Jedro

Drugi toženec v fazi postopka z izdajo začasne odredbe ni sodeloval in tudi ni vložil ugovora zoper sklep sodišča, s katerim je bila prvi toženki prepovedana odtujitev in obremenitev njenih nepremičnin. Stroški odgovora na ugovor tako lahko bremenijo le prvo toženko.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka tako spremeni, da se znesek stroškov, ki jih je tožnici dolžan povrniti drugi toženec, zniža za 788,11 EUR, sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna drugemu tožencu v roku 15 dni povrniti 142,79 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek in tožencema nerazdelno naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnice v višini 2.156,23 EUR.

2. Zoper stroškovni del odločitve pritožbo vlaga drugi toženec. Opozarja, da se je v postopek aktivno vključil šele 23. 2. 2018, ko je njegov pooblaščenec priglasil pooblastilo za zastopanje. Pred tem ni povzročil nobenih pravdnih stroškov, razen stroškov za sestavo tožbe, za predlog za izdajo začasne odredbe ter tolmača, katerim ne nasprotuje. Ker ni vložil ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe, ni dolžan kriti stroška odgovora na ugovor. Napačna je tudi odmera pravdnih stroškov, ki se nanašajo na domnevne izdatke tožnice za opravo posameznih poizvedb in pridobitev podatkov o tožencu (7 x 50 odvetniških točk). V tem delu izpodbijani sklep nima ustreznih razlogov in ga posledično ni mogoče preizkusiti. Sodišče je zmotno priznalo tožnici materialne izdatke v višini 2 %, saj tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife določa, da se izdatki priznavajo v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1000 točk, pa še 1 % od presežka nad 1000 točk. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Drugi toženec utemeljeno opozarja, da v fazi postopka z izdajo začasne odredbe ni sodeloval in tudi ni vložil ugovora zoper sklep sodišča s 4. 2. 2016, s katerim je bila prvi toženki prepovedana odtujitev in obremenitev njenih nepremičnin. Stroški odgovora na ugovor tako lahko bremenijo le prvo toženko, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je te stroške v plačilo naložilo obema tožencema, napačna.

5. V preostalem so pritožbeni očitki drugega toženca neutemeljeni. Izdatke za opravo posameznih poizvedb in pridobitev podatkov o tožencu je tožnica podrobno opredelila v stroškovniku, vsebovanem v vlogi glede umika tožbe, ki je bila pravdnim strankam poslana 14. 3. 2018. Da je tožnica opisane poizvedbe opravila, je razvidno iz priloženih prilog. Sodišče je tožnici ustrezno priznalo stroške sestave krajših vlog z 21. 9. 2016, 5. 2. 2018 in 12. 3. 2018, vse po vrednosti 50 odvetniških točk, kar je skladno s 4. točko tarifne številke 19 Odvetniške tarife. Pravilno je obračunalo tudi materialne stroške, in sicer v višini 2 % do zneska 1000 odvetniških točk in v nadaljevanju v višini 1 % nad presežkom, kar vse izhaja iz obračuna na listovni številki 115 spisa.

6. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo le glede stroška za sestavo odgovora na ugovor v višini 1.700 odvetniških točk, povečanega za 1 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 788,10 EUR, in v tem delu izpodbijani sklep tako spremenilo, da je toženca zavezalo zgolj k poplačilu 1.368,12 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Drugi toženec je priglasil nagrado za postopek s pritožbo glede na vrednost spornega predmeta pred sodiščem prve stopnje, čeprav izpodbija zgolj stroškovno odločitev v delu, nižjem od 1000 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pri odmeri njegovih stroškov izhajalo iz vrednosti v pritožbi spornega zneska stroškov in mu glede na navedeno kot potrebne priznalo stroške sestave pritožbe v višini 250 odvetniških točk, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 142,79 EUR. Glede na pretežni uspeh drugega toženca s pritožbo, mu je tožeča stranka dolžna povrniti celotne odmerjene pritožbene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.