Jedro

Domneva iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL je izpodbojna (tretji odstavek 214. člena ZPP). Navajati dejstva, s katerimi izpodbija obstoj domnevanega dejstva, in predlagati dokaze, s katerimi dokazuje njihovo resničnost, pa mora upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v osmih dneh povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 232.248,00 SIT.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, spremenilo in ugotovilo, da pravno dejanje tožeče stranke - asignacija z dne 1.10.1997 v korist tožene stranke, nima pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke, toženi stranki pa naložilo, da plača v stečajno maso tožeče stranke 18.708.191,00 SIT z zamudnimi obrestmi in stroški postopka.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožena stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in v odgovoru predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Po 125. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL) lahko upravičenec izpodbije dolžnikovo pravno dejanje, če je poleg objektivnega izpolnjen tudi subjektivni element dejanskega stanja relevantnega za uspešno izpodbijanje, to je: da je stranka, v katere korist je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno, vedela ali morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje.

Trditveno in dokazno breme je praviloma na tožniku. Izjemo določa četrti odstavek 125. člena ZPPSL, po katerem se domneva, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno pravno dejanje, glede katerega so sicer izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 125. člena ZPPSL, vedel oziroma moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje:

1./ če je prejel izpolnitev v obliki in na način, ki ni običajen (ostalo je kot neodločilno izpuščeno) (1. točka četrtega odstavka 125. člena ZPPSL);

2./ če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka (ostalo je kot neodločilno izpuščeno) (2. točka četrtega odstavka 125. člena ZPPSL).

Tožeča stranka je v tožbi sicer omenila, da je plačilo z asignacijo neobičajen način izpolnitve. Pretežno pa je utemeljevala obstoj subjektivnega elementa izpodbijanja na dejstvu, da je bil vložen predlog za začetek stečajnega postopka 29.12.1997, do asignacije pa je prišlo 1.10.1997, torej v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka.

Domneva iz četrtega odstavka 125. člena ZPPSL je izpodbojna (tretji odstavek 214. člena ZPP). Navajati dejstva, s katerimi bi izpodbijala obstoj domnevanega dejstva, in predlagati dokaze, s katerimi bi dokazovala njihovo resničnost, pa bi morala tožena stranka (upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno). Ta pa tega ni storila. Navajala je samo dejstva (in predlagala zanje dokaze), da asignacija v obravnavanem primeru ni bila izpolnitev na način, ki ni običajen. Glede na dejansko podlago, na kateri je tožeča stranka temeljila tožbeni zahtevek, pa vprašanje (ne)običajnosti izpolnitve z asignacijo v tem primeru za odločitev sploh ni (bilo) pomembno. Dejstvom, odločilnim za ugotovitev obstoja domneve (kdaj je prišlo do asignacije in kdaj je tožena stranka vložila predlog za začetek stečajnega postopka) pa tožena stranka sploh ni ugovarjala, niso (bila) torej sporna, zatrjevala pa tudi ni dejstev, da ni vedela niti ni morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. To pa bi morala, kajti tudi običajen način izpolnitve sproži domnevo, da je upnik vedel oziroma moral vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje dolžnika, čim je do izpolnitve prišlo v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Zatrjevanja teh dejstev prvič šele v reviziji pa revizijsko sodišče ne sme upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Ker pritožbeno sodišče materialnega prava za svojo odločitev ni zmotno uporabilo, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena, prvem odstavku 154. člena in 155. členu ZPP. Revizijsko sodišče je upoštevalo tarifo Zakona o sodnih taksah (drugi odstavek t.št. 1./) ter odvetniško tarifo (t.št. 16/3 od vrednosti 1.200 točk).