Jedro

Kazenski postopek zoper obtoženca je ves čas tekel zaradi kaznivega dejanja po četrtem odstavku 208. člena KZ-1, v določbi šestega odstavka 208. člena KZ-1 pa je povsem jasno navedeno, da je predlog oškodovanca potreben samo za dejanja zatajitve iz prvega, drugega in petega odstavka 208. člena KZ-1. Povsem je neutemeljena pritožbena navedba, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje, saj je o utemeljenosti suma, po tem, ko je bila sodba izrečena, povsem neutemeljeno razpravljati.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obtoženi A. A. oprosti dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi šestega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s četrtim odstavkom 208. člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen enega leta in desetih mesecev zapora, v tako izrečeno kazen pa mu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo odvzem prostosti v zvezi z ENPP in priporom v Sloveniji od 1.10.2022 od 13.00 ure dalje. Na podlagi šestega odstavka 285.č člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 45. člena in 47. členom KZ-1 je obtožencu izreklo stransko denarno kazen v znesku 500,00 EUR oziroma 250 dnevnih zneskov po 2,00 EUR. Sodišče je sklenilo, da je obtoženec to kazen dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil po en dan zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena pa sklenilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornice, ki je bila obtožencu postavljena po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik. Uvodoma navaja, da vlaga pritožbo zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe, zaradi kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov in zaradi kršitev 2., 14. in 21. člena Ustave Republike Slovenije ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Primarno predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in "izpodbijano sodbo spremeni tako, da kazenski postopek zoper obtoženca ustavi", podrejeno pa, da obtožencu izrečeno zaporno kazen zniža ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti. Prvenstveno je potrebno povedati, da je obtoženec na predobravnavnem naroku dne 5.6.2023 krivdo za očitano mu kaznivo dejanje priznal in da je sodišče prve stopnje to priznanje sprejelo. Ob taki procesni situaciji pa zagovornik očitno spregleda določbo drugega odstavka 370. člena ZKP, da sodbe, izrečene na podlagi sprejetega priznanja krivde, ni mogoče izpodbijati zaradi pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar sicer zagovornik zakrije z navedbo, da gre za druge pritožbene razloge. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča o tem, da naj obtoženi ne bi poznal vsebine pogodbe o najemu, ki jo je podpisal, o tem, da naj ne bi vedel, kdaj mora vrniti plovilo, o tem, da naj ne bi bil obtoženec tisti, ki je najel plovilo, o vrednosti jadrnice, o tem, da obtoženec ni bil seznanjen s tem, da bo jadrnica namenjena prevozu ilegalnih migrantov, o tem, da naj bi bil obtoženec zraven samo zaradi tega, da naj bi po pritožnikovem mnenju pravi najemnik B. B. obtoženca le zlorabil zaradi potrebnih dokumentov za najem plovila in podobno, so gotovo vprašanja, ki spadajo v ugotavljanje dejanskega stanja, ki pa ga izpodbijati ni mogoče. Pritožbeno sodišče se zaradi navedenega s temi vprašanji ob reševanju pritožbe sploh ni ukvarjalo.

5. V pritožbi zagovornik meni, da ni bila podana procesna predpostavka za pregon, saj ni bilo podanega predloga oškodovanca, češ da gre pri obravnavanem dejanju za predlagalni delikt. Od kod pritožniku ta ugotovitev, višjemu sodišču ni jasno, saj je zakonodajalec glede tega povsem jasen. Kazenski postopek zoper obtoženca je ves čas tekel zaradi kaznivega dejanja po četrtem odstavku 208. člena KZ-1, v določbi šestega odstavka 208. člena KZ-1 pa je povsem jasno navedeno, da je predlog oškodovanca potreben samo za dejanja zatajitve iz prvega, drugega in petega odstavka 208. člena KZ-1. Prav tako je povsem neutemeljena pritožbena navedba, da ni podan utemeljen sum, da naj bi obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje. O utemeljenosti suma je po tem, ko je bila sodba izrečena povsem neutemeljeno razpravljati. Pritožniku bi moralo biti znano, saj mu je to tudi naslovno sodišče že večkrat pojasnilo, da je utemeljen sum s pravnomočnostjo obtožnice podan in ga vsakič znova ni potrebno ugotavljati, še najmanj pa je to potrebno po izreku prvostopenjske sodbe.

6. Podobno zagovornik brez kakršnekoli podrobnejše utemeljitve in povsem pravnopomotno navaja, da naj bi bil kazenski pregon zoper njegovega varovanca zastaran, ker je bilo kaznivo dejanje storjeno že v letu 2017. Tudi ta pritožbena navedba je povsem pravnopomotna. Za kaznivo dejanje zatajitve po četrtem odstavku 208. člena KZ-1 je v zakonu predpisana kazen zapora do petih let, po določbi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 pa kazenski pregon za ta kazniva dejanja ni več dopusten, če je preteklo deset let od storitve kaznivega dejanja. Zastaranje kazenskega pregona za konkretno kaznivo dejanje tedaj nastopi šele 21.7.2027 in je tako tudi v tem delu zagovornikova pritožba povsem neutemeljena.

7. Zagovornik sodišču prve stopnje očita, da naj bi "zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj izpodbijana sodba ni razumljiva, nasprotuje sama sebi oziroma razlogom sodbe in nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni". Zagovornik tega pritožbenega razloga podrobneje ne opredeli, kolikor pa sodišču očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer pa naj dejstvenih sklepov sploh ne bi obrazložilo, mu je potrebno pojasniti, da prvostopenjskemu sodišču dejanskega stanja sploh ni bilo potrebno ugotavljati in posledično tudi ne obrazlagati, saj je obtoženec krivdo priznal. 8. Kolikor pa zagovornik meni, da je sodišče prve stopnje njegovemu varovancu izreklo prestrogo kazensko sankcijo pa tudi nima prav. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in nje odmero pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako da pritožbeno sodišče glede tega nikakršnih pomislekov nima. Po pritožnikovem mnenju naj bi sodišče v premajhni meri upoštevalo, da obtoženec preživlja 2 otroka in partnerko, da je doslej nekaznovan, da je brez zaposlitve in premoženja, da je v Ukrajini izgubil dom in bližnje zaradi vojne in da je v priporu že devet mesecev. Vse navedene okoliščine je sodišče pri izreku kazni upoštevalo. V zvezi z obtoženčevimi preživninskimi obveznostmi višje sodišče ugotavlja, da so te obstajale že v času storitve kaznivega dejanja, pa je obtoženec očitno sprejel tveganje, da bodo te obveznosti ogrožene v primeru odvzema prostosti v kazenskem postopku zaradi sedaj obravnavanega kaznivega dejanja. Prav tako obtožencu kot olajševalne okoliščine ni mogoče šteti domnevnih vojnih razmer v Ukrajini, saj teh razmer v času storitve kaznivega dejanja ni bilo, pri čemer pa okoliščina, da naj bi obtoženec v Ukrajini izgubil dom in bližnje zaradi vojne, ni z ničemer izkazana oziroma dokumentirana. Obtoženčev zagovornik nadalje navaja, "da mora sodišče v okviru zatrjevanih kršitev zakona vselej paziti, da pri izrekanju kazenskih sankcij ne pride do nedopustnega posega v obdolženčeve ustavno zagotovljene človekove pravice in temeljne svoboščine, med katerimi sta za obravnavani primer relevantna zlasti načelo enakosti pred zakonom in enako varstvo pravic. Splošno načelo enakosti pred zakonom, iz katerega je izpeljano tudi načelo enakega varstva pravic pa narekuje, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako." Čemu je ta ekskurz v pravno teorijo namenjen pritožbenemu sodišču ni jasno, saj ga pritožnik podrobneje tudi ne razdela.

9. V zvezi s stransko denarno kaznijo zagovornik navaja samo, da za izrek te kazni ni bilo pogojev, saj da obtoženec z obravnavanim kaznivim dejanjem ni ničesar zaslužil, da dejanja ni storil iz koristoljubnosti, da mu ta ni dokazana, prav tako pa tudi ne naklep zanjo. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pritožniku ponovno pojasnjuje, da je obtoženec krivdo za storjeno kaznivo dejanje priznal in s tem skupaj z ostalimi sostorilci priznal tudi prilastitev zaupanega mu plovila v vrednosti 184.100,80 EUR. O tem, da je obtoženec kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti ni nikakršnega dvoma, za ta kazniva dejanja pa se sme izreči denarna kazen kot stranska tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom, tako kakor je to primer v obravnavani kazenski zadevi.

10. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nikakršnih nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo, odločitev o tem pa sprejelo na podlagi 391. člena ZKP.

11. Kljub temu, da zagovornik s pritožbo ni uspelo, je sklenilo sodišče obtoženca na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP dolžnosti plačila stroškov pritožbenega postopka, oprostiti. Ugotovilo je namreč, da je obtoženec brez zaposlitve in premoženja in da bi utegnilo biti s plačilom stroškov pritožbenega postopka prizadeto njegovo preživljanje.