moral upoštevati tudi davčni organ skladno s 44. členom ZDoh-2, po katerem je dohodnina dohodek iz delovnega razmerja, ki se ne všteje v davčno osnovno, največ do višine 10 povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji, ki pa je tožnik ni presegel. Tožena stranka je kršila postopkovna pravila in nepopolno ugotovila dejansko stanje, posledično je zmotno uporabila materialno pravo. Tožeča stranka sodišču predlaga, da jo zasliši, ter da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari oziroma, da upravni akt odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek ter da naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih organov. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. V vlogi poudarja, da je upravni organ tožečo stranko z dopisom z dne 17. 4. 2018 seznanil, da je pritožbi priložen dokument z dne 12. 8. 2016 in da je iz njega razviden znesek plačil v sklad B. ter jo pozval, da dostavi izpis o izplačilih od B. za leto 2016, tožeča stranka pa se na poziv ni odzvala. Ni torej sporno, da je tožeča stranka od izplačevalca B. v letu 2016 prejela dohodek. Sporna je višina in vrsta tega dohodka. Glede višine dohodka je pojasniti, da iz napovedi priloženega dokumenta z dne 12. 8. 2016 izhaja, da je tožeča stranka v letu 2016 s strani B. prejela dohodek v znesku 4.707,61 EUR. Drugačna višina ne izhaja iz priložene dokumentacije tožeče stranke. Glede vrste dohodka tožena stranka pojasnjuje, da tožeča stranka v pritožbi ni ugovarjala v izpodbijani odločbi določeni vrsti dohodka 1101. Po določbi 2. točke prvega odstavka 37. člena ZDoh-2 kot obdavčljiv dohodek iz delovnega razmerja šteje tudi odpravnina. V davčno osnovno se ne všteje le v primeru, če gre za odpravnino ob upokojitvi ali ob odpovedi pogodbe o zapustitvi (5. in 7. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2). Tožena stranka poudarja, da tožeča stranka nikoli ni navedla, za kakšno vrsto odpravnine naj bi šlo in o tem ni predložila dokazil. Šele v tožbi smiselno navaja, da gre za odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je med strankama sporna višina in narava zneska prejetega s strani B., ter primernost predloženih (dokaznih) dokumentov, ki se nanj nanašajo. Ni pa sporno, da je tožeča stranka rezident Republike Slovenije, da je pravočasno oddala napoved dohodnine za leto 2016 in v njej priglasila dohodke iz tujine.

7. Zakon o dohodnini (ki je veljal v času izdaje izpodbijanega upravnega akta) ureja sistem in obveznost plačevanja dohodnine, ki predstavlja davek od dohodkov fizičnih oseb (1. člen ZDoh-2). Rezident RS lahko na podlagi 136. člena ZDoh-2 od dohodnine odšteje znesek ustreznega dela dohodnine (odbitek), ki jo je plačal od dohodkov z virom izven Slovenije, vključenih v njegovo osnovo za dohodnino. Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) je tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 70. člena ZDavP-2 izdala odločbo, s katero ji je odmerila dohodnino za leto 2016 na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagala in podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka (drugi odstavek 267. člena ZDavP-2). Prvi odstavek 73. člena ZDavP-2 (ki je veljal v času izdaje izpodbijanega upravnega akta) določa, da mora davčni organ pred izdajo odmerne odločbe po vestni in skrbi presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo pomen za odmerno odločbo, ter omogočiti strankam, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese. Drugi odstavek navedenega člena določa, da lahko davčni organ izda odmerno odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz davčne napovedi popolni in pravilni, ali če jih ima sam oz. jih lahko zbere iz uradnih evidenc, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zaslišati stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov. 77. člen ZDavP-2 določa, da zavezanec za davek dokazuje svoje trditve praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi.

8. V obravnavanem primeru je upravni organ prve stopnje odmeril dohodnino za leto 2016 na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in podatkov, ki jih je posredovala tožeča stranka. V obrazložitvi je navedel, da je tožeča stranka k napovedi dohodnine za leto 2016 priložila vsa ustrezna dokazila glede davčne obveznosti izven Slovenije. Organ druge stopnje pa nasprotno navaja, da je tožeča stranka predložila dokazilo, da del upoštevanih prihodkov pod postavko 1101 predstavlja odpravnino, ki se ne upošteva v postavki 1101, v nemškem jeziku in da ga zato ni mogoče uporabiti. Vendar dopis tožeči stranki z dne 17. 4. 2018, na katerega se sklicuje, ne vsebuje opozorila, da se predloženi dokumenti ne upoštevajo, ker niso prevedeni v uradni jezik, v katerem upravni organ posluje, kot to navaja tožena stranka, ampak nasprotno, v njem je zapisano, da je upravni organ upošteval znesek dohodkov izplačanih od B., ki je razviden iz odločbe tujega davčnega organa Einkommensteuerbescheid 2016 ter jo pozval, da dostavi izpis o izplačanih prejemkih. Opozorila glede prevoda v uradni jezik organa in posledic v primeru da tega ne stori, obvestilo ne vsebuje. Upravna organa sta dejansko uporabila oz. upoštevala vsebino več dokumentov v tujem jeziku - iz njih izvzela znesek v evrih - nista pa omogočila predlaganega zaslišanja tožeče stranke v zvezi z njimi, ker so dokumenti v tujem jeziku in se ne upoštevajo. S takšnim postopanjem prihajata upravna organa sama s seboj v nasprotje, saj če sta iz dokumenta izvzela znesek, sta ga uporabila kot dokaz in bi morala omogočiti stranki, da se o njem izjavi. Predlog tožeče stranke glede svojega zaslišanja je upravni organ druge stopnje zavrnil z obrazložitvijo: “Ker pritožnik v pritožbi ne navaja nobenih razlogov, zaradi katerih dokumentacije delodajalca, ki bi dokazovala njegove trditve glede izplačila odpravnine, ne more predložiti, se zavrne v pritožbi predlagano zaslišanje pritožnika.“ Iz citirane obrazložitve izhaja, da je upravni organ nedopustno omejil dokazovanje na pisno dokumentacijo, čeprav 77. člen ZDavP-2 izrecno dopušča, da zavezanec predlaga izvedbo dokazov tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, med njih pa sodi predlagano zaslišanje. Drugi odstavek 73. člena ZDavP-2 jasno določa, da lahko upravni organ izda odločbo brez posebnega ugotovitvenega postopka samo, če zaslišanje stranke ni potrebno, da bi zavarovala svoje pravice in interese. Iz navedb tožeče stranke v upravnem postopku je jasno izhajalo, da predlaga svoje zaslišanje, da bi zavarovala svoje pravice in interese, da želi pojasniti višino in naravo zneska izplačanega s strani B. in posledično višino postavke 1101. Upravni organ ji brez utemeljenega razloga tega ni omogočil, s tem je bila storjena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

9. Sodišče ugotavlja, da upravna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2, saj vrste in višine izplačanega zneska s strani B. nista preverila oz. ugotovila, niti nista dovolila tožeči stranki, da se o tem izjavi. Znesek sta vzela iz dokumentov v tujem jeziku, ga samoumevno vštela v postavko 1101, kljub nasprotnim navedbam tožeče stranke. Ta ves postopek zatrjuje, da je s strani B. prejela znesek v višini 4.353,35 EUR, upravna organa pa sta v upravnih odločbah upoštevala znesek 4.707,61 EUR, razlike v znesku pa nista pojasnila v svoji obrazložitvi. S tem je obrazložitev pomanjkljiva in ne vsebuje vseh zahtevanih postavk iz 214. člena ZUP.

10. Za pošten postopek je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in interesi so predmet postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskega, kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Navedeno lahko poda samo, kolikor je akt v nekem upravnem postopku ustrezno obrazložen, saj je v nasprotnem primeru kršena njegova pravica do pravnega varstva iz 25. člena Ustave RS. Obrazložitev izpodbijane odločbe mora zadostiti pogojem iz 214. člena ZUP. Slednji določa, da mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

11. Po obrazloženem sodišče ugotavlja, da sta upravna organa kršila določbe upravnega postopka glede izvedbe ugotovitvenega postopka, upravnih odločb pa nista obrazložila tako, da bi ju bilo mogoče preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral le-ta odpraviti navedene kršitve.

12. Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti organ, sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Prav tako tudi ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega upravnega akta ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, zato je sodišče odločilo na seji (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani upravni akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 € z DDV, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

14. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).