Jedro

Ker tožena stranka uveljavlja, da je tožeča stranka obračunala število ur, ki je za več kot pol presegalo normirano število ur za tovrsten objekt, je zahtevku tožeče stranke nasprotovala le po višini. Ne gre torej za to, da posel, ki ga je tožeča stranka opravila, nima opisanih lastnosti oziroma, da je njena izpolnitev nepravilna. Le v tem primeru bi bilo mogoče govoriti o stvarnih napakah opravljenega posla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1587372009-2 z dne 16. 2. 2009 v zvezi s sklepom VL 15873/2009-4 z dne 25. 2. 2009, v zvezi s 1. točko izreka sklepa VL 15873/2009-8 z dne 7. 7. 2009, ohranilo v veljavi tudi v prvem odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 68.903,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2009 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo,

II. ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke za plačilo 68.903,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2009 dalje do plačila in

III. toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne njene nadaljnje pravdne stroške v višini 3.867,00 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskim zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15 dnevnega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je 16. 2. 2009 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in sicer računa št. MKK 31-2008 za znesek 23.904,60 EUR, računa št. MKK 24-2008 za znesek 37.080,00 EUR in računa št. MKK 23-2008 (delno) za znesek 31.905,57 EUR. Izvršilno sodišče je s sklepom z dne 25. 2. 2009 izvršbo delno ustavilo za dne 17. 2. 2009 plačanih 11.038,80 EUR, s sklepom z dne 7. 7. 2009 pa še za dne 20. 3. 2009 plačanih 12.948,00 EUR. V ostalem delu je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in sklenilo, da bo o tem delu zahtevka in stroških odločeno v pravdnem postopku.

6. V tem postopku tožeča stranka vtožuje še 68.903,37 EUR s pripadki na podlagi Pogodbe o poslovno tehničnem sodelovanju št. 039-2008 z dne 1. 1. 2008 (v nadaljevanju Pogodba, priloga A3), po kateri je tožeča stranka toženi stranki nudila storitve s svojimi delavci in svojimi osnovnimi sredstvi na področju elektroinštalacij na predhodno določenih deloviščih oziroma objektih po Sloveniji. Z aneksom št. 1 z dne 1. 11. 2008 je bila urna postavka za delo znižana na 7,50 EUR brez DDV. Vsi trije izdani računi (priloge A6, A8 in A9) se nanašajo na objekte, navedene v računih, ki so jim priložene tudi specifikacije: priimek in ime delavca, datum in število opravljenega dela ter skupno opravljeno število ur za vsak posamezen objekt. Dnevniki so podpisani s strani vodilnega monterja Š. Č. in vodje projekta, L. D. 7. Nosilni ugovor tožene stranke v tem postopku je bil, da je tožeča stranka toženi stranki za dela na objektu B. obračunala število ur, ki je za več kot pol presegalo normirano število ur za tovrsten objekt, zaradi česar je bila tožeča stranka, upoštevaje normative, upravičena obračunati le 6.505 ur. Ker je normativ presegla za 53%, ji je tožena stranka za 7.335 ur izstavila račun v višini 58.680,00 EUR z 20% DDV. Tožena stranka naj bi namreč po VII. členu Pogodbe imela pravico, da za nastalo škodo in stroške tožeči stranki izstavi račun. Sodišče prve stopnje je razmerje med strankama presojalo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (OZ) o podjemni pogodbi (619. člen in naslednji OZ). V obrazložitvi je navedlo, da tožena stranka, glede na določbe o jamčevanju za napake pri podjemni pogodbi (633., 634., 637. in 639. člen OZ), predpostavk za uspešno uveljavljanje jamčevalnega zahtevka ni izkazala, iz enakih razlogov pa je zahtevek neutemeljen tudi na podlagi zatrjevane odškodninske odgovornosti. Ker tožena stranka ni prerekala dejstva, da je vtoževane tri račune potrdila oziroma jih ni zavrnila v roku, dogovorjenem s pogodbo in je sodišče navedeno dejstvo štelo za priznano, posledično pa ugotovilo, da tožena stranka po izteku teh rokov ni imela več pravice zavračati plačila vtoževanih računov, je v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke, v II. točki izreka sodbe pa odločilo o neobstoju terjatve, ki jo je tožena stranka ugovarjala v pobot. 8. OZ v prvem odstavku 626. člena nalaga podjemniku, da delo izvrši po dogovoru in po pravilih posla. Podjemnikova obveznost je obligacija rezultata, zato so merilo, ali je podjemnik svojo storitveno obveznost (pravilno) izpolnil, lastnosti končnega rezultata, ki ga je dosegel, torej lastnosti opravljenega posla. Podjemnikova izpolnitev je torej pravilna, če ima opravljeni posel navedene lastnosti. Tožena stranka v postopku ni trdila, da delo, ki se ga je tožeča stranka zavezala opraviti (tudi na objektu B.), ni bilo opravljeno oziroma posel ni bil dokončan. Temelja vtoževane terjatve torej tožena stranka ni izpodbijala.

9. Pogodbeni stranki sta v III. členu Pogodbe (v zvezi z aneksom št. 1) določili ceno urne postavke, po kateri bo tožeča stranka opravljene storitve zaračunavala. Ker tožena stranka uveljavlja, da je tožeča stranka obračunala število ur, ki je za več kot pol presegalo normirano število ur za tovrsten objekt, višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka zahtevku tožeče stranke nasprotovala le po višini. Ne gre torej za to, da posel, ki ga je tožeča stranka opravila, nima opisanih lastnosti oziroma, da je njena izpolnitev nepravilna. Le v tem primeru bi bilo mogoče govoriti o stvarnih napakah opravljenega posla. Na tem mestu gre zato pritrditi pritožbenemu očitku, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ker je nepravilen obračun ur obravnavalo kot stvarno napako, vendar to na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivalo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Neutemeljene pa so pritožbene trditve, da je temelj pobotnega ugovora tožene stranke v VII. členu Pogodbe, saj ta, kot sicer pravilno trdi pritožba, ureja predpostavke odškodninske odgovornosti tožeče stranke. Na tem mestu se višje sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da teh tožena stranka v postopku ni izkazala.

10. Niti v VII. členu Pogodbe, ki govori o napakah oziroma škodi na objektu in na katerega se tožena stranka sklicuje, niti drugje v Pogodbi, normativ ur, predviden za opravo posla tožeče stranke na posameznem objektu (B.), ni določen. Trditev o normativu, ki je za tovrstno delo, torej za storitve na področju elektroinštalacij, določen v pravilih stroke, pa tožena stranka ni podala.

11. Pobotni ugovor tožene stranke o odškodninski odgovornosti tožeče stranke je torej nesklepčen, medtem ko je višino zahtevka tožena stranka izpodbijala le pavšalno in sodišče v zvezi s tem ni bilo dolžno izvajati nobenih predlaganih dokazov (prim. 212. člen ZPP). Pritožbeno uveljavljanje, da toženi stranki sodišče ni omogočilo enakovredne obrambe, je zato neutemeljeno, pritožbene trditve, da je tožena stranka šele po prevzemu objekta ugotovila, da je bilo število obračunanih ur nesorazmerno z obsegom dejansko opravljenih del, pa, glede na to, da tožena stranka ni pojasnila bistvenega, torej, kako je do teh ugotovitev prišla, pa nerelevantne.

12. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je bila terjatev tako po temelju kot po višini ostalih opravljenih del priznana že, ko je tožena stranka (odgovorni vodja del), obrazce, izpolnjene skladno s pogodbo, podpisala. Tožena stranka je obračunano število ur potrdila na dogovorjeni način, kar pomeni, da se je z njim strinjala, pa tudi izstavljenih računov v delu, ki se nanašajo na objekt B., ni nikoli zavrnila. Glede na zgoraj ugotovljeno, da je bilo torej delo na objektu B. opravljeno, tožena stranka pa ni izkazala, da si je tožeča stranka ure obračunala neupravičeno, je zato pritožba v celoti neutemeljena. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.