Jedro

Če dejansko stanje ni isto, gre za predhodno vprašanje, ne za učinek pravnomočnosti. Vendar pa je sodišče na odločitev sodišča v prvem postopku vezano. Posledica vezanosti je, da tega, kar je torej tožena stranka v drugem postopku prejela, tožena stranka iz prvega postopka ne more več zahtevati nazaj z zahtevkom za neupravičeno obogatitev.

Pri zahtevku iz neupravičene obogatitve ni odločilno, kakšno je (neutemeljeno) zmanjšanje premoženja upnika, temveč kakšno je neutemeljeno povečanje premoženja dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 592,43 EUR pritožbenih stroškov v 15 dnevih od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini 8.733,00 EUR z obrestmi.

2. Tožeča stranka v pritožbi glede zneska v višini 6.790,30 EUR navaja, da ga je uveljavljala kot neupravičeno obogatitev. Nepravilna naj bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj ne bi opisala neopravljenih del in napak. Ker je tožeča stranka poravnala nekaj, kar ni bilo narejeno ali pa je imelo napake, „utemeljeno zahteva po sodni poti kot kondikcijski zahtevek, vračilo plačanega zneska za neizvedena in nekvalitetno izvedena dela in storitve“. Sodišče naj bi poleg preveč na splošno obrazložilo, da tožeča stranka ni podala ustreznih trditev o neopravljenih, vendar pa plačanih delih, in pa o delih z napaki. Kondikcijski zahtevek naj ne bi bil zastaran, saj naj bi tekel zastaralni rok od tedaj naprej, ko je bilo nekaj storjeno.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila razmeroma obsežno in je predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

5. Tožeča in tožena stranka sta sklenili pogodbo, ki sta jo poimenovali „Pogodba št. POG. No 123/06“ (v nadaljevanju: podjemna pogodba). Sklenili sta jo v začetku leta 2006. Glede na to pogodbo je bil podjemnik S. d. o. o. (v nadaljevanju: S.) in naročnik D. d. o. o. (v nadaljevanju: D.).

6. V prvem postopku (opr. št. Okrožnega sodišča v Ljubljani: X Pg 1848/2007 in opr. št. VSL I Cpg 133/2010) je S. zahtevala v podjemni pogodbi dogovorjeno podjemno plačilo in je s svojim zahtevkom v pretežnem delu zmagala. Plačilo v korist S. na temelju te sodbe je bilo opravljeno.

7. V tem postopku, ki je med istima strankama že drugi po vrsti, je v položaju tožeče stranke D., tožena stranka pa je S. 8. D. je v tem postopku zahtevala plačilo treh različnih zneskov, od katerih je vsak oprt na različne trditve o dejanskem stanju: a) 6.790,30 EUR zaradi nestrokovno izvedenih in neizvedenih del po podjemni pogodbi; b) 1.000,00 EUR zaradi zamude pri opravi (izvršitvi) del v dolžini 4 mesecev; c) 943,00 EUR zaradi opustitve usklajevanja in nadzora del. 9. Svoje zahtevke je tožeča stranka (D.) sprva izrecno oprla na odškodninski pravni temelj, kasneje v teku prvostopenjskega postopka pa izrecno še na obogatitvenega.

10. Prvostopenjsko sodišče je preizkušalo zahtevke na obeh pravnih temeljih in jih zavrnilo. Med drugim je moralo odločiti tudi o ugovoru pravnomočnosti, ki ga je podala tožena stranka. Menilo je, da ugovor pravnomočnosti tožene stranke ni bil utemeljen, „saj se pravna in dejanska podlaga zahtevka v tej pravdi razlikuje od pravne in dejanske podlage zahtevka v pravdi opr. št. X Pg 1848/2007, v kateri je sedanja tožena stranka kot upnik in nato tožnik uveljavljala plačilo neplačanega računa. Prav tako ni mogoče pritrditi ugovoru tožene stranke, da je tožeča stranka izčrpala odškodninski zahtevek s tem, ko ni uveljavljala jamčevalnih zahtevkov skladno z obligacijskimi določili, kar je bil pravnomočno ugotovljeno že v citiranem postopku X Pg 1848/2007.“ ODLOČITEV O OBOGATITVENIH ZAHTEVKIH

11. D. (tožeča stranka) v pritožbi utemeljuje svoje zahtevke zoper S. izključno na temelju pravil o neupravičeni obogatitvi. Na tem pravnem temelju so vsi trije zahtevki tožeče stranke neutemeljeni. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, četudi deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedla prvostopenjska sodba.

12. Neupravičeno obogateni namreč mora vrniti prejeto ali pa nadomestiti vrednost koristi (1. odstavek 190. člena OZ). Vrniti mora tisto, za kar se je njegovo premoženje povečalo, bodisi v naravi, bodisi v denarju, če vrnitev v naravi ni mogoča. Seveda pa mora biti takšno povečanje premoženja „brez pravnega temelja“, kar je izrecna zakonska predpostavka (1. odstavek 190. člena OZ).

13. Tožeča stranka bi torej morala določno trditi, da je bila tožena stranka obogatena za zneske 6.790,30 EUR, 1.000,00 in 943,00 EUR. Takšna obogatitev bi morala poleg tega biti brez pravnega temelja.

Zahtevek na plačilo 6.790,30 EUR

14. Določne trditve o obogatitvi S. je D. postavil le v zvezi z zneskom 6.790,30 EUR. S. naj bi bila obogatena zato, ker ji je DP na temelju pravnomočne prve sodbe izplačal takšen znesek.

15. Zahtevek S. v prvem postopku je bil zahtevek na temelju 619. člena OZ. S. je od D. zahtevala podjemno plačilo, ki ji je bilo prisojeno. V tem (drugem) postopku pa je tožeča stranka (D.) postavila trditve, ki ustrezajo 190. členu OZ. Trditveno dejansko stanje zahtevkov v prvem in v drugem postopku ni bilo enako. Vendar pa sta bila oba postopka medsebojno vsebinsko povezana. Prvi postopek je v razmerju do drugega postopka (to je tega, glede katerega je izdana ta sodba) odločil le o predhodnem vprašanju (1. odstavek 13. člena ZPP). S tem se odpre vprašanje, ali je sodišče v drugem postopku vezano na odločitev sodišča v prvem postopku.

16. O tem, da D. mora plačati dogovorjeno odmeno, je bilo v prvem postopku pravnomočno odločeno. Odločil je pristojni organ. O vprašanju, ali je S., ki je v tem (drugem) postopku tožena stranka, upravičena do plačila, se v tem drugem postopku ne sme več razpravljati. Ker dejansko stanje ni isto, gre zgolj za predhodno vprašanje, ne za učinek pravnomočnosti. Vendar pa je sodišče na odločitev sodišča v prvem postopku vezano (1. odstavek 13. člena ZPP; enako tudi Rijavec v Ude/Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2010, kom. k 13. členu, r. št. 41).

17. Posledica vezanosti je da tega, kar je torej tožena stranka v drugem postopku (S.) prejela, tožena stranka iz prvega postopka (D.) ne more več zahtevati nazaj z zahtevkom za neupravičeno obogatitev (enako, soglasno, v nemški literaturi Musielak v: Musielak, Kommentar zur Zivilprozessordnung, 3. Aufl. 2002, kom. k § 322 ZPO, r. št. 22; Vollkommer v Zöller, Zivilprozessordnung, 25. Aufl. 2004, r. št. kom. Vor § 322 ZPO, r. št. 25).

18. Očitno je, da je izplačilo 6.790,30 EUR na temelju pravnomočne sodbe iz prvega postopka pripeljalo do povečanja premoženja S. Nič manj očitno pa je, da takšno povečanje premoženja ni bilo brez pravnega temelja. Pravni temelj je bil v podjemni pogodbi (619. člen OZ) in v sodbi obeh sodišč v prvem postopku. Tega torej tožeča stranka ne more zahtevati nazaj z zahtevkom iz neupravičene obogatitve. Obširne pritožbene navedbe v zvezi z napakami so za ta pritožbeni postopek brez pomena. Na njih torej pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

Zahtevka na plačilo 1.000,00 in 943,00 EUR

19. Drugače je pri ostalih dveh zneskih (1.000,00 EUR in 943,00 EUR). Pri njiju že iz navedb tožeče stranke ni bilo mogoče sklepati, v čem naj bi pravzaprav bilo povečanje premoženja tožene stranke (S.), torej v čem naj bi bila obogatitev tožene stranke. Pri zahtevku iz neupravičene obogatitve pač ni odločilno, kakšno je (neutemeljeno) zmanjšanje premoženja D. (upnika), temveč kakšno je (neutemeljeno) povečanje premoženja S. (dolžnika). Zamuda z dokončanjem del torej še ne pomeni, da je bila tožena stranka obogatena. To sicer ni nemogoče, vendar pa trditev tožeče stranke v to smer sploh ni bilo.

20. Povedano velja za domnevno delno neopravo del v znesku 943,00 EUR. Glede neoprave del je bilo poleg tega v prvem postopku z ugoditvijo zahtevku na podjemno plačilo že odločeno, da so bila vsa dela opravljena. Torej ni mogoče zahtevati vrnitve 943,00 EUR tudi zato, ker je bilo o tem kot o predhodnem vprašanju že odločeno.

21. Glede na zapisano so torej vsi pritožbeni razlogi neutemeljeni, kolikor se nanašajo na obogatitvene zahtevke.

22. Čeprav je za odločitev v tem delu povsem brez pomena, pritožbeno sodišče še dodaja, da D. v tem (to je: drugem) postopku ni nikoli določno navedel, kakšne napake naj bi S. storil pri izvrševanju podjema, katerih del naj ne bi bil opravil in kolikšna naj bi bila zamuda. Pritožba sicer trdi drugače, vendar brez vsakega temelja. Celo če ne bi bilo o predhodnem vprašanju že odločeno, bi torej tožeča stranka s svojim zahtevkom ne mogla uspeti že iz tega razloga. Smiselno isto velja tudi, kolikor tožeča stranka v tem postopku (D.) uveljavlja svoj zahtevek na odškodninskem pravnem temelju.

ODLOČITEV O ODŠKODNINSKIH ZAHTEVKIH

23. Pritožbeno sodišče je po uradni dolžnosti še preizkusilo, ali je bilo pravilno odločeno o zahtevkih D., kolikor so bili oprti na domnevno kršitev obveznosti.

24. Pravni temelj teh zahtevkov je bil lahko le v kršitvi pogodbenih obveznosti, torej določb 619. člena in naslednjih OZ, in nikakor ne zakonskih obveznosti (131. člen in nasl. OZ).

25. Posebne določbe 131. člena OZ se namreč nanašajo zgolj na vse tiste razloge za nastanek škode, ki ne nastanejo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Če pa je kršena pogodbena obveznost, se uporabljajo posebne določbe o povrnitvi škode zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, saj so te določbe v razmerju do 131. člena in naslednjih OZ specialne. Med drugim so na primer lahko odškodninski zahtevki zaradi kršitve pogodbenih obveznosti vezani na različne roke, obstajajo tudi drugačni zastaralni roki itn.

Zahtevka na plačilo 6.790,30 EUR in 1.000,00 EUR

26. D. (tožeča stranka v tem postopku, to je v drugem postopku) je zahtevala plačilo 6.790,30 EUR, očitno na pravnem temelju 3. in 5. odstavka 639. člena OZ. S. (tožeča stranka v prvem postopku) je uveljavljala plačilni zahtevek na temelju 619. člena OZ. V prvem postopku je sicer D. ugovarjal delno neizpolnitev in napake. Vendar pa o tem prvo sodišče ni moglo odločiti pravnomočno (namreč o ugovorih), saj se pravnomočnost razteza le na odločitev o zahtevku in na njegovo neposredno (kontradiktorično) nasprotje (enako Wedam Lukić v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, kom. k 319. členu ZPP, r. št. 5 in npr. Musielak v: Musielak, Kommentar zur Zivilprozessordnung, 3. Aufl. 2002, kom. k § 322 ZPO, r. št. 21; to je prevladujoče mnenje tudi v nemški sodni praksi in literaturi). Pravnomočnost pa se ne razteza na odločitev o ugovorih (2. stavek 2. odstavka 319. člena ZPP; enako Wedam Lukić v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana 2009, kom. k 319. členu ZPP, r. št. 21 in npr. Musielak v: Musielak, Kommentar zur Zivilprozessordnung, 3. Aufl. 2002, kom. k § 322 ZPO, r. št. 17). Izjemo predstavlja odločitev o pobotnem ugovoru, ta izjema pa je zakonska.

27. Zahtevka na podjemno plačilo in na povrnitev škode zaradi napak in zamude se pač medsebojno ne izključujeta. Ne gre torej za odločitev o kontradiktoričnem nasprotju. Na odločitev v prvem postopku torej sodišče v tem drugem postopku ni vezano kot na pravnomočno odločitev.

28. O morebitnem odškodninskem zahtevku tožeče stranke (D.) še ni bilo odločeno v prvem postopku. Ne glede na to pa je očitno, da je zahtevek tožeče stranke za plačilo 6.790,30 EUR neutemeljen, in sicer zato, ker je v vsakem primeru zastaran. Stranki tega spora sta namreč obe d. o. o., sklenili sta torej gospodarsko podjemno pogodbo, za katero velja kratki triletni zastaralni rok (349. člena OZ). Ker je tožena stranka 26. 7. 2006 zavrnila zahtevo S. za plačilo pogodbenih obveznosti, zaradi domnevnih kršitev pogodbenih obveznosti pa hotel odstopiti od pogodbe 1. 8. 2006, je torej očitno, da je najkasneje 1. 8. 2006 že moral zapasti njen odškodninski zahtevek. Tožbo pa je vložila šele 24. 2. 2011, torej po preteku zastaralnega roka. Ker je S. v tem (t. j. drugem postopku) ugovarjala zastaranje, je torej zahtevek tožeče stranke v tem delu zastaran in odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Isto in iz istih razlogov velja tudi za zahtevek v višini 1.000,00 EUR, le da je pravni temelj za takšen zahtevek v 1. odstavku 299. člena in 103. členu OZ, to je v zatrjevani zamudi S pri izvrševanju pogodbenih obveznosti.

Zahtevek na plačilo 943,00 EUR

29. Nekoliko drugače je pri zahtevku za plačilo 943,00 EUR. V tem delu je sicer tožeča stranka uveljavljala svoj zahtevek zaradi delne neizpolnitve. Oprt je lahko le na 3. in 5. odstavek 639. člena OZ. S. je v prvem postopku uspela s svojim zahtevkom na plačilo opravljenega dela, pri čemer je trdila, da je bilo opravljeno celotno dolgovano delo (prvostopenjska sodba, r. št. 7 in 12). Delni neuspeh je doživela zgolj zato, ker je trdila, da je s D. naknadno dosegla dogovor o višjem podjemnem plačilu, kot je bilo prvotno dogovorjeno, vendar pa ji ni uspelo dokazati tega dogovora. Z odločitvijo sodišča v prvem postopku je bilo torej odločeno o odmeni, sodišče pa je odločilo, da je bilo opravljeno celotno delo.

30. Tudi pri zahtevku za plačilo 943,00 EUR ne gre za kontradiktorično nasprotje, saj je D. zahteval povrnitev škode zaradi delne neizpolnitve, torej je dejansko stanje njegovega zahtevka drugačno od tistega dejanskega stanja, o katerem je bilo odločeno v prvem postopku. Na odločitev, da delne neizpolnitve sploh ni bilo, je sodišče v drugem postopku vezano. Že zato je bil zahtevek D. v tem postopku neutemeljen.

31. Poleg tega bi bil takšen zahtevek v drugem postopku v vsakem primeru zastaran (349. člen OZ) iz istih razlogov, kot so že bili podani v zvezi z zahtevkoma v višini 6.790,30 EUR in 1000,00 EUR. Materialno pravo je bilo torej v zvezi s tem zahtevkom uporabljeno pravilno.

ODLOČITEV O STROŠKIH POSTOPKA

32. Tožeča stranka mora sama nositi svoje pritožbene stroške, saj s svojo pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena ZPP). Ker je tožena stranka obrazloženo odgovorila na pritožbo, ji mora tožeča stranka povrniti v zvezi s tem nastale stroške. Po tarif. št. 3210, 6002 in 6007 ZOdvT ji mora povrniti naslednje zneske: 465,60 EUR, 20,00 EUR in še 22 % DDV od vsote obeh prejšnjih zneskov, skupaj torej 592,43 EUR. Odločitev o obrestih temelji na 1. odstavku 299. in 1. odstavku 378. člena OZ.