Jedro

Zahteva postopka, tudi pri odločanju o zahtevi po 46. členu ZUstS je, da o postavljeni zahtevi odloči pristojni organ v skladu z načelom dvostopenjskega odločanja, saj je le tako lahko stranki omogočeno, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba in sklep Ministrstva za okolje, prostor in energijo RS z dne 12. 11. 2002 se odpravita ter se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

: Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Upravne enote A z dne 2. 10. 2002 in s sklepom zavrgla zahtevo tožnikov za spremembo odločbe Upravne enote A z dne 9. 11. 1998. Z navedeno prvostopno odločbo z dne 2. 10. 2002 je prvostopni organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka zoper pravnomočno odločbo z dne 9. 11. 1998. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je o denacionalizacijski zadevi organ prve stopnje odločil z odločbo z dne 9. 11. 1998, ki je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije postala pravnomočna dne 4. 4. 2001. Dne 4. 9. 2002 pa so tožniki na upravni organ prve stopnje naslovili zahtevo za vrnitev predmetnih zemljišč v naravi oziroma zahtevo za spremembo oziroma odpravo odločbe, s katero jim je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo. V zahtevi so se sklicevali na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 in na 46. člen Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS). Upravni organ prve stopnje je zahtevo tožnikov nepravilno obravnaval kot predlog za obnovo postopka, zato je tožena stranka odločbo odpravila in odločila o zahtevi vlagateljev, ki se je glasila na spremembo pravnomočne denacionalizacijske odločbe. Zahtevo vlagateljev je potrebno zavreči kot nedovoljeno. Po 46. členu ZUstS je možno zahtevati spremembo odločbe le, če je Ustavno sodišče odpravilo podzakonski predpis oziroma splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil in je določena oseba zaradi tega utrpela škodljivo posledico. Z odločbo Ustavnega sodišča, na katero se sklicujejo tožniki, pa je Ustavno sodišče obrazložilo, kako je potrebno razlagati določbe člena 4., 31. in 32. Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), da niso v neskladju z ustavo. Navedena odločba obvezuje vse državne organe, da uporabljajo omenjene člene ZDen tako, kot jih je obrazložilo to sodišče z dnem uveljavitve navedene odločbe, v postopkih, ki so že končani, torej pravnomočni, pa navedena odločba Ustavnega sodišča nima vpliva. V konkretni zadevi pa je bil postopek pravnomočno končan. Iz navedenih razlogov v predmetni zadevi na podlagi 46. člena ZUstS spremembna odločba denacionalizacijske odločbe ni možna.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je dne 19. 4. 1993 vložila zahtevo za denacionalizacijo parcel 489/7 in 490/2, obe k.o. B, ki sta bili podržavljeni na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ) in odvzeti iz posesti z odločbo Sveta za družbeni plan in finance skupščine občine A, št. 464-71/68 z dne 18. 11. 1969 za gradnjo turističnega objekta v B. Navedene nepremičnine so bile podržavljene na podlagi predpisa, ki je naštet v 9. točki 3. člena ZDen. Tožniki so pravni nasledniki po 15. členu ZDen. S sklepom Sekretariata za urejanje prostora občine A z dne 21. 11. 1994 je bila izdana zoper podjetje AAA d.d. začasna odredba za parcele 282/2, 372/2 in 885/85 k.o. B, vendar tožniki niso nikoli zahtevali začasne odredbe za parcele v lasti AAA, temveč je bila zahtevana začasna odredba za parcele, ki jih v denacionalizacijskem postopku zahtevajo. Tako ne more držati argument prvostopenjskega organa, da parcel ni mogoče vrniti, ker se je podjetje BBB olastninilo. Upravni organ bi moral preveriti, preden je izdal sklep o začasni odredbi, ali so parcele, ki so bile kasneje naštete v sklepu, predmet postopka, oziroma ali je podjetje AAA pravi denacionalizacijski zavezanec. Na podlagi navedenega je jasno, da gre za napako upravnega organa in da napaka ne sme imeti za posledico izgube pravice denacionalizacijskih upravičencev do uveljavljanja premoženja v naravi. Denacionalizacija se nanaša na premoženje, ki je bilo odvzeto brez odškodnine ali le s simbolično odškodnino, zahteva za denacionalizacijo pa zavrnjena, ker naj bi tožniki dobili izplačano t.i. pravično odškodnino. ZDen je bil sprejet ravno iz razloga, da se popravijo krivice ter iz tega razloga zahtevajo, da obvelja primarno načelo ZDen, da se krivice popravijo. Smiselno predlagajo odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

V obravnavani zadevi so tožniki vložili po pravnomočnosti denacionalizacijske zadeve zahtevo za vrnitev zemljišč, kot pravno podlago pa so navedli 46. člen ZUstS (Uradni list RS, št. 15/94, 64/01), torej so zahtevali spremembo oziroma odpravo odločbe, s katero je bilo o denacionalizacijski zahtevi odločeno in zahteva za denacionalizacijo zavrnjena.

Tožena stranka je pravilno odpravila odločbo organa prve stopnje, ki je zahtevo obravnaval kot obnovo postopka, torej mimo zahtevka stranke. Tožniki obnove postopka niso zahtevali, da pa zahtevajo spremembo oziroma odpravo odločbe po 46. členu ZUstS, pa so ponovili tudi v pritožbi, torej njihov zahtevek ni bil nejasen. Organ prve stopnje bi bil glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) dolžan odločati v okviru zahtevka, saj je na postavljeni zahtevek vezan.

V nadaljevanju postopka je tožena stranka postopala nepravilno, saj je o zahtevi sama odločila, svojo odločitev pa oprla na 1. odstavek 242. člena ZUP, s tem pa je kršila pravila postopka, ki vplivajo na odločitev v stvari. Za pravilno in zakonito odločitev v stvari je potrebno, da je odločba izdana v postopku, v katerem je bilo stranki omogočeno, da uveljavi in zavaruje svoje pravice in pravne koristi. Ena izmed zahtev postopka je, da o postavljeni zahtevi odloči pristojni organ, v obravnavani zadevi je to prvostopni organ (1. odstavek 46. člena ZUstS). Iz citirane določbe izhaja, da je pri odločanju o postavljeni zahtevi po 46. členu ZUstS izrecno uveljavljeno načelo dvostopenjskega odločanja v upravnem postopku. Organ druge stopnje, ki je pravilno ugotovil, da organ prve stopnje sploh ni odločil o postavljenem zahtevku, je pa o njem sam odločil, je kršil pravila postopka - načelo dvostopenjskega odločanja, po katerem mora o postavljeni zahtevi odločiti stvarno pristojni prvostopni organ, tožena stranka pa je stvarno pristojna za odločanje na drugi stopnji, kar je vplivalo na odločitev o stvari. Ker izpodbijano odločitev (o pritožbi tožeče stranke) predstavljata skupaj izpodbijana odločba in sklep, ju je sodišče moralo enotno obravnavati ter je moralo odpraviti oba akta.

Tožena stranka je pri reševanju pritožbe bistveno kršila pravila postopka, na kar je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi se sodišče iz navedenega razloga ne spušča v ugovore tožeče stranke, saj vrača zadevo v ponoven postopek toženi stranki.

Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijanih odločbe in sklepa in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke 1. odstavka ter 2. in 3. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).