Jedro

Tožena stranka je spremenila organizacijo dela in ukinila delovno mesto vodje izvoza, naloge tega delovnega mesta pa razporedilo na druga obstoječa delovnega mesta. Ukinitev tožničinega delovnega mesta predstavlja organizacijski razlog v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1, na podlagi katerega je tožena stranka tožnici lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka I izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožnici podala 22. 11. 2013; razvezo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto kontroling in da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delovno mesto vodje izvoza, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2013, ji plača še razliko med plačo po pogodbi za delovno mesto vodje izvoza in delovno mesto kontrolinga v bruto znesku 1.842,36 EUR mesečno od 1. 11. 2013 dalje, ji od tega zneska odvede davke in prispevke ter izplača še neto znesek v višini 1.192,21 EUR, z zapadlostjo z dnem 18. 11. 2013, nato pa ji od vsakega 18. dne v mesecu, vse dokler tožena stranka tožnici ne izplača plače pod pogoji pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje izvoza, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila; zavrnilo pa je tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tožničinih navedbah, da je v resnici šlo za odpust iz, sicer neutemeljeno očitanega, razloga nesposobnosti ali pa krivdnega razloga. Direktor tožene stranke je tožnici že 1. 10. 2013 povedal, da bo odpuščena in je takšno odločitev začel nemudoma uresničevati, saj tožnici ni več dovolil opravljati del in nalog na delovnem mestu vodje izvoza, saj ji je prepovedal sodelovanje na mednarodnem sejmu. Šele potem, ko je tožnica preko pooblaščenca zahtevala, da se ji omogoči delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka pristopila še k spremembi sistemizacije. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana zaradi nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o izpovedbi direktorja tožene stranke in zapisnikom o njegovem zaslišanju. Direktor tožene stranke tožnici ni predhodno povedal, da bo izvajal novo sistemizacijo in da ji bo ponudil novo delovno mesto ter da bo prišlo do spremembe akta o sistemizaciji in da delovnega mesta vodje izvoza ne bo več, kot piše na 5 strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Nasprotno, direktor je izpovedal, da je tožnici dejal, da z njo ne more delati, da mu stalno nekaj pošilja po elektronski pošti, da ga stalno sprašuje po količinah mleka, da ga sili k podpisovanju pogodb ter da ji je nato predlagal, da obstojata dve rešitvi in sicer da se razidejo in da ima tožnica odpovedni rok treh mesecev, tožnici pa ni potrebno več prihajati v službo ali pa, da se ji najde zaposlitev na drugem delovnem mestu pri toženi stranki. Nerazumljivost primerjave tega, kar je zapisano v izpodbijani sodbi na 5 in 6 strani obrazložitve in tega kar dejansko izhaja iz zapisnika glavne obravnave z dne 8. 5. 2013, pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnica nikoli ni navajala, da tožena stranka ne bi smela izvajati (pravilno spreminjati) sistemizacije, da pa je nezakonito, da se izvaja navidezna sistemizacija tako, da se dejanski razlog prenehanja pogodbe o zaposlitvi poskuša prekriti s poslovnim razlogom, kar se je zgodilo v tem primeru. Iz izpovedbe direktorja tožene stranke je očitno, da ga je motil način dela tožnice, kar je lahko le odpovedni razlog nesposobnosti (ali pa krivdni razlog), nikakor pa ne poslovni razlog. Bistveno je tudi, da je tožena stranka odločitev o tem, da tožnica ne sme več opravljati del po pogodbi o zaposlitvi delovno mesto izvoza, začela nemudoma izvrševati, saj je direktor tožnici že 1. 10. 2013 prepovedal sodelovanje na mednarodnem sejmu A. v B. (Nemčija). Reorganizacija je bila izvedena šele potem, ko je tožena stranka prejela poziv tožničinega pooblaščenca. Direktor tožene stranke ni znal pojasniti, kdaj naj bi sprejel odločitev o spremembi sistemizacije. Delo na delovnem mestu vodje izvoza ni postalo nepotrebno, saj ga sedaj opravlja C.C., ki je bila na novo zaposlena po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pod spremenjenim senatom.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožnice in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnica ne more imeti interesa za izpodbijanje odločitve, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kaj naj bi direktor tožene stranke tožnici povedal na razgovoru dne 1. 10. 2013, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je tako navedeno, da je direktor tožene stranke tožnici pred reorganizacijo povedal, da njeno delo na dosedanjem delovnem mestu ne bo več potrebno in da se pripravlja sprememba akta o sistemizaciji, v katerem ne bo več delovnega mesta vodje izvoza. Edini možni vir za takšno ugotovitev sodišča prve stopnje bi lahko bil zapisnik o zaslišanju direktorja tožene stranke. Vendar pa v njem ni ničesar, kar bi omogočalo takšne ugotovitve. Tako iz zapisnika o zaslišanju direktorja tožene stranke izhaja, da je ta v resnici izpovedal, da tožnici v razgovoru (1. 10. 2013) ni povedal ničesar o novi sistemizaciji. Na vprašanje, ali je tožnici ponudil kakšno drugo opcijo je izrecno izpovedal, da se je odločil, da ji pove, da ne moreta delati skupaj in da ji je podal dve rešitvi. Iz izpovedbe tožnice pa izhaja, da sta te dve rešitvi bili, da se bodisi sporazumno razidejo, z upoštevanjem odpovednega roka, tožnici pa ni potrebno več prihajati na delo, bodisi, da se zanjo najde zaposlitev na drugem delovnem mestu, pri čemer naj bi direktor na vprašanje, kakšno bo to delovno mesto, odgovoril, da bo o tem odločil potem, ko bo tožnica sprejela svojo odločitev.

Kljub temu, da je torej očitno res, da direktor tožene stranke ni bil zadovoljen z delom tožnice oz. da je celo ocenjeval, da ne moreta sodelovati, pa to ne spremeni dejstva, da je tožena stranka v nadaljevanju dejansko spremenila organizacijo dela tako, da je tožničino delovno mesto ukinila, njeno delo pa je razporedila na druge delavce, med drugim tudi na C.C., ki je zasedla že prej sistemizirano delovno mesto vodje prodaje, ki mu je bilo kasneje dodano še strateško vodenje marketinga in nabave. Ni šlo torej zgolj za navidezno spremembo organizacije dela, s katero bi tožena stranka želela prikriti pravi razlog za odpoved, ki naj bi bil po mnenju tožnice v nezadovoljstvu direktorja z njenim delom. Zaradi navedenega protispisnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede vsebine razgovora med tožnico in direktorjem tožene stranke z dne 1. 10. 2011, ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, niti v primeru, če štejemo, da je pogovor v celoti potekal tako, kot ga opisuje tožena stranka. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi, da je razgovor potekal tako, kot ga je opisala tožnica, saj je direktor tožene stranke tak potek dogovora dejansko potrdil. Tudi če bi šteli za dokazano, da je direktor tožene stranke tožnici povedal, da ni zadovoljen z njenim delom, da ne vidi možnosti za nadaljnje sodelovanje, da naj se razidejo ali pa ji bodo ponudili drugo delo, to ob ugotovitvi, da je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo dela in ukinila tožničino delovno mesto ter delo organizirala drugače, še vedno ne more povzročiti ocene, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposliti nezakonita. Zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti izrecno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Obe kršitvi sta podani le, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali pa je glede odločilnih dejstev nasprotje med izpovedbo in tem, kar se o izpovedbi navaja v izpodbijani sodbi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, češ da izpodbijana sodba nima razlogov o zatrjevanju tožnice, da je šlo v zvezi z ukinitvijo delovnega mesta vodje izvoza za navidezne organizacijske spremembe. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločilno dejstvo v tem sporu je, ali je tožena stranka dejansko spremenila organizacijo dela in ali je dejansko ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in to delo razporedila med ostale delavce. Glede tega vprašanja ima izpodbijana sodba povsem jasne razloge, ki med seboj tudi niso v nasprotju, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. S temi razlogi pa je sodišče vsaj implicitno odgovorilo tudi na zatrjevanje tožnice o navideznosti organizacijskih sprememb pri toženi stranki.

Da ni šlo le za navidezno spremembo organizacije dela, s katero bi tožena stranka zgolj želela prikriti drug, šikanozni razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi, je razvidno tudi iz tega, da s pravilnikom o dopolnitvi pravilnika o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest ni bilo ukinjeno (Pravilnik uporablja izraz črtano) le tožničino delovno mesto vodje izvoza, temveč tudi delovni mesti vodje marketinga in vodenja saldakontov in finančnega knjigovodstva.

Prav tako o navideznosti organizacijskega razloga za prenehanje potreb po delu tožnice ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da je tožena stranka s 1. 12. 2013, torej dober mesec po podani odpovedi tožnici, z C.C. sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje prodaje. Iz opisa del in opravil na karticah delovnih mest vodje prodaje in vodje izvoza je razvidno, da se nalogi med seboj vsebinsko razlikujejo. Prav tako iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da C.C. ob siceršnjem delu, navedenem v pogodbi o zaposlitvi, ki nikakor ni enako kot je bilo delo tožnice, skupaj z referentko izvoza D.D. in vodjo komercialnega sektorja E.E., opravlja tudi delo na področju izvoza. Delo vodje prodaje, kot ga po reorganizaciji opravlja C.C., ni identično z delom ukinjenega delovnega mesta vodje izvoza, saj ob nalogah, ki jih je izvajala tožnica zajema tudi druge naloge. O navidezni organizacijski spremembi in s tem zlorabi instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov bi lahko govorili, če bi tožena stranka navidez ukinila tožničino delovno mesto in potem oblikovala novo delovno mesto s sicer drugačnim nazivom, vendar s povsem istimi nalogami, kot so se opravljale na ukinjenem delovnem mestu. Vendar pa se v konkretnem primeru to ni zgodilo.

Navideznost organizacijskih sprememb tudi ne izhaja iz dejstva, da je tožena stranka z aktivnostmi s spremembo organizacije pričela po tistem, ko je direktor tožene stranke tožnici na razgovoru 1. 10. 2013 ponudil bodisi sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali pa da bodo zanjo poiskali drugo delovno mesto. Poskus predhodnega dogovora o prenehanju delovnega razmerja ne more izključevati pravice delodajalca, da kasneje izvede tudi organizacijske spremembe na ta način, da posamezno delovno mesto ukine in predvidi, da se bo to delo opravljalo na drugih že obstoječih delovnih mestih. Pri tem tudi ni bistveno, da eno od teh delovnih mest takrat še ni bilo zasedeno.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka spremenila organizacijo dela in ukinila delovno mesto vodje izvoza, naloge tega delovnega mesta pa razporedilo na druga obstoječa delovnega mesta, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Ta določa, da je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ukinitev delovnega mesta in razporeditev nalog tega delovnega mesta med druga delovna mesta prav gotovo pomeni organizacijski razlog zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila tožnica za delovno mesto vodje izvoza.

Izpodbijana odpoved je bila podana v času veljavnosti novega ZDR-1, ki ne določa več obveznosti delodajalca, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih in mu ponuditi sklenitev nove pogodbe, če takšna možnost obstaja. Vendar pa tudi novi ZDR-1 predvideva možnost, da delodajalec ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu istočasno ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, kar je tožena stranka tudi storila.

Očitno je sicer, da je že ob ukinitvi delovnega mesta tožnice obstajala možnost, da bi tožena stranka tožnici ponudila zaposlitev na delovnem mestu vodja prodaje, saj to delovno mesto ni bilo zasedeno in ga je tožena stranka zasedla šele 1. 12. 2013, ko je delo nastopila C.C.. Vendar pa je delodajalcu prepuščena odločitev o tem, katero od prostih delovnih mest bo delavcu ponudil v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s ponudbo nove pogodbe. Bistveno je, da gre za ustrezno zaposlitev.

V 5. odstavku 91. člena ZDR-1 je določeno, kaj se šteje za ustrezno zaposlitev v primeru uporabe instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe. Ustrezna je tista zaposlitev za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katerega je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, pri čemer kraj opravljanja dela ne sme biti oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri, z javnim prevoznim sredstvo ali z organiziranim prevozom od delodajalca do kraja bivanja delavca. Ponujena zaposlitev na delovnem mestu kontrolinga v celoti ustreza tem zahtevam. Za ukinjeno delovno mesto vodje izvoza se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe ekonomske smeri (poklic univ. dipl. ekonomista oz. dipl. ekonomista), povsem enaka stopnja in smer strokovne izobrazbe, kakor tudi zahtevani poklic pa se zahteva za delovno mesto kontrolinga. Pri tem ni bistveno, ali je na ponujenem delovnem mestu predvidena nižja plača kot na ukinjenem delovnem mestu. Razlika v plači je tudi razumljiva, saj delovno mesto vodje izvoza ni bilo razvrščeno v tarifni razred, temveč je bila zanj predvidena individualna pogodba o zaposlitvi.

Na nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ne vpliva okoliščina, da je direktor tožene stranke že pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in pred ukinitvijo delovnega mesta odločil, da tožnica ne bo sodelovala na mednarodnem sejmu v B. (Nemčija). Gre za odločitev, ki je v pristojnosti direktorja in ki ni more vplivati na obstoj zatrjevanega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato se v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člena ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.