Jedro

Zoper odločitev Vrhovnega sodišča v pravdnem postopku ni mogoče vložiti izrednega pravnega sredstva.

Pravni pouk ni obvezna sestavina odločbe višjega sodišča, saj izredna pravna sredstva niso ustavna kategorija.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

2. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 17.11.2004, opr.

št. P 17/2003-28, zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka.

Zoper izdani sklep tožnik po svoji pooblaščenki vlaga pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje njegov predlog zavrglo, ker naj ne bi navedel nobenega razloga v smislu 394. člena ZPP in po 401. členu ZPP ni mogoče postopati. Sodišče prve stopnje vztraja, da razlog za obnovo postopka po 4. točki 394. člena ZPP ni podan, tožnik pa meni, da je razlog podan ravno po tej točki, saj ga ni zastopal pooblaščenec v skladu s tem zakonom, pri čemer ima ZPP različna določila o tem, kdo lahko vlaga revizijo. V členu 367. je tako določeno, da stranke lahko vložijo revizijo, medtem ko 86. člen določa, da lahko stranka pravdna dejanja v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja le prek odvetnika. Določili sta si v bistvu v nasprotju in ni jasno, kateremu je slediti, zato bi morale biti stranke obveščene z ustreznim pravnim poukom enako, kot velja za vlaganje pritožbe na višje sodišče. Ker temu ni bilo tako, bi moralo že Vrhovno sodišče ob prejemu revizije tožnika pozvati na dopolnitev vloge, Višje sodišče pa bi moralo v pravnem pouku svoje odločbe navesti, kdo lahko vloži revizijo. Ker to ni bilo storjeno, je podan obnovitveni razlog iz 4. točke 394. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi oziroma ustrezno spremeni ter tožniku prizna priglašene stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, obnovil pa naj bi se s sodno odločbo pravnomočno končan postopek. V obravnavani zadevi je bil postopek pravnomočno končan 03.09.2003, predlog za obnovo postopka pa je toženec vložil 20.07.2004. Glede na prehodno določbo

1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) je za odločanje v tej zadevi torej potrebno uporabiti določbe veljavnega ZPP. Ker je bila tožba vložena 14.06.2001, tj. po uveljavitvi veljavnega ZPP, ne velja izjema iz 1. odstavka 499. člena ZPP in se uporabljajo tudi določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena ter

87., 88., 89., 90. in 91. člena ZPP.

Uvodoma je treba tožniku pojasniti, da takega predloga, kot ga je podal sam (list. št. 60-62), sploh ni mogoče vložiti, saj izrednih pravnih sredstev ni mogoče vlagati zoper odločitve Vrhovnega sodišča, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna že iz tega razloga. Nadalje je treba tožniku pojasniti, da dejanski stan, kot ga tožnik navaja v predlogu za obnovo postopka, ne predstavlja zakonskega dejanskega stanu iz 4. točke 394. člena ZPP. Navedeni obnovitveni razlog se nanaša na pravne situacije, ko je v postopku stranko zastopal nekdo, ki je ne bi smel, medtem ko tožnika ni zastopal nihče - pa bi ga glede na veljavne določbe ZPP moral, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Napake, ki jo je napravil ob vložitvi revizije, tožnik sedaj ne more prikazati kot napake sodišča. V zvezi z domnevno nasprotujočimi določbami ZPP pa pritožbeno sodišče tožniku (in njegovi pooblaščenki) pojasnjuje naslednje: v 1. odstavku 367. člena ZPP definira revizijo kot pravno sredstvo in določa tudi osebe (konkretno so to stranke), ki so jo upravičene vložiti - upravičenci za vlaganje izrednih pravnih sredstev namreč niso vedno isti (npr. zahtevo za varstvo zakonitosti lahko vloži le državno tožilstvo, ki pa ne more vložiti revizije, in obratno). Za vsa izredna pravna sredstva pa ZPP določa, da lahko stranka v postopku z njimi dejanja opravlja le po pooblaščencu, ki je odvetnik, oziroma sama (ali njen zakoniti zastopnik), če ima opravljen pravniški državni izpit. Določbe ZPP si torej ne nasprotujejo, temveč se dopolnjujejo.

Tožniku velja glede na pritožbene navedbe pojasniti še naslednje: Pravni pouk je v skladu z določbami ZPP predviden le v odločbi prvostopenjskega (okrajnega oziroma okrožnega) sodišča (1. in 6. odstavek 324. člena ZPP), in sicer zato, ker je pravica do pritožbe ustavna pravica (primerjaj 25. člen Ustave Republike Slovenije). Iz istega razloga mora prvostopenjsko sodišče stranko v pravnem pouku tudi opozoriti, kdo lahko vloži pritožbo (1. odstavek 89. oziroma 90. člena ZPP), in jo opozoriti na pravne posledice, da se sicer pritožba zavrže (2. odstavek 89. oziroma 90. člena ZPP). Izredna pravna sredstva pa niso (kot že ime samo pove) del rednega postopka in tudi niso ustavna kategorija, zato je imel zakonodajalec pri oblikovanju pravnih norm v zvezi z njimi možnost (in pravico) določiti strožja pravila za njihovo uporabo. Tako višjemu sodišču ZPP ne nalaga, da bi bilo dolžno stranke poučevati o možnosti izrednih pravnih sredstev zoper njegovo odločbo, s čimer odpade tudi opozorilo, kdo lahko vlaga izredno pravno sredstvo. Do pritožbenih navedb tožnika, da bi moralo Vrhovno sodišče tožnika pozvati k dopolnitvi vložene revizije, saj je šlo za nepopolno vlogo, pa se pritožbeno sodišče ne bo opredelilo, saj bi s tem poseglo v razglabljanje o pravilnosti postopanja Vrhovnega sodišča, kar bi bilo za sodišče nižje stopnje nedopustno.

Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba tožnika neutemeljena, drugih nepravilnosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) pa tudi ni bilo, zato je bilo treba njegovo pritožbo v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi.

Odločitev o pritožbenih temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.