Jedro

Če odloča strokovna organizacija kot stvarno pristojen organ o zahtevi za identifikacijo in oceno tehničnega stanja vozila, pa za ugoditev zahtevi niso izpolnjeni zakonski pogoji (ker ne gre za vozila, ki so bila predhodno že homologirana in dana v promet v EU), strokovna organizacija pa soglasje k registraciji izda, ne gre za odločanje po stvarno nepristojnem organu, pač pa za napačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma napačno uporabo materialnih predpisov.

Napačna ugotovitev dejanskega stanja pa glede na 274. člena ZUP ne more biti razlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, v primeru ugotovljene kršitve materialnega prava pa je po nadzorstveni pravici mogoče odločbo razveljaviti le v roku enega leta (drugi odstavek 277. člena ZUP), ki pa je v obravnavani zadevi že potekel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 3716-13/2019/14-02411756 z dne 10. 5. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo po nadzorstveni pravici odpravilo 15 potrdil o skladnosti za posamično odobreno vozilo za tam navedenih 15 vozil, izdajatelja A., d. o. o., OE ...

Toženka v obrazložitvi odločbe navaja, da iz določb Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV-1) izhaja, da obstajata dve vrsti „homologacijskih“ postopkov, in sicer postopek posamične odobritve vozila (16. člen) in postopek identifikacije vozila in ocene tehničnega stanja vozila (20. člen). Ta drugi postopek (postopek identifikacije vozila in ocene tehničnega stanja vozila) se uporablja za vozila, ki so bila že homologirana in dana v promet v EU (22. člen ZMV-1). Postopek posamične odobritve pa se med drugim izvaja tudi za vozila, ki so bila uvožena v EU iz tretjih držav nečlanic EU (16. in 17. člen ZMV-1). V skladu s 16. členom ZMV-1 postopek posamične odobritve vozila izvede homologacijski organ, za katerega je v 7. členu ZMV-1 določena Agencija Republike Slovenije za varnost prometa (v nadaljevanju Agencija), postopek identifikacije vozila in oceno tehničnega stanja vozila pa lahko izvedejo strokovne organizacije, ki imajo pooblastilo Agencije. Iz spisa izhaja, da je imela družba A., d. o. o. pooblastilo Agencije za izvajanje identifikacije vozila in ocene tehničnega stanja vozila, medtem ko je za postopke posamične odobritve vozila po zakonu homologacijski organ Agencija.

Ker je po dokumentih v spisu v obravnavanem primeru šlo za vozila, uvožena iz BiH, to pomeni, da za ta vozila ni bilo mogoče izvesti postopka identifikacije vozila in ocene tehničnega stanja vozila. Organ je tako izvedel postopek posamične odobritve vozila, za kar ni bil pristojen. Zato je v tej zadevi odločal kot stvarno nepristojen organ, zaradi česar je bilo treba predmetna potrdila o skladnosti vozil odpraviti po nadzorstveni pravici.

Ker ne gre za klasičen kontradiktoren upravni postopek, ampak za postopek nadzora organa druge stopnje nad delom organa prve stopnje, načelo zaslišanja stranke ali izjava stranke ne velja v takšni meri, kot v klasičnem upravnem postopku. Kljub temu je toženka tožnici omogočila izjasnitev glede relevantnih dejstev, tako da jo je seznanila z vsemi dokumenti v spisu in relevantnimi dejstvi, pomembnimi za odločanje. Glede pomanjkljive obrazložitve predloga pa toženka navaja, da je predlagatelj organ, ki je potrdila izdal, zato lahko pristojni organ potrdila odpravi samo po uradni dolžnosti in predlog sam niti ni pomemben. Glede ugovora, da je toženka nepristojna za odločanje o tem izrednem pravnem sredstvu, navaja, da je v zadevah, povezanih s homologacijo, organ druge stopnje Ministrstvo za infrastrukturo in ne Agencija. Agencija po zakonu sicer res nadzira delo strokovnih oziroma pooblaščenih organizacij, vendar gre zgolj za strokovni in ne hierarhični nadzor.

Ker je v obravnavanem primeru potrdila o skladnosti vozil v postopku posamične odobritve vozil izdal nepristojni organ, je toženka (na predlog B., d. d. kot pravne naslednice A., d.o.o.) po nadzorstveni pravici potrdila odpravila (1. točka prvega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu (pisni del)**

2. Tožnica se z odločitvijo v izpodbijani odločbi ne strinja in v obširni tožbi med drugim navaja, da je družba B., d. d. v obravnavanih primerih na podlagi njene vloge izvedla postopke identifikacije in ocene tehničnega stanja vozil in na podlagi 21. člena ZMV-1 izdala soglasja k registraciji. Tudi če B., d. d. za predmetna vozila ne bi smela izdati potrdil na podlagi postopka identifikacije in ocene tehničnega stanja, bi to pomenilo kvečjemu izdajo soglasij na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma kršitev materialnih predpisov. Razlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici pa skladno s prvim odstavkom 274. člena ZUP ne more biti napačno ugotovljeno dejansko stanje niti napačna uporaba materialnega prava. V skladu z drugim odstavkom 274. člena ZUP je očitno prekršen materialni predpis sicer tudi lahko razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, vendar bi bila v tem primeru izpodbijana odločitev toženke izdana po roku iz prvega odstavka 277. člena ZUP.

Navedeni argument je tožnica izpostavila že pred izdajo izpodbijane odločbe (v izjavi z dne 15. 4. 2019), do katerega pa se toženka ni opredelila. V odločbi vseskozi navaja, da je B., d. d. izvajala postopek posamične odobritve, ne da bi za svoje trditve navedla kakršenkoli argument ali dokaz. Navedeno predstavlja bistveno kršitev postopka. Prav tako pa prestavlja bistveno kršitev določb postopka tudi dejstvo, da tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Toženka tožnici ni posredovala nobenega svojega stališča v zvezi s predmetno zadevo, čeprav jo je ta k temu v izjavi z dne 15. 4. 2019 izrecno pozvala. Tožnica pojasnjuje, da ima v skladu z načelom zaslišanja stranke pravico, da se izjavlja tudi o ugotovitvah organa, ne le o trditvah nasprotne stranke, in da organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (četrti odstavek 146. člena ZUP), torej o rezultatu dokazovanja po končanem ugotovitvenem postopku in o pravnih in dejanskih zaključkih organa. Za takšno stališče se zavzema tudi sodna praksa, ki jo tožnica navede. Napačen in nezakonit pa je tudi izrek odločbe, saj B., d. d. kot prvostopenjski organ ni bila pristojni vlagatelj zahteve in je imela njena zahteva naravo pobude. Poleg tega izpodbijane odločbe tudi ni mogoče izvršiti, saj B., d. d. ni izdala potrdil o skladnosti za posamično odobreno vozilo, temveč je v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZMV-1 izdala soglasja k registraciji. Navedeno pomeni, da se izpodbijana odločba nanaša na upravne odločbe, ki jih sploh ni. S tem je podan tudi ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Prav tako se glede na navedeno odločbe ne da preizkusiti, kar predstavlja nadaljnjo kršitev pravil postopka. Poleg tega tožnica meni, da toženka ni pristojna za odločanje v postopku odprave oziroma razveljavitve po nadzorstveni pravici. Pri tem se sklicuje na prvi odstavek 276. člena ZUP in 67. ter 3. člen ZMV-1, po katerem je Agencija kot homologacijski organ zadolžena za izvajanje nadzora nad postopki identifikacije in ocene tehničnega stanja ter nad strokovnimi organizacijami. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zahtevo družbe B., d. d. zavrne oziroma zavrže, in podrejeno, da izpodbijano odločbo v celoti odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka paricijskega roka dalje.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2020 sodišču predlagala še, da vse tožbene navedbe šteje za dokazane brez njihove nadaljnje presoje, saj jih toženka v odgovoru na tožbo ni prerekala oziroma ni navajala nikakršnih nasprotnih razlogov. Dodala pa je še nov (podrejeni) tožbeni predlog, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zadevo pa vrne toženki v ponovni postopek.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je 12. 10. 2021 sprejelo sklep I U 1008/2019-14, da o zadevi odloča sodnik posameznik, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Stranki postopka sestavi sodišča nista ugovarjali niti pisno pred glavno obravnavo, niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 9. 12. 2021. **Glavna obravnava**

6. Sodišče je 9. 12. 2021 izvedlo glavno obravnavo. Na naroku za glavno obravnavo je tožnica vztrajala pri že podanih navedbah. Toženka pa se naroka, ob izkazanem vabilu, ni udeležila.

**Dokazni sklep**

7. Sodišče je na glavni obravnavi dopustilo in izvedlo dokaze z vpogledom v listine tožnika A1-A5 (pooblastilo, izpodbijana odločba, sklep o priznanju statusa stranke, računi za vozila), ostale listine sodnega spisa ter vse listine upravnega spisa, med drugim vloge PIV s prilogami za vsa predmetna vozila (vloge v postopku identifikacije in ocene tehničnega stanja ES-homologiranega/odobrenega vozila).

**K I. točki izreka**

8. Tožba je utemeljena.

9. V zadevi ni sporno, da je tožnica leta 2017 od svojega edinega družbenika Trgovinsko društvo C., kupila 15 tovornih vozil, na katera se nanaša izpodbijana odločba. Sporno tudi ni, da je tožnica vozila na podlagi javnih listin, ki jih je izdala družba A., d.o.o. (pravna prednica družbe B., d. d.) in so predmet odprave po nadzorstveni pravici, registrirala in zanje pridobila veljavna prometna dovoljenja.

10. Izpodbijana odločba temelji na 1. točki prvega odstavka 274. člen ZUP, po kateri organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi, če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena tega zakona. Toženka je odločbo izdala, po tem ko je ugotovila, da je „potrdila o skladnosti“ za vsa posamično odobrena vozila izdal nepristojen organ, to je družba A., d. o. o. 11. Sodišče uvodoma kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da toženka ni bila pristojna za izdajo izpodbijane odločbe. Sodišče se strinja s toženko, da je Agencija po 67. členu ZMV-1 določena za nadzor pooblaščenih registracijskih organizacij, vendar gre pri tem tudi po presoji sodišča zgolj za strokovni nadzor, katerega obseg je razviden iz drugega odstavka navedene določbe, in ne za hierarhičen nadzor nad delom strokovne organizacije v funkciji upravnega organa1. Družba A., d. o. o. je bila s strani Agencije pooblaščena za vodenje postopkov identifikacije vozil in oceno tehničnega stanja, za nadzor nad delom Agencije pa je pristojno ministrstvo (7. člen ZMV-1, 28. člen ZJA), ki je bilo zato po presoji sodišča po prvem odstavku 276. člena ZUP stvarno pristojen organ za izdajo izpodbijane odločbe.

12. Kot neutemeljen presoja sodišče prav tako ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita (tudi) zaradi nepravilnega izreka, ker družba B., d. d. po prvem odstavku 275. člena ZUP ne more biti predlagateljica postopka za odločitev po nadzorstveni pravici. Toženka je namreč po presoji sodišča ne glede na dikcijo 1. točke izreka izpodbijane odločbe („Ugodi se zahtevi družbe B., d. d.,....“) predlagateljičino zahtevo za odpravo izpodbijane odločbe po nadzorstveni pravici pravilno štela za pobudo in o zadevi odločila po uradni dolžnosti. To izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kjer je toženka med drugim navedla, da organ iz predlogov ter opozoril „predlagateljev“ izve za razloge za odpravo ali razveljavitev, nato pa postopek vodi in odločbo izda po uradni dolžnosti. Po predlogu pa odloči tedaj, ko gre za upravičenega predlagatelja, kar pa izdajatelj odločbe v nobenem primeru ni2. Glede na obrazložitev izpodbijane odločbe je po presoji sodišča tako mogoče izrek odločbe razlagati v pomenu, upoštevaje odločbo kot celoto, da je izpodbijano odločbo izdala toženka po uradni dolžnosti, in je pri tem predlog družbe B., d. d. (pravilno) štela le kot pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti.

13. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je toženka nepravilno zaključila, da naj bi B., d. d. vodila postopek posamične odobritve vozila, se sodišče opredeljuje, kot sledi v nadaljevanju.

14. Ugotavljanje skladnosti vozil v obsegu in vsebini, relevantni za obravnavano zadevo, je pozitivno pravno urejeno v ZMV-1 in Pravilniku. ZMV-1 predvideva dve vrsti „homologacijskih“ postopkov, in sicer postopek posamične odobritve vozila (16. - 19. člen ZMV-1) in postopek identifikacije vozila in ocene tehničnega stanja vozila (20. - 24. člen ZMV-1). Postopek posamične odobritve vozila se med drugim izvaja za vozila, ki so bila uvožena v EU iz tretjih držav nečlanic, in ga izvede homologacijski organ (27. člen Pravilnika o ugotavljanju skladnosti vozil, v nadaljevanju Pravilnik), torej Agencija (7. člen ZMV-1), postopek identifikacije vozila in ocene tehničnega stanja vozila pa se uporablja za vozila, ki so že bila homologirana in dana v promet v EU (22. člen ZMV-1), in ga izvede strokovna organizacija, ki ima pooblastilo Agencije (drugi odstavek 21. člena in 56. člen ZMV-1). V postopku posamične odobritve vozila Agencija vozilo, ki za to izpolnjuje prepisane pogoje, odobri in o tem izda certifikat, na njegovi podlagi pa tehnična služba izda še potrdilo o skladnosti (16. člen ZMV-1), v postopku identifikacije vozila in ocene tehničnega stanja vozila pa strokovna organizacija izda - na obrazcu potrdila o skladnosti za posamično odobreno vozilo - soglasje k registraciji (drugi odstavek 21. člena ZMV-1).

15. Sodišče sprejema tožničino razlogovanje, da čeprav gre glede na povedano za dva različna postopka, za izvedbo katerih sta pristojna različna organa, in čeprav se v teh postopkih izdasta različna akta (potrdilo o skladnosti oziroma soglasje k registraciji), se soglasje k registraciji izda na istem obrazcu potrdila, kot je določen za izdajo potrdila o posamični odobritvi vozila (drugi odstavek 21. člena ZMV-1 in prvi odstavek 49. člena in 47. člen Pravilnika) - gre za obrazec, kot je določen v Poglavju B Priloge VI Pravilnika. Tako se sodišče s tožnico strinja, da samo na podlagi ugotovitev, da je bila v zadevi izdana listina, imenovana potrdilo o skladnosti, na obrazcu, kot je določen v Poglavju B Priloge VI Pravilnika, „Potrdilo o skladnosti za posamična vozila“ in ki se sklicuje na 47. člen Pravilnika (ki se nanaša na posamično odobrena vozila), ki jo je izdala strokovna organizacija A., d.o.o., ni mogoče pritrjevati zaključku toženke, da je bila izdana v postopku posamične odobritve vozila po stvarno nepristojnem organu.

16. Svoje stališče, da so bila odpravljena potrdila izdana v postopku posamične odobritve, za vodenje katerega A., d.o.o. ... ni bil stvarno pristojen, toženka sicer opira na dejstvo, ki ni sporno, da so bila vozila uvožena iz BiH, ki ni članica EU, in zakonske določbe 16. in 17. člena ZMV-1, po katerih bi za taka vozila moral biti izveden postopek posamične odobritve. Vendar če odloča strokovna organizacija kot stvarno pristojen organ o zahtevi za identifikacijo in oceno tehničnega stanja vozila, pa za ugoditev zahtevi niso izpolnjeni zakonski pogoji (ker ne gre za vozila, ki so bila predhodno že homologirana in dana v promet v EU), strokovna organizacija pa soglasje k registraciji izda, ne gre za odločanje po stvarno nepristojnem organu, pač pa za napačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma napačno uporabo materialnih predpisov. Za tak primer bi v obravnavani zadevi šlo, če bi se v postopku ugotovilo, da so bile na A., d. o. o. vložene zahteve za identifikacijo in oceno tehničnega stanja vozil (kakor ves čas postopka zatrjuje tožnica), organ pa bi nato napačno ocenil, da so za izdajo soglasij po navedenem postopku za posamezna vozila izpolnjeni pogoji. Napačna ugotovitev dejanskega stanja pa glede na 274. člena ZUP ne more biti razlog za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, v primeru ugotovljene kršitve materialnega prava pa je po nadzorstveni pravici mogoče odločbo razveljaviti le v roku enega leta (drugi odstavek 277. člena ZUP), ki pa je v obravnavani zadevi že potekel, na kar vse pravilno opozarja tožnica.

17. Sodišče pritrjuje tožnici, da je pravilnost zaključka toženke, da so bila predmetna „potrdila o skladnosti za posamično odobreno vozilo“ izdana po strokovni organizaciji kot stvarno nepristojnem organu, treba presojati glede na ugotovitve o tem, na podlagi kakšnih zahtev tožnice in v vsebinsko kakšnem postopku so bila izdana. Pri tem se s tožnico strinja, da se toženka do takih navedb, ki jih je tožnica podala že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe (da je že iz samih vlog, ki jih je tožnica vložila pred organom, kot tudi poročil, zapisnikov in potrdil, ki jih je ta nato v postopku izdal, razvidno, da je šlo za postopek identifikacije vozil in oceno tehničnega stanja vozil), eksplicitno ni opredelila.

18. Glede na povedano je zato utemeljen tožbeni ugovor, da neopredelitev toženke do prej izpostavljenih navedb tožnice pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Ker pa gre za neopredelitev toženke do odločilnih dejstev in okoliščin, je s tem je po presoji sodišča obrazložitev odločbe v bistvenih točkah ostala tako pomanjkljiva, da odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja nadaljnjo bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

19. Zaradi v bistvenem pomanjkljive obrazložitve odločbe, ki ne omogoča preizkusa pravilnosti zaključka toženke, da je organ vodil postopek posamične odobritve vozila, pa niti ni mogoče presoditi nadaljnjega tožbenega ugovora, da so bile z izpodbijano odločbo odpravljene odločbe oziroma potrdila, ki ne obstajajo (torej potrdila o skladnosti, čeprav bi lahko bila predmet postopka (le) _soglasja k registraciji_).

20. Toženka pa je po presoji sodišča kršila pravila postopka tudi s tem, ker tožnice pred izdajo odločbe ni seznanila s svojimi stališči glede pravnih in dejanskih vprašanj zadeve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Toženka v izpodbijani odločbi glede tega navaja, da v obravnavanem primeru, ker gre za postopek z izrednim pravnim sredstvom, ne gre za „klasičen“ kontradiktoren postopek, kar naj bi pomenilo, da tudi načelo zaslišanja stranke ne velja v takšni meri, kot v „klasičnem“ upravnem postopku. Ne glede na to toženka meni, da je bila tožnica seznanjena z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, pomembnimi za odločanje, pri čemer tožničine navedbe ne bi mogle biti drugačne, tudi če bi ji bilo znano toženkino stališče. Sodišče se s toženko ne strinja ter je mnenja, da mora biti načelo zaslišanja stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi polno spoštovano. Kar pomeni, da ima tožnica tudi prav, da bi morala biti seznanjena z rezultati končanega ugotovitvenega postopka (in predvideno vsebino odločitve), da bi se o tem lahko izjavila, kakor je to določeno v prvem odstavku 9. člena ZUP ter četrtem odstavku 146. člena ZUP, in da je z drugačnim postopanjem, ko je tožnici posredovala le pobudo za odločanje po nadzorstveni pravici in ji posredovala druge dokumente zadeve (ne navede, katere), zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka, to je kršitev, ki ima v vsakem primeru za posledico odpravo odločbe (razen če kršitev ni sanirana po drugem organu), kajti pri takih kršitvah ni dopustno ugotavljati, ali bi mogle vplivati na odločitev v zadevi. Zato je tožba tudi glede navedenega ugovora utemeljena.

21. V zvezi s tožničinimi navedbami, naj sodišče vse tožbene navedbe šteje za dokazane, saj jih toženka v odgovoru na tožbo ni prerekala oziroma ni podala nikakršnih nasprotnih navedb, pa sodišče dodaja, da se je toženka do bistvenih tožbenih navedb opredelila že v izpodbijani odločbi, do nekaterih eksplicitno, do nekaterih implicitno, tako da je tudi ob odsotnosti izrecnega nasprotovanja v odgovoru na tožbo jasno, s katerimi navedbami se (še vedno) ne strinja.

22. Sodišče je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ker je spoznalo, da v postopku za njeno izdajo niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka prvega odstavka in tretji odstavek 27. člena ZUS-1, v zvezi s 3. in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP), ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo morala toženka slediti v sodbi podanim stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, kar pomeni, da bo morala ob presoji tožničinih navedb in morebitni izvedbi predlaganih dokazov, ob spoštovanju načela zaslišanja stranke, najprej ugotoviti, kakšen postopek je bil v zadevi voden. Če bo ugotovila, da je bil voden postopek posamične odobritve vozil, bo lahko vztrajala pri odločitvi o odpravi po nadzorstveni pravici iz razloga stvarne nepristojnosti organa. V tem primeru bo upoštevala stališče sodišča, da gre za odločitev po uradni dolžnosti (kar se mora izkazovati tako v uvodu kot v izreku in obrazložitvi odločbe), odločba pa bo tudi morala biti obrazložena v skladu s standardi po ZUP, ter izdana v 30 dneh. Če pa bo toženka ugotovila, da je bil voden postopek identifikacije in ocene tehničnega stanja vozil, pa bo po uradni dolžnosti začeti postopek s sklepom ustavila.

**K II. točki izreka**

23. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo stroške na podlagi četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu v znesku 385 EUR, povečane za 22% DDV, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV.

1 Na tako pravno naravo delovanja strokovne organizacije pri izdaji soglasja k registraciji kažejo med drugim določbe 39. člena ZMV-1, po katerih mora lastnik registriranega vozila vozilo odjaviti pri registracijski organizaciji in hkrati z odjavo izročiti registrske tablice, če je bilo potrdilo o skladnosti ali soglasje k registraciji za to vozilo odpravljeno (8. točka drugega odstavka ). 2 Po prvem odstavku 275. člena ZUP so legitimirani za vložitev zahteve za odpravo oziroma razveljavitev odločbe: stranka, državni tožilec, državni odvetnik ali inšpektor. Med legitimiranimi torej ni organa, ki je odločbo izdal.