Jedro

Vrednost spornih premičnin za odločitev ni pomembna, ker tožnika ne trdita, da sta z odvzetimi premičninami preplačala zavarovano terjatev.

Neutemeljen je zahtevek tožnikov za povrnitev koristi od uporabe premičnin (210. in 219. člen ZOR), saj jima niso bile odvzete brez pravne podlage.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.589,30 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 24.045.240 SIT (sedaj 100.339,01 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 7. 1993 do plačila ter pravdnimi stroški in odločilo, da sta tožnika dolžna toženki povrniti odmerjene stroške pravdnega postopka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Trdita, da ima izpodbijana sodba nejasne razloge o njunih pritožbenih navedbah. Toženki nista očitala nezakonite izvršbe v smislu določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in Zakona o izvršilnem postopku, ampak zatrjujeta oškodovanje na račun njenega nezakonitega ravnanja. Sporne premičnine so bile v izvršilnem postopku popisane in toženka jih je prevzela, vsled česar je v celoti poplačala svojo terjatev. Nato je prevzete premičnine ovrednotila po cenitvi cenilca A. K. in za razliko svoje terjatve preusmerila na nepremičnine tožnikov, s čimer je tožnika oškodovala. V oči bode neupravičena obogatitev toženke, ki nadaljuje izvršbo za isto terjatev na nepremičnine tožnikov. Tožnika nista vtoževala nezakonitosti izvršilnega postopka in tudi ne njegove obnove. Sodišče bi moralo primarno ugotoviti vrednost prevzetih premičnin in s pritegnitvijo cenilca odpraviti bistvena razhajanja v oceni vrednosti premičnin. Pravilno bi moralo uporabiti 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o verziji in tudi 198. člen OZ, saj je dejansko stanje pokazalo, da ima toženka premičnine v lasti več kot deset let, tožnika pa sta za njeno nedopustno ravnanje izvedela šele po preusmeritvi izvršbe na nepremičnine. Sodišče je zmotno uporabilo tudi 132. člen OZ oziroma 155. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, saj sta tožnika izkazala višino škode, napadena sodba pa o njej nima razlogov. Zmotno je uporabilo tudi določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) o zastavni pravici in posledično neutemeljeno razlogovalo, da se je toženka s prevzemom premičnin poplačala v zakonitem izvršilnem postopku. Določbe 155. - 169. člena SPZ nalagajo zastavnemu upniku hraniti zastavljeno premičnino kot dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar, za kar pa toženke ni mogoče šteti glede na to, da je bila vrednost premičnin v letu 1993 šestkrat višja. Ker se je toženka s cenitvijo iz leta 1993 strinjala, bi lahko prevzete premičnine prodala po bistveno višji tržni ceni, kot jih je ocenil cenilec K. A., razen če se je strinjala s to cenitvijo s špekulativnim namenom okoristiti se na račun tožnikov. Ponavljata pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo, toženki pa naloži v plačilo revizijske stroške.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev in priglaša revizijske stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja: da sta se tožnika zavezala kot poroka za obveznosti kreditojemalca C. d.o.o., ki jih ima ta po pogodbi o kratkoročnem kreditu z dne 19. 10. 1993 v znesku 25.400.000 SIT (sedaj 105.992,32 EUR) in da sta v zavarovanje tega kredita zastavila tudi svoje premičnine, navedene v zapisniku z dne 14. 7. 1993 – opremo prodajalne navedene družbe, da je bila ta zastavna pravica ustanovljena s sklepom Temeljnega sodišča v Mariboru, enote na Ptuju II R 503/93 z dne 16. 12. 1993 in da so bile te premičnine po zapisniku cenilca C. Š. z dne 14. 7. 1993 tedaj vredne 24.045.240 SIT (sedaj 100.339,01 EUR), da niti kreditojemalec niti poroka niso izpolnili obveznosti po kreditni pogodbi, zato je toženka 23. 8. 1994 vložila predlog za izvršbo na zastavljene premičnine tožnikov, sodišče pa je izvršbo dovolilo, da sta tožnika lahko zastavljene premičnine uporabljala vse do tedaj, ko so jima bile odvzete, kar se je zgodilo potem, ko zapadla terjatev ni bila plačana, da so bile premičnine v izvršilnem postopku ocenjene z manjšo vrednostjo, kot je znašalo poplačilo celega dolga.

7. Tožnika v reviziji neutemeljeno zatrjujeta, da ima izpodbijana sodba nejasne razloge o njunih pritožbenih navedbah. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do vseh pritožbenih trditev, ki se nanašajo na pravnorelevantna dejstva, pravilno pa je tudi zaključilo, da je prvostopenjsko sodbo mogoče preizkusiti in da ne vsebuje zatrjevanih nasprotij o odločilnih dejstvih. Sodišči sta ugotovili, da so bile po dovolitvi izvršbe sporne premičnine zarubljene in odvzete iz posesti tožnikov, zato tožnika neutemeljeno zatrjujeta, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o tem. V reviziji očitane kršitve določb pravdnega postopka tako niso podane.

8. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta nižji sodišči pravilno presodili, da so bile sporne premičnine tožnikoma odvzete iz posesti skladno z določbami tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih kot tudi Zakona o izvršilnem postopku. Ker toženki v zvezi s tem ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, tožnika neutemeljeno uveljavljata njeno odškodninsko odgovornost zaradi zmanjšanja vrednosti premičnin. Njun zahtevek je bil pravilno zavrnjen že po temelju, zato ni bilo potrebno ugotavljati še višine zatrjevane škode oziroma vrednosti spornih premičnin. Ta za odločitev ni pomembna, ker tožnika ne trdita, da sta z odvzetimi premičninami preplačala zavarovano terjatev. Zato tudi, če bi dokazala, da so premičnine vredne vtoževanih 24.045.240 SIT, njunemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi. Tudi sama okoliščina, da je toženka poleg izvršbe na premičnine predlagala še izvršbo na nepremičnine tožnikov ob odsotnosti trditev, da je bila toženkina terjatev v enem ali drugem postopku izvršbe kakorkoli poplačana, na odločitev ne more vplivati. Neutemeljen je tudi zahtevek tožnikov za povrnitev koristi od uporabe premičnin (210. in 219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih), saj jima niso bile odvzete brez pravne podlage. Odločitev nižjih sodišč je zato tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilna.

9. Na podlagi 378. člena ZPP je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.

10. Ker tožnika z revizijo nista uspela, sta dolžna toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Revizijsko sodišče je toženki priznalo 1950 točk oziroma 895,05 EUR za sestavo odgovora na revizijo, 29,5 točk oziroma 13,54 EUR za materialne stroške, 390 točk oziroma 179,01 EUR za 20 % DDV na odvetniške storitve ter 501,70 EUR stroškov sodne takse za odgovor na revizijo. Toženki revizijsko sodišče ni priznalo nagrade za konferenco s stranko in pregled listin, ker je nagrada za ti opravili že vključena v nagrado za sestavo odgovora na revizijo. Skupni znesek priznanih stroškov 1.589,30 EUR sta tožnika dolžna povrniti toženki v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti, ki tečejo od šestnajstega dne po vročitvi te sodbe tožnikoma do plačila.