Jedro

Pravilna pa je tudi odločitev o izreku stranske sankcije odvzema osebnega vozila. Pri odločanju za določitev in izrek te stranske sankcije je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da zaseženo vozilo ni last obdolženca, temveč je lastnica in uporabnica tega vozila S. Ž. Zato je sodišče prve stopnje pri izreku stranske sankcije pogoje za izrek te sankcije presojalo v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZP-1, ko lastnik odvzetega predmeta ni obdolženi in v 8. točki obrazložitve izpostavilo, da je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 7/98 z dne 30. 9. 1998 potrebno presoditi, ali je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje tj. varnostjo cestnega prometa in posegom v lastninsko pravico kot zagotovljeno ustavno kategorijo. Neutemeljeno je tudi obdolženčevo stališče, da njegova predkaznovanost ne more imeti take teže, da se vozilo, ki ni njegova last, vzame lastnici. Predkaznovanost je sodišče dolžno upoštevati v okviru presoje potrebnosti izreka te stranske sankcije in v konkretni zadevi podatki o obdolženčevi predkaznovanosti jasno in nedvoumno nakazujejo na nujnost izreka te stranske sankcije, saj je obdolženec specialni povratnik, ki ga od ponavljanja prekrškov ne odvrnejo niti doslej izrečene sankcije, vključno z odvzemom vozila, pri čemer pa ni mogoče spregledati niti dejstva, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu, ko je bil pod vplivom alkohola s koncentracijo 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar predstavlja prekršek, za katerega bi se vozniku z veljavnim vozniškim dovoljenjem izrekla stranska sankcija 18 kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, vpliv alkohola na obdolženčeve vozne sposobnosti pa je razviden iz navedb v obdolžilnem predlogu, da so policisti obdolženca obravnavali ravno na podlagi prijave občana, ki je vozil za obdolžencem in klical policijo zaradi obdolženčeve nezanesljive vožnje. Ob tako izkazanih okoliščinah ima v nasprotju z obdolženčevim pritožbeno izraženim mnenjem varovanje življenja in zdravja ljudi nedvomno večjo težo kot lastninska pravice lastnice vozila.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba prvostopenjskega sodišča potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 75,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

III. Lastnica odvzetega vozila Sabina Žerak je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 30,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), za katerega mu je izreklo glavno sankcijo - globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo - odvzem zaseženega osebnega avtomobila znamke Renault, Clio, Confort, ki je last S. Ž. (II. b točka izreka), ki se po pravnomočnosti sodbe uniči (V. točka izreka). Pod IV. točko izreka je sodišče obdolžencu je naložilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer: do izdaje sodbe znanih stroškov odvoza in hrambe zaseženega vozila v višini 69,17 EUR ter sodne takse v višini 100,00 EUR, glede nadaljnjih stroškov hrambe pa odločilo, da bo o njih odločalo s posebnim sklepom. Pod VI. točko izreka je prvostopenjsko sodišče zapisalo, da mora obdolženec globo in stroške odvoza in hrambe zaseženega vozila plačati v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, sodno takso pa v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, ter obdolženca poučilo, da lahko pri Finančni upravi predlaga obročno plačilo globe in stroškov postopka, če pa globe in stroškov ne zmore plačati, lahko pri sodišču prosi, da se mu plačilo globe in stroškov postopka nadomesti z delom v splošno korist. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obdolženec, smiselno zaradi odločitve o sankcijah (4. točka 154. člena ZP-1). V pritožbi navaja, da globe in sodnih stroškov ni sposoben poravnati, saj nima nobenih dohodkov in nobenega premoženja ter da je pripravljen opravljati delo v splošno korist. Zato prosi, da se plačilo vseh njegovih obveznosti nadomesti z delom v splošno korist. Glede izreka stranske sankcije odvzem vozila pa meni, da zaradi njegove napake ne bi smela biti kaznovana lastnica vozila in dodaja, da je z vozilom dejansko upravljala mama formalne lastnice in slednja o vozilu ni vedela skoraj nič. Zato bi bilo potrebno v postopku zaslišati mamo formalne lastnice, zaslišanje formalne lastnice pa ne bi smelo biti tako odločilno za izrek sankcije odvzema vozila. Mama lastnice vozila mu je vozilo večkrat zaupala v servisiranje, pri tem pa ni vedela, da obdolženi nima vozniškega izpita oz. da se bo z vozilom sploh kam peljal, še manj pa je za vse to vedela formalna lastnica vozila. Svoje dejanje obžaluje in meni, da predkaznovanost ne more biti upoštevana v tako veliki meri, da se vozilo odvzame, in prosi, da se vozilo vrne lastnici, saj trenutno nima nobenih dohodkov, da bi lahko lastnici plačal odškodnino za odvzeto vozilo. Meni, da mora imeti lastninska pravica večjo težo in da je vozilo potrebno vrniti lastnici. Prosi pa tudi za oprostitev plačila sodne takse za zahtevo za varstvo zakonitosti (pravilno pritožbo).

3. Lastnica zaseženega vozila S. Ž. je po vročitvi prepisa izreka sodbe v roku za vložitev napovedi pritožbe sodišču poslala vlogo, ki jo je sodišče štelo kot napoved pritožbe. V tej vlogi navaja, da je avto dala obdolžencu v popravilo, ker je mehanik in družinski prijatelj, da mu ni dala dovoljenja za vožnjo, da je avto vozil brez njenega dovoljenja, da ni vedela, da je obdolženec brez vozniškega izpita in da prosi za vrnitev tega vozila, ki ga je dejansko podedovala mama, ki je nanj tudi čustveno navezana, saj ji predstavlja spomin na pokojnega moža. Za obdolženčeve napake ne more biti kaznovana ona. Ker gre za obrazloženo napoved pritožbe zoper sodbo, je pritožbeno sodišče v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sklep IV Ips 33/2012, sodba I Ips 93/2010) to vlogo štelo kot pritožbo.

4. Pritožbi sta neutemeljeni.

5. Ker iz pritožbenih navedb izhaja, da pritožnika izpodbijata le odločitev o izrečenih sankcijah za storjeni prekršek, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo le v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče ob pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah, da je obdolženec 1. 12. 2018 ob 16.10 uri vozil osebni avtomobil Renault Clio reg. št. CE ... po ... cesti v naselju ... v smeri proti ..., brez veljavnega vozniškega dovoljenja B kategorije, v katero spada vozilo, ki ga je vozil, saj ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja nobene kategorije, tako ravnanje obdolženca pravilno kvalificiralo kot prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 56. člena ZVoz-1 in mu izreklo glavno sankcijo - globo v predpisani višini 500,00 EUR.

6. Ker globa za ta prekršek ni določena v razponu, temveč v predpisani višini, sodišče pri izreku globe ni posebej ugotavljalo olajševalnih ali obteževalnih okoliščin. Iz spisovnega gradiva pa tudi ne izhajajo nobene posebne olajševalne okoliščine, ki bi sodišču prve stopnje narekovale, da bi ob uporabi omilitvenih določb 26. člena ZP-1 izreklo nižjo globo od predpisane, takih posebnih olajševalnih okoliščin pa tudi obdolženec ne zatrjuje v pritožbi. Izrek glavne sankcije globe v višini 500,00 EUR za storjeni prekršek je tako pravilna in zakonita. Ker sodišče v primeru, ko je za prekršek predpisana globa v določeni višini, globo izreče v taki višini oz. v primeru steka več prekrškov določi in izreče enotno globo kot seštevek vseh določenih glob, pri odmeri sankcij ni mogoče upoštevati splošnih navedb, da obdolženec globe in sodnih stroškov ni sposoben poravnati, ker nima nobenih dohodkov in nobenega premoženja. To namreč ni podlaga niti za omilitev, niti za odpust sankcij. Zato na podlagi takih navedb pritožbeno sodišče ne more spremeniti odločitve o izrečeni sankcijah. Prav tako ne more slediti predlogu za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist. Za odločanje o takem predlogu, ki ga lahko obdolženec vloži v 30. dneh po vročitvi te sodbe, je namreč pristojno prvostopenjsko sodišče. 7. Pravilna pa je tudi odločitev o izreku stranske sankcije odvzema osebnega vozila. Pri odločanju za določitev in izrek te stranske sankcije je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da zaseženo vozilo ni last obdolženca, temveč je lastnica in uporabnica tega vozila S. Ž. Zato je sodišče prve stopnje pri izreku stranske sankcije pogoje za izrek te sankcije presojalo v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZP-1, ko lastnik odvzetega predmeta ni obdolženi in v 8. točki obrazložitve izpostavilo, da je v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up 7/98 z dne 30. 9. 1998 potrebno presoditi, ali je podano sorazmerje med ciljem, ki se zasleduje tj. varnostjo cestnega prometa in posegom v lastninsko pravico kot zagotovljeno ustavno kategorijo. Iz omenjene ustavne odločbe izhaja, da je v takih primerih potrebno tehtati na eni strani težo prekrška oz. ukrepa za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti, pri čemer pa sta pomembna tudi namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo. Pri tem je v skladu z navodili Ustavnega sodišča potrebno najprej opredeliti vsebino pojma splošna varnost, ugotoviti, čemu je zakonodajalec določil omejitve za uporabo predmetov, ki naj se odvzamejo in kako široke omejitve postavil ter na podlagi tega v konkretnem primeru presoditi ali bi bilo v bodoče lahko nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema in ali se je z odvzemom takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti. Namen stranske sankcije odvzema predmetov ni dodatno premoženjsko sankcionirati storilca, temveč preprečiti posest predmetov, ki niso v pravnem prometu, so nevarni ali pa bilo z njimi mogoče ponoviti prekršek. Osnovni namen, ki se zasleduje z izrekom te stranske sankcije, je torej preprečitev ponovitve prekrška (glej Filipčič, K. V: in ostali Zakon o prekrških s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2009, stran 135). Pri izreku odvzema predmetov, ki niso last storilca, mora sodišče poleg presoje obstoja zakonskih pogojev iz drugega odstavka 25. člena ZP-1 ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti oceniti tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep primeren in nujen za dosego zasledovalnega cilja, ter ali je podano ustrezno sorazmerje med posegom v pravico lastnika predmeta do zasebne lastnine na eni strani ter koristjo zasledovano z uporabo te sankcije za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa na drugi strani (glej odločbo Vrhovnega sodišča IV Ips 17/2013 z dne 19. 2. 2013). Stransko sankcijo odvzema predmetov je upravičeno mogoče izreči le glede tistih predmetov, za katere obstaja realna nevarnost, da bi storilec z njimi še naprej razpolagal in ponavljal prekrške v kolikor mu ne bi bili odvzeti.

8. Pri odločitvi za določitev in izrek stranske sankcije odvzema predmetov je prvostopenjsko sodišče upoštevalo: (-) da je obdolženec bil že dvakrat pravnomočno kaznovan zaradi istovrstnega prekrška, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 977/2017, ki je postala pravnomočna 11.10.2018 za prekršek po šestem odstavku 58. člena ZVoz-1 (vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja), in s sodbo Okrajnega sodišča v Celju PR 736/2018, ki je postala pravnomočna 19. 10. 2018, za prekrška po osmem odstavku 58. člena ZVoz-1 in 1. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ko mu je bila poleg globe izrečena tudi stranska sankcija odvzema vozila. Tako je utemeljeno zaključilo, da je obdolženec specialni povratnik in nevaren udeleženec cestnega prometa, ki je 1. 12. 2018 poleg vožnje motornega vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja, le-to vozil tudi pod vplivom alkohola s koncentracijo najmanj 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (za kar mu je bil izdan plačilni nalog) ter da je glede na te okoliščine potrebno obdolženca iz cestnega prometa izločiti in mu s tem onemogočiti nadaljnjo udeležbo v cestnem prometu.

9. Na drugi strani je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, da je lastnica vozila po lastni izpovedbi ta avtomobil že aprila 2018 dala obdolžencu, da bi ga popravil in registriral (za slednje pa naj bi mu dala tudi denar) in da je registracija bila podaljšana od 3. 4. 2018 do 3. 4. 2019, nato pa se vse do decembra 2018, ko je prejela vabilo sodišča na zaslišanje, za avto sploh ni zanimala. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je kot lastnico šteti S. Ž. in ne njeno mamo in da trditvam o čustveni navezanosti lastničine matere na vozilo (ki je bilo last lastničinega pokojnega očeta, ki je bil obdolženčev dolgoletni prijatelj in kateremu je obdolženec že prej pomagal pri servisiranju tega avtomobila), ni mogoče slediti, saj bi se sicer lastnica že prej zanimala za to vozilo in poskrbela za to, da bi bilo parkirano na dovozu materine hiše, kot je trdila med postopkom. Iz teh ugotovitev poleg ocene o vrednosti tega vozila (dejanski in čustveni) smiselno izhaja tudi zaključek, da bi lahko bilo v bodoče nevarno, če bi to vozilo bilo vrnjeno lastnici, saj je le-ta kar 8 mesecev obdolžencu omogočala uporabo tega vozila, ki ga ne bi smel uporabljati, saj nima vozniškega dovoljenja.

10. Glede na to, da je lastnica sama izpovedala, da je avto dala obdolžencu z namenom, da ga popravi oz. servisira in nato podaljša veljavnost registracije, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam lastnice, da obdolžencu ni dala dovoljenja, da avto uporablja za vožnjo. Težko si je namreč predstavljati, kako naj bi obdolženec opravil postopek podaljšanja registracije, ki vključuje tudi prehodni tehnični pregled, na katerega je treba vozilo pripeljati, če mu ne bi dovolila vožnje s tem vozilom.

11. Iz zgoraj navedenih razlogov glede lastništva vozila, ki izhaja iz uradnih evidenc, pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim trditvam lastnice in obdolženca, da je dejanska lastnica vozila mama lastnice C. Ž., ki naj bi po obdolženčevih pritožbenih trditvah obdolžencu večkrat zaupala avto v popravilo in ki se naj ne bi zavedala, da obdolženec nima vozniškega izpita. Ker je kot lastnica in uporabnica navedena S. Ž., ni nobene potrebe, da bi sodišče zasliševalo njeno mati C. Ž., ko to predlaga obdolženec v pritožbi. Zaslišanje lastnice vozila pa je pomembno zlasti za presojo, ali bi lahko bilo v bodoče nevarno, če se vozilo vrne lastniku, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da zaslišanje formalne lastnice ne bi smelo biti tako odločilno za izrek sankcije odvzema vozila.

12. Prav tako glede na po oceni pritožbenega sodišča pravilne zaključke o nezainteresiranosti lastnice za zaseženo vozilo, ni mogoče slediti pritožbenim navedbam lastnice vozila o tem, da sta tako ona, kot njena mama čustveno navezani na to vozilo, ker je bil last pokojnega očeta in moža. V zvezi z navedbami lastnice, da ne more biti kaznovana za napako, ki jo je storil obdolženec, pa pritožbeno sodišče poudarja, da izrek te stranske sankcije ne predstavlja kaznovanja lastnice, temveč izrek ukrepa, ki je nujen, potreben in sorazmeren za zagotovitev varnosti cestnega prometa, ter da v skladu z drugim odstavkom 25. člena ZP-1 z izrekom tega ukrepa ni prizadeta njena pravica terjati odškodnino od storilca. Ali bo obdolženec sposoben plačati ustrezno odškodnino lastnici zaradi odvzema in uničenja vozila, pa ni odločilna okoliščina za sprejem odločitve o izreku te stranske sankcije, medtem ko obdolženčevim pritožbenim obljubam, da takih prekrškov ne bo več ponavljal, glede na podatke o njegovi predkaznovanosti nikakor ni mogoče slediti.

13. Neutemeljeno je tudi obdolženčevo stališče, da njegova predkaznovanost ne more imeti take teže, da se vozilo, ki ni njegova last, vzame lastnici. Predkaznovanost je sodišče dolžno upoštevati v okviru presoje potrebnosti izreka te stranske sankcije in v konkretni zadevi podatki o obdolženčevi predkaznovanosti jasno in nedvoumno nakazujejo na nujnost izreka te stranske sankcije, saj je obdolženec specialni povratnik, ki ga od ponavljanja prekrškov ne odvrnejo niti doslej izrečene sankcije, vključno z odvzemom vozila, pri čemer pa ni mogoče spregledati niti dejstva, da je obdolženec vozil motorno vozilo v cestnem prometu, ko je bil pod vplivom alkohola s koncentracijo 0,64 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar predstavlja prekršek, za katerega bi se vozniku z veljavnim vozniškim dovoljenjem izrekla stranska sankcija 18 kazenskih točk, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, vpliv alkohola na obdolženčeve vozne sposobnosti pa je razviden iz navedb v obdolžilnem predlogu, da so policisti obdolženca obravnavali ravno na podlagi prijave občana, ki je vozil za obdolžencem in klical policijo zaradi obdolženčeve nezanesljive vožnje. Ob tako izkazanih okoliščinah ima v nasprotju z obdolženčevim pritožbeno izraženim mnenjem varovanje življenja in zdravja ljudi nedvomno večjo težo kot lastninska pravice lastnice vozila.

14. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženca in lastnice vozila kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo v pritožbeno izpodbijanem delu glede izreka sankcij potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo, je obdolžencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka - sodne takse po tar. št. 8132 v zvezi s tar. št. 8114 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 75,00 EUR, lastnici vozila pa v skladu s tar. št. 8406 ZST-1 sodno takso v višini 30,00 EUR. Oba sta dolžna odmerjeno sodno takso plačati v 15 dneh od vročitve te sodbe, sicer bo prisilno izterjana.

16. Pritožbeno sodišče obdolženčevemu pritožbenemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse ni sledilo, saj ni podal nobenih konkretnih navedb glede svojega premoženjskega stanja. Storilec pa lahko zaprosi za oprostitev plačila sodnih taks prvostopenjsko sodišče.