Jedro

Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja v KZ-1 kot samostojnega kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti kot dekriminacijo takega ravnanja, pač pa je zakon kaznivi dejanji ogrožanja varnosti in grdega ravnanja združil v eno kaznivo dejanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče na Ptuju obsojenega spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka, to je sodno takso ter potrebne izdatke oškodovanke in nagrado ter potrebne izdatke njenega pooblaščenca, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi in izreče sodbo, s katero zavrne obtožbo.

3. Vrhovna državna tožilka, ki je odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, meni, da ni mogoče zagovarjati stališča, da je grdo ravnanje dekriminirano, saj KZ-1 to dejanje ohranja kot eno izmed izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena in 296. členu, zato je sodišče pravilno kaznivo dejanje opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja. Podana pa ni niti zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zahteva vidi v tem, da naj bi manjkala konkretizacija očitka, da je bila z dejanjem prizadeta duševna celovitost oškodovanke.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je bil s sodbama prvo in drugostopenjskega sodišča prekršen kazenski zakon, saj KZ-1 kaznivega dejanja grdega ravnanja ne pozna več, pa tudi kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti.

6. Vrhovno sodišče je že presojalo (zadeve I Ips 56/2009 z dne 9.7.2009, I Ips 117/2009 z dne 3.9.2009 ter I Ips 196/2009 z dne 8.10.2009) položaj storilcev kaznivih dejanj grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ po spremembi zakonodaje, to je po uveljavitvi KZ-1. Ugotovilo je, da KZ-1 sicer ne pozna več kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja, temveč je grdo ravnanje ena od izvršitvenih oblik (zakonskih znakov) kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. To pomeni, da črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja ni mogoče opredeliti kot dekriminacijo takega ravnanja, pač pa je zakon kaznivi dejanji ogrožanja varnosti in grdega ravnanja združil v eno kaznivo dejanje. Za zaključek, da je obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, je potrebno ugotoviti, da je z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega.

7. Sodišče druge stopnje je glede na to, da je 1.11.2008 začel veljati nov Kazenski zakonik, presojalo, ali opis kaznivega dejanja, ki je predmet tega postopka, ustreza inkriminaciji kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Presodilo je, da je obsojenec s tem, ko je oškodovanko z rokama zgrabil za vrat, jo potegnil iz vozila, nato pa jo z rokama in nogama udarjal po raznih delih telesa in ji s tem prizadejal telesne bolečine v levi polovici čela in lica, na levi strani vratu, v predelu prsne hrbtenice, v predelu leve lopatice in ramena ter ji povzročil po obeh stegnih kontuzijske značke, izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. 8. Vrhovno sodišče sprejema presojo sodišča druge stopnje, da iz opisa kaznivega dejanja izhajajo vsi zakonski znaki, tako kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ, kot tudi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1. Ravnanje obsojenca je namreč takšne narave, da predstavlja tako napad na pravico do telesne in duševne integritete kot tudi napad na pravico do osebne varnosti oškodovanke, ki je kazenskopravno zavarovana dobrina tega kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo ravnanje obsojenca objektivno zmožno doseči občutek ogroženosti pri oškodovanki. Ker dejanje, ki se očita obsojencu, izpolnjuje zakonske znake kaznivih dejanj po 146. členu KZ in po 135. členu KZ-1, ni mogoč zaključek, da je bilo dekriminirano in ker primerjava inkriminacij po 146. členu KZ in 135. členu KZ-1 pokaže, da je novi zakon strožji, saj predpisuje strožjo sankcijo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je ravnanje obsojenca pravno opredelilo kot grdo ravnanje po prvem odstavku 146. člena KZ. Zato ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z obsodbo za opisano ravnanje prekršilo kazenski zakon glede vprašanja ali je dejanje obsojenca kaznivo dejanje.

9. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče zagrešili bistveno kršitev določb postopka, ki jo zahteva vidi v tem, da naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Res je sicer, da je prvostopenjsko sodišče v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja zapisalo, da je obsojeni z grdim ravnanjem prizadejal telesno in duševno celovitost drugega, pravilna pa bi bila navedba, da je z grdim ravnanjem prizadel telesno in duševno celovitost. Vendar pa navedena pomota glede na to, da sta abstraktni in konkretni del opisa kaznivega dejanja celota in glede na to, da opis kaznivega dejanja na koncu vsebuje ponovitev abstraktnega dela (....“zaradi česar je bila prizadeta njena telesna in duševna celovitost“), pri čemer ga v tem delu izreka povzema pravilno, v ničemer ne zmanjšuje razumljivosti očitka obsojencu in zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

10. Neutemeljena pa je tudi navedba, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker manjka opis prizadetosti duševne celovitosti, zaradi česar naj bi bil izrek nepopoln in nerazumljiv ter naj bi bila podana kršitev določb kazenskega postopka. Gre namreč za prepis abstraktnega dela opisa kaznivega dejanja, pri čemer izrek vsebuje konkretizacijo prizadetosti telesne celovitosti, saj opis kaznivega dejanja navaja, da jo je z rokama in nogama udarjal po različnih delih telesa, ter ji s tem prizadejal telesne bolečine. Ker je prepovedana posledica v inkriminaciji določena alternativno, je opis kaznivega dejanja popoln, če je konkretizirana že ena izmed alternativnih možnosti. Ker izrek vsebuje opis prepovedane posledice, to je prizadetosti telesne celovitosti, ni mogoče pritrditi zahtevi, da je podana kršitev kazenskega zakona.

11. Ker zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega V. zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, odločilo, da je dolžan plačati sodno takso.