Jedro

Pravilna je odločitev sodišča, da ni upoštevalo procesnega pobota, podanega s strani tožnice.

To pa ne pomeni, da tožnica materialnopravnega pobota tožencu ne more podati tudi po zaključku te pravde. Če meni, da so izpolnjeni pobotni pogoji, ga lahko poda kadarkoli.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II., III., in IV. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "II. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožnice B. B. zoper toženca J. J. v znesku 6.616,15 EUR.

III. Ugotovi se, da obstoji terjatev toženca J. J. zoper tožnico B. B. v znesku 6.616,15 EUR.

IV. Terjatvi tožnice in toženca, ugotovljeni pod II. in III. točko, se pobotata."

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke, pritožbi tožene stranke proti sodbi in sklepu pa v celoti, zavrnejo in se v nespremenjenem delu sodba in sklep potrdita.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici izroči stanovanjsko stavbo in nepremičnine na naslovu X., Šentjernej, prosto oseb, v neposredno posest v osmih dneh (I. točka izreka). Ugotovilo je, da obstojita medsebojni terjatvi tožnice in toženca v višini 6.057,30 EUR in ju je pobotalo (II., III. in IV. točka izreka), tožencu je naložilo, da tožnici plačuje mesečno uporabnino v višini 231,00 EUR od 13. 11. 2017 dalje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (VI. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 640,78 EUR (VII. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je sodišče popravilo naslov nepremičnine, in sicer se namesto X., Šentjernej pravilno glasi Y., Šentjernej.

2. Tožnica II., III., IV., V., VI., in VII. točko izreka sodbe izpodbija iz vseh zakonsko dopustnih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v bistvenem iz razloga napačne ugotovitve višine vtoževane terjatve ter iz razlogov, ker sodišče materialnopravnega pobota ni pravilno upoštevalo, procesnega pobota pa sploh ni izvedlo. Ugovarja tudi napačno ugotovljenemu uspehu v pravdi in posledično prisojenim stroškom. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec se pritožuje zoper popravni sklep in navaja, da v predmetni zadevi ne gre za očitno pisno napako, saj se napačni naslov sporne nepremičnine nahaja tudi v modificiranem tožbenem zahtevku, poleg tega je vložil pravočasno pritožbo zoper sodbo, zato te napake ni mogoče odpraviti z uporabo 328. člena ZPP. S pritožbo izpodbija I., II., V. in VII. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter navaja, da iz izreka izhaja napačni naslov sporne nepremičnine, zato ima sodba že s tem pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Nadalje navaja, da tožnici ni nikoli preprečeval uporabe nepremičnine in da ni izkazala svojega prikrajšanja, zato je nepravilno priznana njena terjatev v znesku 6.057,30 EUR. Spremembe tožbe sodišče ne bi smelo dopustiti, ker ji je toženec nasprotoval. Glede na uspeh v pravdi, ki ga je sodišče določilo na 50 % vsaki stranki, bi morala vsaka nositi svoje stroške postopka. Predlaga, da sodišče zavrne tožbeni zahtevek oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga razveljavitev popravnega sklepa in priglaša pritožbene stroške.

4. Odgovorov na pritožbo ni bilo podanih.

5. Pritožba tožnice zoper sodbo je delno utemeljena, pritožbi toženca zoper sodbo in sklep pa nista utemeljeni.

Toženčeva pritožba zoper popravni sklep

6. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče tožencu naložilo, da tožnici izroči nepremičnino na naslovu X., čeprav je tožnica, kot izkazujejo podatki sodnega spisa, tekom postopka večkrat navedla, da se nepremičnina nahaja na naslovu Y., Šentjernej, kar je razvidno že iz II. točke tožbe. Da se nepremičnina nahaja na tem naslovu, med strankama ni bilo prerekano, saj je tako izpovedal tudi toženec ob zaslišanju, ko je navedel, da v nepremičnini na naslovu Y., Šentjernej, živi. Gre torej za očitno pisno pomoto tožnice pri oblikovanju in modifikaciji zahtevka, zato je sodišče pravilno izdalo popravni sklep ter s tem na podlagi 328. člena ZPP popravilo navedeno napako. Takšno popravo dopušča tudi sodna praksa, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo.1 Vložitev toženčeve pritožbe zoper sodbo v ničemer ne more vplivati na izdajo popravnega sklepa. Tudi sicer gre ugotoviti, da je po predlogu za popravo sodbe sodišče popravni sklep izdalo, preden sta bili vloženi pritožbi pravdnih strank. Ob navedenem toženčeva pritožba zoper popravni sklep ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Toženčeva pritožba zoper sodbo

7. Glede na zgoraj navedeno je pritožbena navedba, da ima sodba zaradi napačnega naslova nepremičnine v izreku takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, neutemeljena. Ker je sodišče I. točko izreka sodbe popravilo s popravnim sklepom, je treba sodbo in popravni sklep upoštevati skupaj, kar pomeni, da je sodišče tožencu pravilno naložilo izročitev nepremičnine na naslovu Y., Šentjernej. Toženec se nadalje v bistvenem pritožuje, da tožnici ni preprečeval uporabe in bi svojo lastnino lahko uporabljala v polnem obsegu. Navaja, da se je prostovoljno izselila, s tem pa ni izkazala svojega prikrajšanja. Pritožba ima prav, da dejstvo, da v nepremičnini prebiva toženec, ne pomeni avtomatično podlage za izplačilo uporabnine, a je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru tožnici uporabnina gre. Pravdni stranki sta se razvezali v letu 2012 in v nepravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu s sklepom N 13/2012 z dne 2. 2. 2015 razdelili solastne nepremičnine tako, da jih je v last prejela tožnica, tožencu pa se je obvezala plačati 45.885,00 EUR (priloga A 5). Sklep je postal pravnomočen 19. 8. 2015. Od tega dne tožnica zahteva uporabnino. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da ji je toženec grozil ter ji zažgal avto, za kar je bil v dveh kazenskih postopkih, ki sta se pričela v letih 2013 in 2014, pogojno obsojen (prilogi A 8 in A 9), ne more biti dvomov, da so te grožnje pri tožnici povzročile takšno stisko, da nepremičnine ni mogla uporabljati. Zato je pravilna odločitev, da je prišlo do njenega izprtja, kar je podlaga za prisojo uporabnine. V višino prisojene uporabnine toženec s pritožbo ne posega, dodati je le, da je realno prikrajšanje izkazano z ugotovitvami izvedenke. Ob navedenem pritožbene navedbe, da je sodišče nepravilno priznalo terjatve tožnice in je zneske nepravilno pobotalo, pri čemer v zneske pobota pritožba konkretno ne posega, niso utemeljene. Glede spremembe tožbe pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče pravilno odločalo po modificiranem zahtevku, kljub temu, da je toženec takšnemu zahtevku na naroku 10. 10. 2017 nasprotoval. Tožnica je glede na izdelano izvedensko mnenje tožbo dopustno modificirala, sodišče pa je takšno spremembo pravilno dopustilo, saj bo s tem dokončno razrešeno sporno razmerje med strankama glede uporabnine (184. in 185. člen ZPP). In končno tudi ni utemeljena toženčeva pritožbena navedba, da bi glede na uspeh v pravdi, ki ga je sodišče določilo do polovice vsaki stranki, stranki morali nositi vsaka svoje pravdne stroške. Sodišče je pravilno, skladno z obstoječo zakonodajo, obračunalo stroške obeh strank in jih je pravilno pobotalo.

Tožničina pritožba

8. Tožničine pritožbene navedbe glede višine prisojene uporabnine niso utemeljene. Sodišče je v tem delu v celoti sledilo izvedenskemu mnenju, proti kateremu tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni imela pripomb, ampak je v pripravljalni vlogi z dne 9. 10. 2017 pod VIII. točko izrecno navedla, da mnenje sprejema, le vztrajala je pri svoji višini mesečne uporabnine. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je izvedenka določila bruto mesečno najemnino v višini 330,00 EUR in navedla, da se najemnina po oceni prihodkov od trženja, izpadov prihodkov zaradi prekinitve najemov, stroškov vzdrževanja ter plačila obveznosti davka lahko letno zmanjša za 10 % do 30 %. V konkretnem primeru je ocenila to zmanjšanje na 30 % (11. stran njenega mnenja) ter izrecno navedla, da dobiček iz naslova tržne najemnine za obravnavano nepremičnino znaša 2.272,00 EUR, torej neto mesečna uporabnina in s tem prikrajšanje tožnice znaša 231,00 EUR. Izvedenka je v mnenju navedla, ob zaslišanju pa izpovedala, da bi najemnina, če bi se nepremičnina tržila dalj časa, lahko dosegla tudi nekoliko višjo vrednost zaradi oddajanja v najem večjemu številu sezonskih delavcev, za kar je večji interes na trgu izkazan šele v zadnjih mesecih. Vendar je bila to zgolj njena splošna ocena in tega faktorja v sami najemnini ni posebej upoštevala, tožnica pa je te izvedenkine ugotovitve v svojih pripombah le povzela, dopolnitve mnenja iz te postavke pa ni predlagala. Zato je sodišče tožnici za njeno prikrajšanje pravilno prisodilo uporabnino v višini 231,00 EUR mesečno. Posledično so neutemeljene pritožbene trditve, da je zaradi prenizko dosojene uporabnine pobotni znesek napačno izračunan.

9. Pritožba pa je utemeljena v delu, ko zatrjuje, da je sodišče napačno priznalo uporabnino od 1. 11. 2015 in ne pravilno od 19. 8. 2015. Sodišče je v 8. točki obrazložitve navedlo, da je toženec tujo stvar uporabljal v svojo korist najmanj od 19. 8. 2015, nasprotno temu pa je v 9. točki navedlo, da je v nepremičninah protipravno živel od 1. 11. 2015 in pri tem upoštevalo dopis z dne 27. 10. 2015 (priloga A 6), s katerim ga je tožnica pozvala, da nepremičnino izprazni, v nasprotnem bo s tožbo zahtevala uporabnino. Po oceni pritožbenega sodišča poziv tožnice z dne 27. 10. 2015 na obdobje plačila uporabnine ne more imeti posebnega vpliva, glede na to, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je do izprtja tožnice prišlo zaradi nasilja toženca že takrat, ko sta bila še solastnika nepremičnine. To pomeni, da toženec tožničino nepremičnino v celoti protipravno uporablja od dne, ko je postala njena izključna lastnica, to je od 19. 8. 2015. Zato gre tožnici uporabnina tudi od 19. do 31. avgusta v višini 96,85 EUR2 ter za meseca september in oktober po 231,00 EUR, kar znaša 558,85 EUR. Skupaj prisojena uporabnina za obdobje od 19. 8. 2015 do 13. 11. 2017 znaša 6.616,15 EUR. Ob povedanem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da obstojita nasprotni terjatvi toženca in tožnice do višine 6.616,15 EUR in ju je v tem delu pobotalo (355. člen ZPP v povezavi 358. členom ZPP).

10. Tožnica sodišču nadalje očita, da njenega materialnopravnega pobota, ki ga je 23. 12. 2015 podala tožencu (pobotna izjava v prilogi A 11), ni pravilno upoštevalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izračunalo toženčevo terjatev do tožnice, ki je na dan odločanja sodišča znašala 28.074,15 EUR,3 pobotne izjave pa ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz tožničine pobotne izjave izhaja, da je na dan 23. 12. 2015 njen dolg do toženca znašal 33.783,45 EUR, kar z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega dne do 11. 2. 2016 v višini 371,69 EUR znaša 34.155,14 EUR. Od tega je potrebno odšteti 22.000,00 EUR, ki jih je tožnica plačala tožencu 11. 2. 2016, kar znese 12.155,14 EUR. Če pritožbeno sodišče k temu prišteje zakonske zamudne obresti od tega datuma do 13. 11. 2017, torej do odločitve sodišča na prvi stopnji, kar znaša 1.707,68 EUR, je tožničin dolg do toženca na dan 13. 11. 2017 znašal 13.862,82 EUR. S tem, ko je bil pobotan znesek v višini 6.616,15 EUR, procesni pobot, ob upoštevanju vseh zneskov iz pobotne izjave z dne 23. 12. 2015, toženčeve terjatve do tožnice ni presegel. Pri tem je treba pojasniti, da je pritožbeno sodišče pri izračunu upoštevalo tudi 1.200,00 EUR, ki jih je tožnica pobotavala iz naslova uporabnine, pa ji ta znesek takrat še ni bil pravnomočno prisojen, saj se je ugotavljal v tej pravdi. Zato je tožničin ugovor, da sodišče ni pravilno upoštevalo materialnopravnega pobota, neutemeljen in se pritožbenemu sodišču o pritožbenih trditvah, na kaj se pobotani zneski nanašajo, ni bilo treba izrekati, saj to dejstvo ni bilo relevantno.

11. Pravilna je tudi odločitev sodišča, ko ni upoštevalo procesnega pobota podanega s strani tožnice. V postopku je mogoče podati dva pobotna ugovora, in sicer ugovor predpravdnega pobotanja oziroma materialnopravni pobot in ugovor pravdnega pobota, t. i. procesni pobot. Vsebina prvega je trditev, da naj bi zaradi toženčeve pobotne izjave tožnikova terjatev prenehala že pred vložitvijo tožbe. Sodišče mora pri njem ugotavljati, ali zanj obstojijo predpostavke iz 311. člena Obligacijskega zakona (OZ) (vzajemni, istovrstni in zapadli medsebojni terjatvi strank) in ali je bila dana potrebna pobotna izjava po 312. členu OZ. O predpravdnem pobotu sodišče ne odloči v izreku sodbe. Če je do njega prišlo, je tožnikova terjatev ugasnila že pred vložitvijo tožbe in sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Drugače je pri procesnem pobotanju, v tem primeru do predpravdnega pobotanja še ni prišlo. Toženec v pravdi v obrambne namene zoper tožbeni zahtevek postavi svoj nasprotni zahtevek. Sodišče mora ugotavljati obstoj in višini terjatev obeh strank in o njiju odločiti v izreku.4

12. Tožnica je v tem postopku uveljavljala materialnopravni pobot, za katerega je zgoraj obrazloženo, da je kljub upoštevanju pobotne izjave z dne 23. 12. 2015 v celoti, še vedno ostal tožničin dolg do toženca v višini 13.862,82 EUR. Toženec je nasproti tožničinemu zahtevku podal procesni pobotni ugovor, zato je sodišče toženčevo terjatev pravilno procesno pobotalo do višine tožničine terjatve do toženca iz naslova tu dosojene uporabnine. Procesni pobot je lahko le obrambni ugovor tožene stranke in ne tudi tožeče stranke. Tožnica je z drugo pripravljalno vlogo z dne 21. 9. 2016 v VII. točki poleg materialnopravnega pobota uveljavljala tudi procesni pobot za dodatne terjatve proti tožencu, ki so ji nastale po 23. 12. 2015. Te svoje terjatve bi tožnica lahko uveljavljala proti tožencu kot materialnopravni pobot. Vendar jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo kot materialnopravni pobot, saj je tožnica izrecno navajala, da uveljavlja procesni pobot, ko je sodišču predlagala, da ugotovi njene terjatve. Sodišče bi, če bi takšen pobot štelo za materialnopravnega, sodilo preko tožničine trditvene podlage in pristransko do toženca. To pa ne pomeni, da tožnica takšnega materialnopravnega pobota tožencu ne more podati tudi po zaključku te pravde. Če meni, da so izpolnjeni pobotni pogoji, ga lahko poda kadarkoli. Ob povedanem pritožba tožnice v delu, ko oporeka sodišču prve stopnje, da ni opravilo procesnega pobota, predlaganega z njene strani, ni utemeljena.

13. Končno pritožničina pritožba tudi ni utemeljena v stroškovnem delu. Pritožba napačno povzema odločitev sodišča prve stopnje v 12. točki. Res je tožnica z modificirano tožbo postavila pet zahtevkov, a se peti nanaša na stroške postopka, zato ni upošteven. Sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je tožnica uspela s prvim z zahtevkom na izročitev in z zahtevkom na plačevanje mesečne uporabnine, medtem ko z dvema zahtevkoma na plačevanje mesečne uporabnine za nazaj ni uspela, saj je v tem delu uspel toženec s pobotnimi ugovori, kar je sodišče tudi obrazložilo. Odločitev sodišča prve stopnje, da je uspeh pravdnih strank za vsako do polovice, je zato pravilen, v sam izračun pa pritožba ne posega.

14. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v celoti zavrnilo, pritožbi tožnice je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, v preostanku tudi njena pritožba ni utemeljena.

15. Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP), saj toženec s svojima dvema pritožbama ni uspel, tožnica pa je s svojo pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu.

1 VSL sklep I Cpg 960/2001 z dne 11. 9. 2001. 2 231,00 EUR deljeno 31 dni v avgustu je 7,45 EUR na dan, krat 13 dni od 19. do 31. avgusta, kar znese 96,85 EUR. 3 10. točka obrazložitve. 4 Odločba VSL I Cp 1597/15 z dne 12. 8. 2015.