Jedro

V zvezi z zatrjevano kršitvijo 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožnica ne trdi, da je sodišče storilo napako pri povzemanju vsebine listin, ampak dejansko graja oceno sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, kakšna je nesporna neto površina prostorov. S tem izpodbija dejansko stanje, ki ni dovoljen pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo:

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 30745/2017 z dne 10. 4. 2017 se razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka, in se postopek nadaljuje kot po tožbi.

2. Tožbeni zahtevek se zavrne v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo zneska 289,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska: - 8,76 EUR od dne 1. 12. 2016 do plačila, - 8,76 EUR od dne 30. 12. 2016 do plačila, - 8,76 EUR od dne 31. 1. 2017 do plačila, - 8,00 EUR od dne 28. 2. 2017 do plačila, - 8,00 EUR od dne 31. 3. 2017 do plačila, - 59,31 EUR od dne 23. 11. 2016 do plačila, - 56,31 EUR od dne 23. 12. 2016 do plačila, - 24,38 EUR od dne 24. 1. 2017 do plačila, - 49,52 EUR od dne 25. 2. 2017 do plačila in - 57,278 EUR od dne 25. 3. 2017 do plačila, glede preostalega dela zahtevka pa se postopek zaradi umika tožbe ustavi.

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni plačati njene pravdne stroške v višini 551,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v primeru zamude s plačilom tečejo od prvega dne po poteku 8-dnevnega roka dalje do plačila.

2. Zoper 2. in 3. točko izreka se je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožila tožeča stranka. Z odločitvijo se ne strinja v delu glede odločitve o zahtevku iz naslova plačila v rezervni sklad (42,28 EUR s pripadki). Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu 2. točke izreka spremeni, prav tako tudi odločitev o povračilu pravdnih stroškov, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi s še spornim plačilom sredstev rezervnega sklada ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke po višini zaradi nejasnih trditev o ključu delitve ter parametrov, po katerih naj bi se strošek obračunal, v celoti nepreverljiv. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožeča stranka trdila, da je stroške obračunavala v višini 0,20 EUR/m², pri tem pa upoštevala podatek o skupni površini vseh toženkinih poslovnih prostorov (66,033 m²). Tožena stranka naj bi trdila, da skupna površina njenih prostorov znaša 52,94 m². Ker tožeča stranka ni pojasnila, koliko stroškov rezervnega sklada je obračunala za posamezni poslovni prostor, je tožena stranka ugovarjala, da ni mogoče preveriti, pri katerih poslovnih prostorih je bil znesek obračunan narobe in za koliko.

7. Sodišče tudi v dokaznem postopku ni ugotovilo, da naj bi skupna površina toženkinih prostorov znašala 66,033 m². Posledično je del zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na plačilo sredstev rezervnega sklada, zavrnilo.

8. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno meni, da je tožena stranka v zvezi s stroški rezervnega sklada podala pavšalni ugovor in bi glede na nesporni način obračunavanja, to je 0,20 EUR/m² sodišče že zaradi neprerekanih oziroma priznanih dejstev lahko ugodilo zahtevku tožene stranke vsaj za 52,94 m². S tem namreč zatrjuje kršitev 214. člena ZPP, ki je relativna kršitev določb pravdnega postopka in ki je v tem postopku ni mogoče pritožbeno uveljavljati. Pritožbeni razlogi so namreč omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (t. i. absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka) in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

9. Višje sodišče nadalje ugotavlja, da pritožbene trditve, podane v nadaljevanju, za odločitev o tej pritožbi niso pravno relevantne. Pritožnica namreč trdi, da je tožena stranka očitno nesporno zemljiškoknjižni lastnik posameznih etažnih delov, da družba M. d. o. o. opravlja posle upravnika, ter, da je trdila in izkazala svoj zahtevek po računih. Pritožnica namreč ne oporeka navedbam sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zanikala skupno površino toženkinih poslovnih prostorov, tožeča stranka pa tudi ni pojasnila, na kakšni podlagi je po posameznih računih upoštevala površino 66,03 m². Da bi pritožbene trditve o neto površinah posameznih pisarn in načinu obračunavanja stroškov rezervnega sklada (po bruto površini) podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa pritožnica ne trdi, prav tako ne, da jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Glede na to tudi nadaljnje pritožbene trditve s tem v zvezi predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, na katere višje sodišče ni odgovarjalo (prim. prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Pritožnica v zvezi s tem sodišču očita še absolutni bistveni kršitvi pravil ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena. Prva je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vendar izpodbijana sodba vsebuje vse bistvene sestavine, da jo je višje sodišče lahko preizkusilo, zato ta pritožbeni očitek ni utemeljen. V zvezi z drugo kršitvijo pa pritožnica ne trdi, da bi sodišče storilo napako pri povzemanju vsebine listin, ampak očitek dejansko meri na oceno sodišča prve stopnje zvezi s tem, kakšna je tudi za toženo stranko nesporna neto površina prostorov. Gre torej za izpodbijanje dejanskega stanja, ki v tem postopku ni dovoljeno. Ker torej tudi ni nasprotja med razlogi sodbe o vsebini listin in med samimi listinami, je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

11. V zvezi s pravdnimi stroški tožeča stranka trdi, da je tekom postopka delno utesnila zahtevek za zneske 27,44 EUR ter za delne zneske določenih računov. Tožbo je delno umaknila zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi predloga za izvršbo, saj se je tožena stranka tekom postopka začela sklicevati na to, da je s posameznimi etažnimi lastniki sklenila sporazume, pri katerih tožeča stranka oziroma upravnik ni sodeloval. Ker so bili dobropisi izstavljeni na podlagi aktivnosti tožene stranke po vložitvi tožbe oziroma izvršilnega predloga, je v tem delu predlagano utesnitev zahtevka šteti kot posledico izpolnitve. Pritožnica trdi, da bi skladno z določili ZPP sodišče prve stopnje moralo odločiti sorazmerno z uspehom vsake od pravdnih strank.

12. Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo na podlagi načela uspeha v pravdi po členu 154 ZPP, saj je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v pravdi ni uspela. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Da bi se slednje v tem postopku zgodilo, pa pritožnica ne trdi. V pritožbi se sklicuje na okoliščine, ki so nastale po vložitvi predloga za izvršbo. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka zahtevek utesnila na podlagi dobropisov, izdanih pred vložitvijo predloga za izvršbo. Pogoji za drugačno porazdelitev pravdnih stroškov torej niso podani, zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

13. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožeča stranka pa v odgovoru na pritožbo ni navedla nobenih dejstev, ki bi prispevala k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Posledično tudi tožena stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali.