Jedro

Tožena stranka, ki odgovarja za zavarovanko, ki je vozila avtomobil po sredi makadamske ceste in ji je nasproti pripeljal prav tako po sredi kolesar, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi katerikoli izmed njiju reagiral, ko sta se zagledala, je na 30% odmerjeni kolesarjev - tožnikov prispevek k škodi odsev pravilne uporabe tretjega odstavka 177. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 24.8.1991 na cesti H. - L., v kateri se je hudo poškodoval tožnik kot kolesar, ko je čelno trčil v avtomobil, odgovornostno zavarovan pri toženi stranki, je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku zahtevanih 2,730.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo. Tudi samo je ugotovilo, da je tožnik, kolikor sam priznava, soodgovoren za nastalo škodo v višini 30%. Tožnik in zavarovanka sta vozila po makadamski cesti, vendar ne dovolj blizu vsak svojemu desnemu robu ceste.

Upoštevalo je tudi, da je avtomobil nevarna stvar in da je imela zavarovanka v krvi 0,9 promila alkohola.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo. Opozorilo je, da je odgovornost voznice objektivna, da sta se tako ta kot tožnik gibala preveč po sredi ceste, zaradi česar tožnik ni kriv za nesrečo več kot 30%.

Proti tej sodbi je tožena stranka vložila revizijo, pri čemer je navedla v revizijskem postopku sporno vrednost 1,193.500,00 SIT.

Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbo spremeni tako, da ugodi njeni pritožbi, ali pa naj razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje. Trdi, da je mogoče iz izvedenskega mnenja ugotoviti, da je kolesar trčil v sredino srednjega dela vozila in da je pri tem vozil 1,1 metra od desnega in 1,3 metre od levega roba ceste. Vendar gre le za sklepanje razvojnega centra, ki je bil postavljen za izvedenca, ne pa za sklepanje na podlagi pravil vede. Upoštevati je treba, da je tožnik vozil po klancu navzdol, da je bila cesta makadamska in nepregledna in da voznica praktično sploh ni mogla voziti po desni strani ceste, ki je široka le 3,2 metra. Ni mogla pričakovati, da bo voznik vozil po sredini ceste. Vozničina hitrost je bila primerna. Sodišče ni pravilno ugotovilo okoliščin, kdo je povzročil nevarno situacijo.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek izvedenskemu mnenju (kateremu tožena stranka ni oporekala ne pred koncem glavne obravnave ne v pritožbi), češ da gre le za sklepanje in ne "zaključek na podlagi vede izvedenca tehnično prometne stroke", je delno, kolikor sega na dejansko področje, v revizijskem postopku nedovoljen (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP), delno pa neutemeljen. V čem naj bi mnenje nasprotovalo pravilom vede, revizija ne pove, in tudi sicer ni videti, katero pravilo naj bi bilo zmotno uporabljeno.

Sicer pa sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo ob odločitvi o delni oprostitvi odgovornosti (tretji odstavek 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR) tožene stranke kot zavarovalnice, pri kateri je imela udeleženka prometne nesreče (zavarovanka) odgovornostno zavarovano svoje vozilo (941. člen ZOR). Tožnikov prispevek k nesreči je tehtalo v relaciji s krivdo zavarovanke, sicer objektivno odgovorne. Ni razumljivo, kam meri revizija s trditvijo, da je tožnik vozil po klancu navzdol, saj je lahko v takšnem primeru zaviranje manj učinkovito kot pri vožnji navzgor. Seveda zavarovanka spričo širine ceste 3,2 metra ne bi mogla voziti v celoti po svoji desni strani, lahko pa bi vozila bliže desnemu robu ceste, kot je bilo ugotovljeno v izvedenskem mnenju. Če bi tako vozil tudi tožnik, bi se lahko srečala na bočni oddaljenosti okrog 0,7 metra. Ker je bila cesta makadamska s peskom (gramozom) ob strani, bi lahko zavarovanka z avtomobilom neprimerno laže vozila ob desnem robu kot pa tožnik kot kolesar, ki ga lahko na pesku kaj hitro spodnese. Trditev, da tožnica ni mogla pričakovati, da bi kdo vozil sredi ceste, je nelogična, saj bi lahko nasproti pripeljal avtomobil in bi bilo možno srečanje le ob sporazumu obeh voznikov. Samovoljna in dejanske narave je spet revizijska trditev, da je bila hitrost zavarovanke primerna, saj tožena stranka ves čas postopka ni niti trdila in še manj skušala dokazati, da je zavarovanka sploh kakorkoli reagirala, kar bi po izvedenskem mnenju lahko, saj bi glede na preglednost ceste lahko celo ustavila, če bi bila ovira stoječa. Tako niti posredno ni bilo mogoče sklepati o primernosti zavarovankine hitrosti.

Sodišči sta torej ravnali prav, ko nista upoštevali na zavarovankini strani le-tega, da je objektivno odgovorna, ampak tudi analizirali njeno krivdno ravnanje tako, da sta lahko opredelili obseg tožnikovega prispevka k škodi. Da ne bo ponavljanja, tožena stranka, ki odgovarja za zavarovanko, ki je vozila avtomobil po sredi makadamske ceste in ji je nasproti pripeljal prav tako po sredi kolesar, pri čemer ni bilo ugotovljeno, da bi katerikoli izmed njiju reagiral, ko sta se zagledala, je na 30% odmerjeni kolesarjev - tožnikov prispevek k škodi odsev pravilne uporabe tretjega odstavka 177. člena ZOR.

Reviziji, ki izpodbija le porazdelitev odgovornosti, po povedanem ni bilo mogoče ugoditi. Ker uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, uradno upoštevane procesne kršitve pa tudi ni, je sodišče moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP).