Jedro

Če sodišče v skladu z določbo 4. odstavka 480. člena ZKP začasno odstrani mladoletnika z zasedanja v delu, v katerem izvaja dokaze, ki zadevajo ugotavljanje dejstev, povezanih z mladoletnikovo osebnostjo ter okoljem in razmerami, v katerih živi, ali če oceni, da bi posamezni dokazi lahko škodljivo vplivali na mladoletnika, s tem ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Neupravičen nakup konoplje zaradi nadaljnje proizvodnje sam po sebi ni zakonski znak kaznivega dejanja iz 1. odstavka 196. člena KZ, toda za presojo, ali ga je mladoletnik storil, je odločilen očitek, da je neupravičeno kupil sadike konoplje zaradi prodaje.

Izrek

Zahteva zagovornika ml. ml. A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 29.1.2004 ml. ml. A.P. po 78. členu KZ izreklo vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, ml. ml. T.D. pa po 76. členu KZ vzgojni ukrep ukora. Po 1. odstavku 484. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega mladoletniškega postopka ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 17.6.2004 pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Zagovornik ml. ml. A.P. je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi nepravilne uporabe vzgojnega ukrepa nadzorstva organa socialnega varstva. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in razveljavi odločbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča. Ocenjuje da je z opisom, po katerem je mladoletnik storil kaznivo dejanje s tem, da je zaradi proizvodnje kupil rastline konoplje, prekršil zakon o vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je proti mladoletniku potekal postopek, kaznivo dejanje. Po njegovem stališču zahteva tudi utemeljeno opozarja, da samega sajenja (brez posegov na dozoreli rastlini) ni mogoče šteti za proizvodnjo. Znake kaznivega dejanja bi mladoletnik lahko uresničil le v delu, v katerem se mu očita, da je zaradi neupravičene prodaje kupil rastline. Namen prodaje pa ni opisan v izreku sklepa tako, da bi bili ustrezno konkretizirani bistveni zakonski znaki. Poleg tega namen ni natančneje obrazložen v sklepu sodišča prve stopnje, niti v sklepu pritožbenega sodišča. Po mnenju Vrhovnega državnega tožilca, ki analizira razloge sodišča, zagovor mladoletnika in izpovedbo kriminalističnega inšpektorja B.Z., namen prodaje predstavlja v tej zadevi odločilno dejstvo in se zato po eni strani pojavlja precejšen dvom o resničnosti tega dejstva, po drugi strani pa pomanjkljiva obrazložitev kaže na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ostale kršitve, ki jih uveljavlja zahteva, po presoji vrhovnega državnega tožilca niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ocenjuje, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s tem, ko je ml. ml. A.P. odstranilo z glavne obravnave med zaslišanjem njegove matere, predstavnice Centra za socialno delo in staršev drugih mladoletnikov. Hkrati je storilo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, ker je o odstranitvi mladoletnega obdolženca odločila le predsednica senata in ne senat, kot to določa 4. odstavek 480. člena ZKP.

Iz zapisnika glavne obravnave dne 29.1.2004 (l. št. 149) sledi, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokazovanje v smislu določb 469. člena ZKP. Sprejelo je tudi odločitev, da se mladoletnike začasno napoti iz razpravne dvorane. V njihovi odsotnosti je zaslišalo materi mladoletnih G.Š. in A.P., očeta ml. ml. T.D. in zastopnico Centra za socialno delo. Med izvajanjem teh dokazov so bili navzoči na glavni obravnavi zagovorniki mladoletnikov, torej tudi zagovornik ml. ml. A.P. Mladoletniki so po zaključku tega dela dokaznega postopka bili do konca glavne obravnave na njej navzoči. Glede na vsebino zapisnika o glavni obravnavi zagovornik ml. ml. A.P. sprejeti odločitvi sodišča ni nasprotoval. Po določbi 4. odstavka 480. člena ZKP sme senat odrediti, naj se mladoletnik med izvedbo posameznih dokazov ali med govori strank odstrani z zasedanja. Gre za pooblastilo senata za mladoletnike, ki ne more zajeti celotno glavno obravnavo, temveč le njen del. Zato mora biti v zapisnik vnešen sklep senata o odstranitvi mladoletnika z zasedanja z navedbo, na kateri del se odstranitev nanaša in tudi navedena ugotovitev, kdaj je mladoletnik odstranjen in kdaj je na glavno obravnavo znova pristopil. Senat za mladoletnike se praviloma odloči za to procesno upravičenje, ko se izvajajo dokazi, ki zadevajo ugotavljanje dejstev, povezanih z mladoletnikovo osebnostjo ter okolje in razmere, v katerih živi in če oceni, da bi posamezni dokazi lahko škodljivo vplivali na mladoletnika. To pomeni, da gre za zakonsko pooblastilo, ki ga sodišče uporabi v mladoletnikovo korist. Sodišče, ki je v skladu z določbo 4. odstavka 480. člena ZKP začasno odstranilo ml. ml. A.P. z zasedanja v delu, v katerem je izvajalo navedene dokaze, medtem ko je v ostalem delu bil mladoletnik navzoč na glavni obravnavi, ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sicer pa je mladoletnik imel zagovornika, ki je v času odstranitve bil navzoč na glavni obravnavi. S tem je bila mladoletniku zagotovljena strokovna obramba.

V zapisniku o glavni obravnavi (l. št. 149) ni izrecno zapisano, da je senat za mladoletnike sprejel sklep o odstranitvi mladoletnika z glavne obravnave, čeprav tega ni mogoče izključiti glede na splošno formulacijo in glede na dejstvo, da na takšno pomanjkljivost obramba (zagovornik) ni reagirala. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da je zagovornik opozoril sodišče na to okoliščino in prav tako ne, da je navedeni odločitvi nasprotoval, bodisi iz razlogov utemeljenosti, bodisi zaradi tega, ker odločitve ni sprejel senat, temveč le njegova predsednica. Glede na nejasnost zapisa v zapisniku o glavni obravnavi je šteti, da sodišče prve stopnje v formalnem pogledu ni postopalo po določbi 4. odstavka 480. člena ZKP. V tem primeru je zahteva dolžna izkazati vzročno zvezo med kršitvijo in nezakonitostjo pravnomočne sodne odločbe, v tem primeru izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Zgolj z navedbo, da je bila kršena pravica mladoletnika do obrambe, "kar je posledično moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa", ker se o teh izpovedih ni mogel izjaviti, vložnik zahteve takšne vzročne zveze ni izkazal. Zato tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Po oceni vložnika zahteve je sodišče kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP, ker dejanje ml. ml. A.P. nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ. Nakup zaradi nadaljnje proizvodnje ne predstavlja zakonskega znaka tega kaznivega dejanja. Mladoletnik ni bil obsojen za neupravičeno proizvodnjo, temveč za nakup zaradi nadaljnje proizvodnje. Opozarja tudi, da gojenje konoplje še ne predstavlja neupravičene proizvodnje mamila ter se sklicuje na stališče, ki ga vsebuje komentar kazenskega zakonika (KZ s komentarjem, mag. Mitja Deisinger, GV Založba, Ljubljana 2002). V nadaljevanju vložnik zahteve meni, da je sodišče kršilo kazenski zakon iz 1. točke 372. člena ZKP tudi v delu, v katerem se mladoletniku očita, da je kupil konopljo zaradi neupravičene prodaje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja nikjer ne izhaja očitani namen prodaje.

Ml. ml. A.P. je očitano, da je neupravičeno zaradi nadaljnje proizvodnje in neupravičene prodaje kupil konopljo - rastlino (canabis sativa L), torej substanco, ki je na podlagi v opisu dejanja navedenih zakona in uredbe razglašena za prepovedano drogo. Temu sledi navedba časa in kraja izvršitve dejanja in količina ter vrednost konoplje ter navedbe, s kakšnim namenom je bilo storjeno. Zahteva ima sicer prav, da neupravičen nakup konoplje zaradi nadaljnje proizvodnje sam po sebi ni zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, toda za presojo, ali ga je mladoletnik storil, je odločilen očitek, da je neupravičeno kupil sadike konoplje zaradi prodaje. Glede na dejanske ugotovitve sodišča gre za položaj, v katerem je mladoletnik kupil majhne sadike konoplje z namenom, da jih po nadaljnji gojitvi proda odvisnikom. Očitek, ki je povezan z nadaljnjo neupravičeno proizvodnjo, tedaj ni odločilen. Sodišče je glede na navedeno utemeljeno presodilo, da je mladoletnik z nakupom sadik konoplje zaradi prodaje ob vseh ostalih izpolnjenih zakonskih znakih storil obravnavano kaznivo dejanje. Po Zakonu o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (2. odstavek 2. člena, Uradni list RS, št. 108/99 in 44/2000) so prepovedane droge rastline ali substance naravnega ali sintetičnega izvora, ki imajo psihotropne učinke ter lahko vplivajo na duševno zdravje ali ogrožajo primerno socialno stanje ljudi. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 49/2000, 8/2001 in 49/2001 ter 78/2002) razvršča konopljo v prvo skupino (št. 32 seznama), odločba o seznamu mamil (Uradni list RS, št. 5/98, 69/98, 84/99, 108/99 in 23/2000) pa določa, da se šteje za mamilo tudi kanabis rastlina, smola kanabisa, ekstrakti in tinkture kanabisa (št. 109 seznama). Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

Zahteva isto kršitev neutemeljeno uveljavlja tudi s trditvijo, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek, da je mladoletnik kupil konopljo zaradi neupravičene prodaje. Opis kaznivega dejanja, ki mu zahteva ne pripisuje pomanjkljivosti, vsebuje navedbo takšnega namena, sodišče pa je v razlogih pravnomočnega sklepa tudi navedlo, na katera ugotovljena dejstva in okoliščine opira tozadevni zaključek. V takem položaju ni mogoče sklepati, da navedeni zakonski znak ni opredeljen v opisu dejanja in prav tako ne, da gre za zmotno presojo vprašanja, ali je podan ta zakonski znak, ali ni podan.

Vložnik zahteve napada tudi ml. ml. A.P.-ju izrečeni vzgojni ukrep. Po njegovem stališču ne obstajajo okoliščine, ki bi izkazovale, da je potrebno trajneje vplivati na vzgojo in prevzgojo mladoletnika.

Pravnomočni sklep ne specificira razlogov in okoliščin, ki bi narekovale izrek tako strogega vzgojnega ukrepa in zato ga ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 487. člena ZKP se zahteva za varstvo zakonitosti sme vložiti tako v primeru, če je bil s sodno odločbo prekršen zakon kakor tudi v primeru, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Zahteva ne trdi, da je sodišče z izrekom vzgojnega ukrepa prekršilo zakon, pač pa uveljavlja, da je glede na vrsto (ukrepa) neprimeren in da odločba v tem pogledu ni obrazložena.

Kot je razvidno iz obrazložitve pravnomočnega sklepa, je sodišče pri odločitvi izhajalo ne samo iz podatkov, zbranih po določbah 469. člena ZKP, temveč tudi iz teže storjenega kaznivega dejanja. Na podlagi tega je utemeljeno sklepalo, da mladoletnik potrebuje strokovno pomoč in nadzorstvo, ter da je potrebno trajneje vplivati na njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj (1. odstavek 78. člen KZ). Pri tem ne gre le za upoštevanje okoliščin, ki se nanašajo na doseganje šolskega uspeha, na kar opozarja vložnik zahteve, temveč na vse ostale okoliščine, ki izhajajo iz podatkov in dokazov, izvedenih v zvezi z mladoletnikovimi osebnostnimi lastnostmi ter razmerami, v katerih živi ter za upoštevanje in celovito presojo pomena storjenega kaznivega dejanja (75. člen KZ). Zato ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče mladoletniku izreklo prestrog vzgojni ukrep, ki glede na okoliščine primera ni upravičen. Utemeljitev sodišča ob v spisu zbranem gradivu tudi ni tako pomanjkljiva, da bi jo bilo mogoče opredeliti kot zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve, zato je zahtevo zagovornika ml. ml. A.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Glede na določbe 484. člena ZKP je odpadel izrek o plačilu stroškov kazenskega postopka (povprečnine), nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.