Jedro

Če vprašanje, ki ga revident izpostavi, ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. V postopku, kjer je bistveno vprašanje, vprašanje pravočasnosti predloga za obnovo postopka, vprašanje položaja stranke ali stranskega udeleženca ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so tožniki (revidenti) po pooblaščenki, ki je izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit, vložili revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicujejo na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navajajo, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali imajo v postopku določitve funkcionalnega zemljišča položaj stranke ali stranke z interesom. S sklicevanjem na odločbe Vrhovnega sodišča, I Up 1637/2005, U 1831/94, U 1772/95, U 1652/95 in I Up 191/2004, zatrjujejo odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede položaja stranke in glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Navajajo še, da ima odločitev, ki se izpodbija, zanje zelo hude posledice.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidenti izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo njihovo tožbo zoper sklep Upravne enote Kamnik z dne 9. 4. 2008 in zoper 2. točko izreka odločbe tožene stranke z dne 12. 6. 2008. Upravni organ prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevo revidentov za vročitev odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča k obstoječim objektom, sedežnici in šestim vlečnicam na AA z dne 2. 2. 2000 (1. točka izreka), odločil, da se pritožba revidentov zoper citirano odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča šteje kot predlog za obnovo postopka in se zavrže (2. točka izreka) in da v tem postopku posebni stroški niso nastali (3. točka izreka). Tožena stranka je zavrnila pritožbo revidentov (1. točka izreka), zavrnila zahtevek, da se odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča izreče za nično (2. točka izreka) in ugotovila, da v postopku stroški niso nastali (3. točka izreka). Odločitev upravnega organa in tožene stranke o zavrženju zahteve za vročitev odločbe in predloga za vrnitev v prejšnje stanje temelji na ugotovitvah, da imajo revidenti, kot denacionalizacijski upravičenci, položaj stranke v postopku določitve funkcionalnega zemljišča, vendar sta njihov, dne 3. 8. 2007 vložen predlog za vročitev odločbe (ki je postala pravnomočna dne 1. 3. 2000) in dne 7. 3. 2008 vložena pritožba, ki jo je šteti kot predlog za obnovo postopka, prepozna (229. člen in četrti odstavek 263. člena ZUP). Po ugotovitvah tožene stranke tudi niso izpolnjeni pogoji za izrek ničnosti odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča (4., 3. in 5. točka 279. člena ZUP).

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3.6.2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Upoštevaje trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, in določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

6. Revidenti kot pomembno pravno vprašanje izpostavljajo vprašanje, ali imajo kot denacionalizacijski upravičenci v postopku določitve funkcionalnega zemljišča, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, položaj stranke ali stranke z interesom. Glede na vsebino obravnavane zadeve, to je zavrženje predloga za obnovo postopka kot prepoznega, pa po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve. Izpostavljeno vprašanje v obravnavani zadevi tudi ni sporno, saj je sodišče prve stopnje revidentom pojasnilo, da bi morali v postopku odmere funkcionalnega zemljišča sodelovati kot stranke, vendar ta pomanjkljivost postopka na pravočasnost predloga za obnovo postopka ne vpliva.

7. Revidenti zatrjujejo tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanj položaja stranke in pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Po presoji Vrhovnega sodišča pa izpodbijana sodba od sodne prakse Vrhovnega sodišča, glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ne odstopa. Kot je bilo revidentom že pojasnjeno, vprašanje položaja stranke ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadev in na odločitev v obravnavani zadevi ne vpliva. Zato je zatrjevani odstop od sodne prakse glede tega vprašanja, v obravnavani zadevi pravno nepomemben in ga Vrhovno sodišče ni presojalo in upoštevalo (pa tudi sicer, kot že navedeno, njihov položaj stranke ni sporen). Sklicevanje revidentov na odločbo Vrhovnega sodišča I Up 191/2004 z dne 1. 6. 2005 pa ni utemeljeno. Odločba na katero se sklicujejo se namreč nanaša na drugačno pravno podlago, in sicer na določbe ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in 70/2000), kakršne so bile pred začetkom veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP-C (Ur. l. RS, št. 73/2004), ki se sicer uporablja v obravnavanem primeru in s katerim so bile v tej zadevi relevantne določbe 263. člena ZUP spremenjene. Pa tudi sicer izpodbijana odločba od upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa, saj je tudi to v odločbah X Ips 21/2007 z dne 10. 7. 2008, X Ips 316/2006 z dne 29. 1. 2009 in X Ips 663/2004 z dne 10. 9. 2008 sprejelo stališče, da objektivni rok za obnovo postopka iz četrtega odstavka 263. člena ZUP začne teči z dnem vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku. Revidenti pa so tudi spregledali, da je bila sodna praksa, na katero se sicer neutemeljeno sklicujejo, spremenjena. Prevladalo je stališče, da so na objektivni rok za obnovo postopka, ki teče od dneva vročitve odločbe strankam, vezane vse zainteresirane osebe, to je poleg strank, ki so sodelovale v postopku in upravnega organa, ki je postopek vodil, tudi osebe, ki bi morale biti udeležene v postopku, pa jim ni bila dana možnost udeležbe (odločbe Vrhovnega sodišča I Up 378/2002, I Up 325/99, I Up 1006/2003, X Ips 751/2005).

8. Ker vprašanje, ki ga revidenti izpostavljajo ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve, izpodbijana sodba pa glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, tudi ne odstopa od upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča, pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

9. Revidenti uveljavljajo tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, bi morali revidenti natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanje izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanje zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Šele tako bi namreč sodišče lahko presodilo, ali ima izpodbijana odločitev zanje res zelo hude posledice. Revidenti z navedbo, da je izpodbijana odločitev posegla v njihovo zasebno lastnino in da bo pašništvo na AA onemogočeno, ker bo bistveno okrnjena prostorska kompleksnost oziroma namen rabe nepremičnin, trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije niso izpolnili. Posledice, ki jih navajajo se namreč nanašajo na drug postopek, to je denacionalizacijski postopek. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča pa zatrjevanje povezanosti konkretnega upravnega spora z denacionalizacijskimi zahtevki še ne pomeni kategorije zelo hudih posledic, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja. Revidenti svoje navedbe tudi niso objektivno in subjektivno konkretizirali do te mere, da bi jo Vrhovno sodišče lahko presodilo, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

10. Ker revidenti niso izkazali nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.