Jedro

Izpodbijana odločba ni nezakonita zaradi njene uporabe določil 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 34. člena ZMZ-1, saj je že sam zakonodajalec s 34. členom ZMZ-1, ki v tretjem odstavku določa, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (ZTuj-2) obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali ji je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene, in v četrtem odstavku določa, da pri ugotavljanju istovetnosti prosilcu se glede izkazovanja istovetnosti smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji, predvidel možnost uporabe določil ZTuj-2 tudi v določenih primerih, tudi ko gre za postopke v zvezi v prosilci za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožniku, ki je državljan Nigerije in ne poseduje potne listine, odrejena nastanitev v Centru za tujce v Postojni od 11. 1. 2019 od 16.40 ure dalje do odločitve pristojnega organa o podanem drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka mednarodno zaščito, a ne dalj kot šest mesecev, ker obstaja nevarnost pobega.

2. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da se tožnika nastani v Centru za tujce zato, ker obstaja nevarnost pobega in ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije oziroma je nastanitev potrebna do odločitve pristojnega organa o tožnikovem drugem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki ga je tožnik podal na zapisnik 3. 1. 2019 in je bil tedaj nastanjen v Azilni dom v Ljubljani, in sicer po tem, ko je bil njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavržen s sklepom št. 2142-1205/2016/24 (1312-03) z dne 27. 6. 2018, ki je postal izvršljiv 19. 7. 2018. S slednjim je bila tožena stranka seznanjena dne 11. 1. 2019 s strani Ministrstva za notranje zadeve - Urada za migracije, ki ji je posredoval navedeni izvršljivi sklep o zavržbi tožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, za katero je tožnik zaprosil že dne 4. 10. 2016, o njegovi prošnji pa je bilo odločeno z zavrnilno odločbo št. 2142-1205/2016/9 (1312-15) z dne 20. 2. 2017, ki jo je tožnik neuspešno izpodbijal tudi s tožbo v upravnem sporu, vendar je sodišče njegovo tožbo zavrnilo s sodbo št. I U 480/2017-10 z dne 8. 11. 2017. Tožnik je nato dne 3. 1. 2019 ustno na zapisnik podal ponovno (drugo) namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, o kateri pristojni organ še ni odločil. Po določilu 3. odstavka 34. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZTuj-2) obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali ji je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene. Ker pristojni organ še ni odločil o tožnikovem drugem zahtevku z dne 3. 1. 2019 za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, ki ga je podal tožnik po tem, ko mu je bil predhodno že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, je tožena stranka sprejela odločitev o nastanitvi tožnika v Center za tujce, kjer se mu skladno z zakonskimi pogoji lahko bivanje podaljša še za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo v tem času mogoče tujca odstraniti. Tožnik lahko zaprosi za milejše ukrepe ali pa o njih po uradni dolžnosti odloči Center za tujce (v nadaljevanju Center), če je namen nastanitve mogoče doseči tudi na drug način. Med bivanjem v Centru za tujce je tožniku gibanje omejeno na območje Centra, kjer mora tožnik upoštevati pravila bivanja v Centru, izjemoma pa se mu lahko dovoli gibanje zunaj območja Centra na način, ki je določen s pravili bivanja. Izrečena omejitev gibanja traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se izvede odstranitev tujca iz države, vendar ne dlje kot šest mesecev. Nastanitev v Centru za tujce preneha, ko prenehajo razlogi zanjo oziroma ko je dosežen njen namen, tujec pa, ki ima lastna sredstva, je dolžan sam kriti stroške svojega preživljanja in nastanitve ter stroške odstranitve do višine lastnih sredstev. V zaključku obrazložitve še navaja, da odločba velja takoj in je izdana po uradni dolžnosti, morebitna tožba pa ne zadrži njene izvršitve. Odločba je bila tožniku prebrana v angleškem jeziku, ki ga razume in govori ter se strinja, da komunikacija v angleškem jeziku poteka nemoteno.

3. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da odvzem prostosti in njegova nastanitev v Centru izhaja iz ponovne vložitve prošnje za mednarodno zaščito in da je dne 3. 1. 2019 potekal upravni postopek o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Povzema vsebino 3. odstavka 34. člena ZMZ-1, ob tem pa dodaja, da v njegovem primeru členi od 76 do 81 ZTuj-2, ki so uvrščeni v VI. poglavje ZTuj-2, z naslovom Prostovoljno vračanje in odstranitev tujcev ne prihajajo v obzir, češ da se ne nanašajo na položaj tožnika, ki sam ni v postopku vračanja ali odstranitve, saj mu še ni bila izdana odločba o vrnitvi po 64. členu ZTuj-2, češ da namreč pristojni organi še niso negativno in pravnomočno odločili o tožnikovo ponovni vlogi za mednarodno zaščito. Po ustnem razgovoru dne 3. 1. 2019 je bil tožnik nastanjen v Center za tujce. To izhaja iz obojestransko podpisanega dokumenta „Information for foreign nationals about the Aliens centre house rules“, datiranega 3. 1. 2019. Tožnik očita, da mu niso bili ob odvzemu prostosti pojasnjeni razlogi in podlaga za odvzem prostosti, niti mu ni bila izdana odločba, na katero bi se imel možnost pritožiti, izpodbijana odločba pa mu je bila izdana teden dni kasneje, to je 11. 1. 2019. V tožbi še očita, da mu policija ob odvzemu prostosti ni pojasnila, na kakšni podlagi mu je prostost odvzeta, kar smatra za bistveno kršitev pravil postopka. Nadalje tožnik očita, da mu ob odvzemu prostosti ni bila dana možnost do izjave o razlogih za odvzem prostosti v nasprotju z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kar šteje za absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Poudarja, da v izpodbijani odločbi navedeni razlog ni konkretno utemeljen in obrazložen, kar onemogoča njen preizkus in predstavlja kršitev postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP ter posledično kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ki je lahko učinkovita le, če je odločba obrazložena na tako konkreten način, da omogoča presojo tako ugotovitvenega kot dokaznega bremena v skladu z zakonskimi določbami. Ne glede na očitane pomanjkljivosti pa tožnik meni, da mu tudi sicer ni mogoče očitati begosumnosti, češ da pri njem niso podane takšne osebne okoliščine iz 68. člena ZTuj-2, ki bi pri njem upravičevale sklep o obstoju nevarnosti pobega, češ da zgolj ponovna vložitev prošnje za mednarodno zaščito ne more biti zadosten razlog za pridržanje v Centru za tujce, saj pri njem ne obstajajo okoliščine, ki bi kazale na nevarnost pobega ali morebitno nevarnost za javni red in mir oziroma varnost. Poudarja, da je sam prostovoljno prišel v Azilni dom. Meni, da predloženi novi dokazi pomembno povečujejo verjetnost za priznanje mednarodne zaščite, tako da bi bilo nelogično, da bi takoj po vložitvi ponovne prošnje zbežal. Navaja še, da tudi nikoli ni vstopil v Slovenijo navkljub prepovedi, češ da mu taka prepoved tudi nikoli ni bila odrejena. Poleg tega tudi ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, niti ni posedoval ponarejenega dokumenta ali navajal lažnih podatkov oziroma ne sodeloval v postopku, češ da je nemudoma po vstopu v Slovenijo vložil prošnjo za mednarodno zaščito in Slovenije ni nikoli zapustil, poleg tega pa nikoli ni prekoračil zakonitega prebivanja, saj takega dovoljenja nikdar ni imel. Dodaja, da ima v Sloveniji možnost prebivati pri prijateljici. Po stališču tožnika navedene individualne okoliščine kažejo, da ni begosumen, toženi stranki pa očita, češ da jih pri izdaji izpodbijane odločbe ni presojala in da mu ni niti dala možnosti, da bi se o njih izjasnil, češ da je bila najprej sestavljena izpodbijana odločba in šele zatem opravljeno zaslišanje tožnika, kar naj bi izhajalo iz navedenih opravilnih številk izpodbijane odločbe in zapisnika o zaslišanju tožnika kot stranke v postopku. Tožnik še očita, da presoja načela sorazmernosti v izpodbijani odločbi ni bila opravljena. V tožbenem zahtevku tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da se tožnika nemudoma izpusti na prostost do izdaje pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu, češ da mu je že nastala težko popravljiva škoda, v Centru za tujce se slabo počuti, z dejanjem pa mu je nezakonito in arbitrarno kršena pravica do osebne svobode.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dne 15. 1. 2019 predložila upravni spis, ki ga je naknadno dopolnila dne 21. 1. 2019 z dodatno predložitvijo štirih odločb, izdanih s strani Postaje pomorske policije Koper, med drugim odločbe o vrnitvi z dne 1. 12. 2017. Posebnega odgovora na tožbo, niti na zahtevo za izdajo začasne odredbe v danem roku, niti pozneje, tožena stranka ni vložila.

K točki 1:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Zakonodajalec z določili 34. člena ZMZ-1 ureja razmerje do postopkov po predpisih, ki urejajo področje tujcev. Tako je z določilom 3. odstavka 34. člena ZMZ-1 zakonodajalec določil, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (ZTuj-2) obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali ji je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene; pri ugotavljanju istovetnosti prosilcu se glede izkazovanja istovetnosti smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji (4. odstavek 34. člena ZMZ-1).

8. Sodišče po vpogledu listin predloženega upravnega spisa in podatkov sodnega vpisnika ugotavlja, da je pri naslovnem sodišču tožnik doslej petkrat zahteval sodno varstvo v upravnem sporu z vložitvijo tožb, ki so bile v v sodnem vpisniku tožb vpisane pod št. I U 480/2017, III U 250/2017 in I U 1559/2018, o katerih je že pravnomočno odločeno, ter pod št. I U 74/2019 in 88/2019. 9. S slednje navedeno tožbo, ki je predmet odločanja sodišča v obravnavani sporni zadevi, ki se vodi pod št. I U 88/2019, tožnik zahteva sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1 zoper uvodoma navedeno dokončno odločbo, s katero je bila tožniku, ki je državljan Nigerije in ne poseduje potne listine, odrejena nastanitev v Centru od 11. 1. 2019 od 16.40 h do odločitve pristojnega organa o podani vlogi za mednarodno zaščito, a ne dalj kot šest mesecev, ker obstaja nevarnost pobega, ki jo tožena stranka opira na določila 3. odstavka 34. člena ZMZ-1 ter 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na ugotovitev, da je tožnik podal ponovni (drugi) zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko je bil njegov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite zavržen s sklepom z dne 27. 6. 2018, ki je postal izvršljiv 19. 7. 2018. Tožnik v tožbi navedenih dejanskih ugotovitev tožene stranke ne izpodbija, zato v konkretnem primeru med strankama niso sporne. Prav tako ni sporno, da tožnika ni mogoče takoj odstraniti iz države. Sporno pa ostaja vprašanje, ali je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe pravilno svojo odločitev oprla na navedena določila 76. in 78. člena ZTuj-2 in ali je bila tožniku dana možnost izjaviti se o razlogih za odvzem prostosti ter ali je tožena stranka pri odločanju upoštevala načelo sorazmernosti.

10. Po presoji sodišča toženi stranki ni mogoče očitati, da je izpodbijana odločba nezakonita zaradi njene uporabe določil 1. odstavka 76. člena in 1. odstavka 78. člena ZTuj-2 v povezavi z določili 34. člena ZMZ-1, saj je že sam zakonodajalec s citiranim 34. členom ZMZ-1 predvidel možnost uporabe določil ZTuj-2 tudi v določenih primerih, tudi ko gre za postopke v zvezi v prosilci za mednarodno zaščito. To tudi ne more biti v nasprotju s splošno določbo 4. odstavka 3. člena ZTuj-2, po katerem se ta zakon ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito in za tujce, ki jim je bila v Republiki Sloveniji priznana mednarodna zaščita, razen če ni z zakonom drugače določeno, saj gre prav za tak primer tudi v obravnavani sporni zadevi, za kar nudijo ustrezno pravno podlago prav citirana določila 34. člena ZMZ-1. Po presoji sodišča navedeno izhaja že iz dikcije citiranih določil 34. člena ZMZ-1, kakor tudi iz poimenovanja 34. člena ZMZ-1 s strani zakonodajalca, ki ga je konkretno opredelil kot „razmerje do postopkov po predpisih, ki urejajo področje tujcev“.

11. Sodišče po vpogledu listin predloženih upravnih spisov kot neutemeljen zavrača tudi tožbeni ugovor, da tožniku v konkretnem primeru ni bila dana možnost izjaviti se o razlogih za odvzem prostosti. Nasprotno namreč izhaja iz zapisnika o zaslišanju stranke v postopku, sestavljenega 11. 1. 2019 na podlagi 74. in 76. člena ZUP, ki ga je tožnik tudi lastnoročno podpisal ter med drugim tedaj še izpovedal, da je po zavrnitvi njegove vloge za mednarodno zaščito živel pri svojem dekletu v kraju A, na naslovu, ki ga ne pozna, na posebno vprašanje o podatkih tožnikovega dekleta, pri katerem je tožnik živel, pa je tožnik odgovoril, da le-teh ne želi povedati; med drugim je tedaj še dodal, „da se strinja z nastanitvijo v Center, saj želi le ostati v Sloveniji“. Zato se po presoji sodišča izkažejo za neutemeljene tožbeni očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 9. člena ZUP, ki jih tožnik uveljavlja v tožbi z navedbami, da mu v konkretnem primeru ni bila dana možnost izjaviti se o razlogih za odvzem prostosti. Kot protispisna pa se izkaže tudi tožnikova trditev, da mu še ni bila izdana odločba o vrnitvi, saj nasprotno izhaja iz odločbe o vrnitvi, ki jo je tožniku že dne 1. 12. 2017 izdala Postaja pomorske policije Koper, zoper katero po podatkih sodnega vpisnika tožnik ni nikoli vložil tožbe v upravnem sporu, kar je nenazadnje razvidno tudi iz pravnomočne sodbe št. III U250/2017-6 z dne 11. 12. 2017, iz obrazložitve pod točko 10. 12. Glede vprašanja, ali je tožena stranka pri odločanju upoštevala načelo sorazmernosti pa tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da bi se v konkretnem primeru ob sestavi zapisnika o zaslišanju stranke 11. 1. 2019, sestavljenem na podlagi 74. in 76. člena ZTuj-2, tedaj ne strinjal z nastanitvijo v Center in tudi ne, da bi tedaj želel povedati o podatkih njegovega dekleta, pri kateri je tedaj živel na naslovu, za katerega je tedaj navedel, da ga ne pozna, medtem ko je tožena stranka v izpodbijani odločbi izrecno seznanila tožnika z možnostjo, da lahko zaprosi za milejše ukrepe ali pa o njih po uradni dolžnosti odloči Center, če je mogoče namen nastanitve doseči tudi na drug način.

13. Glede na navedeno je po ugotovitvi sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo tožnika zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 2. člena ZUS-1, tožbene navedbe v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic zaradi domnevno nezakonitega odvzema prostosti s strani policije še preden mu je bil izrečen v tem upravnem sporu izpodbijani ukrep pa bodo skladno s 1. odstavkom 4. člena ZUS-1 predmet presoje sodišča v zadevi št. I U 74/2019, v zvezi s posebno tožbo tožnika, ki jo je vložil na podlagi določil 4. člena ZUS-1zaradi varstva ustavnih pravic.

14. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo brez glavne obravnave, ki jo je smiselno predlagal tožnik s tem, ko je predlagal, naj ga sodišče zasliši, pri čemer ni navedel v čem bi se njegove navedbe kakorkoli razlikovale od navedb, ki jih je tožnik podal med upravnim postopkom, kot izhajajo iz zapisnika o zaslišanju stranke, to je tožnika, dne 11. 1. 2019, sestavljenem na podlagi 74. in 76. člena Ztuj-2, ter je tako v zadevi sporna le pravna presoja dejstev, ki med strankama postopka niso bila sporna (1. odstavek 59. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 64. člena ZUS-1).

K točki 2:

15. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

16. Sodišče lahko odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe le, kolikor v predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da ni podan katerikoli izmed taksativno določenih razlogov po določilih 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Navedeno stališče se je izoblikovalo in ustalilo v upravno sodni praksi, kot izhaja med drugim tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 198/2008 z dne 4. 6. 2008, ki je pritrdilo prvostopnemu sodišču, ki je v zadevi I U 877/2008 presodilo, da niso izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe in zato niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe v smislu 32. člena ZUS-1. Po določbi 2. odstavka 36. člena ZUS-1 mora sodišče na razloge iz 1. odstavka tega člena oziroma na procesne predpostavke za vložitev tožbe paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Tožba v upravnem sporu je skladno z določbo 1. odstavka 32. člena ZUS-1 namreč nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je uperjena (razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače). Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe le, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 pa tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega, to je drugega odstavka 32. člena ZUS-1, zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, izkaže za potrebno. Glede na povedano mora tožeča stranka že pri vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe sama določno in konkretno opredeljeno navesti ter vsaj kot verjetno izkazati, da so kumulativno izpolnjeni vsi materialni in tudi formalni pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe v skladu z določili 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1, in sicer prvenstveno obstoj tožbe. Ta pogoj pa, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa pod točko 1, v konkretnem primeru ni (več) izpolnjen. Zato je sodišče moralo zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavreči na podlagi 4. in 5. odstavka 32. člena ZUS-1, ker je presodilo, da niso več podane procesne predpostavke za odločanje o tožnikovi zahtevi za izdajo predlagane začasne odredbe.