Jedro

Zakon je podjemniku dal prednost, da on lahko v prvi vrsti napako odpravi, le brezuspešen potek naknadnega roka za odpravo napak pa ima za posledico, da nastopijo subsidiarne sankcije, ki jih lahko naročnik izbere alternativno (znižanje plačila, razdor pogodbe, odprava napake po naročniku na podjemnikov račun).

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je ta zahteval, da mu je toženec dolžan plačati 1.816.780,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.5.1998 do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan plačati tožencu pravdne stroške v znesku 140.290,00 SIT, v 15. dneh, pod izvršbo.

Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je v nadaljevanju postopka predložil potrdilo o prejemu denarja za gradbena dela z dne 25.11.1995, ki ga je lastnoročno podpisal in zraven odtisnil svoj pečat toženec. Na tem potrdilu je bilo navedeno, da je pri opravljanju zidarskih del prišlo do določenih pomanjkljivosti in napak. Nadalje je na potrdilu zapisana obveza tožene stranke, da bo napake in pomanjkljivosti pri izvajanju zidarskih del odpravila spomladi leta 1996. Pravdni stranki sta se ob zaključku gradbenih del sestali na gradbenem objektu že teden dni pred zapisom prednjega potrdila dne 17.11.1995, ko je bil prisoten tudi nadzorni organ S.C. univ. dipl. gradb. ing. Sodišče je v ponovljenem postopku na predlog tožeče stranke sicer zaslišalo pričo S. C., ki je povedal, da je 17.11.1995 na poziv tožeče stranke skupaj s pravdnima strankama res bil na gradbenem objektu tožeče stranke v Senadolicah, ker naj bi tožeča stranka povedala, da je prišlo do napak pri izvajanju del, vendar sodnik sodišča prve stopnje nerazumljivo ni dovolil priči S. C., da bi povedal za vse napake pri izvedbi gradbenih del, ki jih je v prisotnosti obeh pravdnih strank ugotovil dne 17.11.1995, za odpravo katerih je pravdnima strankama svetoval sporazumno rešitev. Sodišče prve stopnje nerazumljivo tudi ni dovolilo zastopniku tožeče stranke, da bi s postavljanjem vprašanj priči S. C. zvedel, katere napake je ta priča skupaj s pravdnima strankama ugotovila na objektu dne 17.11.1995. Če bi sodišče prve stopnje zastopniku tožeče stranke dovolilo postavljanje vprašanj priči S. C., bi sodišče prišlo do ugotovitve, da je tožeča stranka že 17.11.1995 grajala vse napake pri izvajanju gradbenih del, ki sta jih kasneje ugotovila in opisala izvedenca K. in K. Bolj razumljiv bi bil tudi zapis iz potrdila z dne 25.11.1995, ko sta pravdni stranki navedli, da je pri izvajanju zidarskih del prišlo do določenih napak in pomanjkljivosti, ki se jih je tožena stranka obvezala odpraviti do spomladi 1996. Sodišče prve stopnje neutemeljeno očita tožeči stranki, da naj v obravnavanem primeru v zvezi z grajanjem napak ne bi ravnala pravilno in pri tem navaja, da bi si tožeča stranka morala dobiti strokovno pomoč ter se s tožencem dogovoriti o načinu odprave napak in mu določiti primeren rok za odpravo napak. Tožeča stranka je napake grajala pravilno. Ob zaključku del je angažirala nadzornega, to je pričo S. C., ki je s pravdnima strankama sodeloval pri ugotavljanju spornih napak in jima predlagal sporazumno rešitev zadeve. Pravdni stranki sta se sporazumeli, da bo tožena stranka napake odpravila pomladi leta 1996, pa tega ni storila, saj se je tožeči stranki po tem prvič javila šele 21.6.1996, pa tudi če bi se javila 13. maja 1996, kot lažno trdi tožena stranka, bi bilo to prepozno za dokončanje vseh potrebnih del v primerni pomladanski klimi. Ker tožena stranka v dogovorjenem roku za odpravo napak le-teh ni odpravila, ima tožeča stranka po petem odstavku 620. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pravico do povračila škode. Škodo predstavljajo stroški, potrebni za odpravo napak, ki sta jih ugotovila in opredelila oba izvedenca. Tožeča stranka je na naroku dne 26.10.2001 predlagala zaslišanje izvedenca gradbene stroke v zvezi z odpravljivostjo spornih napak in v zvezi s primernostjo dogovorjenega roka za odpravo napak, pa sodišče prve stopnje tega predlaganega dokaza sploh ni izvedlo, kljub temu, da mu je izvedbo tega dokaza naložilo tudi pritožbeno sodišče. Tožeča stranka sicer meni, da sta se v zvezi z odpravljivostjo napak že izjasnila oba izvedenca in sicer v delu njunih izvedenskih mnenj, ko sta opisala potrebna sanacijska dela. Primernosti roka za odpravo napak pa tožena stranka ni ugovarjala, le spoštovala ga ni. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Pravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi predstavljajo določbe 614. do 621. člena ZOR o odgovornosti za napake izvršenega dela. Po določbi 614. člena ZOR je naročnik dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po normalnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti prevzemnika (podjemnika). Iz te določbe in tudi ne katere druge ne izhaja, da bi naročnik in podjemnik morala napake ugotoviti in napraviti njihov popis, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, prav tako ni potrebno, da bi se dogovorila o načinu odprave napak (v tehničnem pogledu). Odločilno vprašanje je le, ali je tožnik toženca obvestil o napakah izvršenega dela (napake grajal) in o katerih napakah ga je obvestil. V zvezi s tem je tožnik na naroku dne 26.10.2000 navedel, da je ob računu dne 25.11.1995 grajal vse napake, kot sta jih kasneje ugotovila izvedenca gradbene stroke in je te napake tudi izrecno naštel. V dokaz svojih navedb je predlagal zaslišanje priče S. C. (ki naj bi skupaj s pravdnima strankama ugotavljal napake na fasadi in drugih delih hiše), ki ga je sodišče prve stopnje sicer zaslišalo, pri čemer tožeča stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje tej priči moralo dovoliti, da našteje vse napake, ki jih je skupaj s pravdnima strankama ugotovila dne 17.11.1995 in pooblaščencu tožeče stranke dovoliti, da priči v tej smeri zastavlja vprašanja. Ker sodišče prve stopnje ni ravnalo tako, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo to pričo ponovno zaslišati o tem, katere napake so bile grajane dne 17.11.1995, to pa ne bo potrebno v primeru, da je dejstvo, da je tožeča stranka grajala vse napake, ki jih je ugotovil izvedenec gradbene stroke v svojem mnenju, med pravdnima strankama nesporno, kar pa mora sodišče v soglasju strankama ugotoviti in nato v zapisnik jasno zapisati, katera dejstva so med strankama nesporna.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe na podlagi izpovedbe tožnika ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se bo toženec popravila napak lotil spomladi naslednjega leta, pri čemer je ta ugotovitev v nasprotju z zapisnikom o izpovedbi tožnika, kjer je navedeno, da je tožnik povedal, da bi morala biti dela zaključena spomladi in ne kot je ugotovilo sodišče, da bi toženec spomladi napake le začel odpravljati. Navedeno nasprotje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi z rokom odprave napak tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na potrdilo z dne 25.11.1995, kjer je navedeno, da se toženec obvezuje, da bo napake odpravil spomladi 1996, pri čemer je ugotoviti, da sodišče prve stopnje te listine sploh ni ocenilo.

Temeljno vprašanje, ki je zaradi zmotne uporabe materialnega prava s strani sodišča prve stopnje ostalo nerešeno, pa je, ali so napake na fasadi in drugih delih hiše odpravljive ter zakaj do odprave napak ni prišlo. ZOR v prvem odstavku 620. člena določa, da je v primeru, ko ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, naročnik dolžan dovoliti prevzemniku, da napako odpravi, v tretjem odstavku 620. člena pa, da v primeru, če prevzemnik ne odpravi napake do izteka tega roka, lahko naročnik napako po lastni izbiri odpravi na prevzemnikov račun, ali zniža plačilo, ali pa razdre pogodbo. Zakon je podjemniku torej dal prednost, da on lahko v prvi vrsti napako odpravi, le brezuspešen potek naknadnega roka za odpravo napak pa ima za posledico, da nastopijo subsidiarne sankcije, ki jih lahko naročnik izbere alternativno (znižanje plačila, razdor pogodbe, odprava napake po naročniku na podjemnikov račun). V obravnavanem primeru je tožnik zatrjeval, da se je toženec zavezal odpraviti napake spomladi 1996, javil pa se je nato šele 21.6.1996, zaradi česar tožencu ni dovolil, da napake odpravi. Toženec je prav tako zatrdil, da mu tožnik napak ni dovolil odpraviti, da pa se je tožniku javil že 13.5.1996. Sodišče prve stopnje je štelo, da datum, ko je toženec želel odpraviti napake, ni pomemben, takšno stališče pa je po oceni pritožbenega sodišča zmotno, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku na podlagi že izvedenih dokazov ali morebitnih novih dokazov moralo ugotoviti, kakšen rok je bil dogovorjen za odpravo napak, kdaj je nato toženec bil pripravljen napake odpraviti, tožnik pa je odpravo napak odklonil, ali je bilo to 13.5.1996 ali 21.6.1996. V primeru, da je ta datum 21.6.1996, tožnikova odklonitev, da bi toženec napake odpravil, na utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka ne more vplivati, če drži navedba tožeče stranke, da se je dne 20.6.1996 (konec pomladi) rok za odpravo napak iztekel. V primeru, da je ta datum 13.5.1996, pa bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali bi toženec do poteka roka napake lahko odpravil, na kar bi lahko odgovoril le izvedenec. Če bi napake toženec do poteka roka lahko odpravil, ob pravilni uporabi materialnega prava tožnikov tožbeni zahtevek glede tistih napak, ki so odpravljive, ne bi mogel biti utemeljen. Drugače je glede napak, ki niso odpravljive, saj v tem primeru tožnikova odklonitev odprave napak na utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka glede teh napak ne more vplivati. Dejstvo, da so določene napake neodpravljive, pa bi hkrati pomenilo, da bi tožnikov denarni zahtevek lahko predstavljal zahtevek za znižanje plačila, ker je toženčevo delo zaradi napak manjvredno (620. in 621. člen ZOR), ne pa več zahtevek za plačilo stroškov, ki so potrebni za odpravo napak. Vprašanje, ali so napake odpravljive ali ne, je sodišče prve stopnje štelo za nepomembno, takšno stališče pa je glede na že obrazloženo zmotno, zaradi česar je dejansko stanje tudi v tem pogledu ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je za ugotovitev odpravljivosti napak predlagala, da to vprašanje pojasni izvedenec, zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da v tej smeri ni bilo dokaznih predlogov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na predhodno obrazložitev nadaljnji napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. Glede na to, da je sodnik, ki je zadevo dosedaj obravnaval, glede odločilnih dejstev očitno že zavzel dokončno stališče, je pritožbeno sodišče odločilo, naj se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.