Jedro

Od pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je odvisno tudi vprašanje, v kakšni obliki je možna denacionalizacija in kdo je zavezanec za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1627/98-14 z dne 10.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 20.7.1998, s katero je ta odpravila delno odločbo Upravne enote L., Izpostave B. z dne 25.2.1998. Z navedeno odločbo je prvostopni organ odločil: da je zavezanec ... d.d., L., po pravnomočnosti odločbe, dolžan izročiti v last upravičenki M.S. poslovne prostore v pritličju, I. nadstropju in mansardi stavbe ..., ki stoji na parc. št. 1881, vl. št. 1649 k.o. B. (1. točka izreka), da se pri nepremičnini, vpisani pri vl. št. 1649 k.o. B. v korist upravičenke vzpostavi lastninska pravica tudi na skupnih prostorih in napravah stavbe in na stavbnem zemljišču, parc. št. 1881 stavbišče 129 m, št. 1882/1 vrt 277 m in št. 1882/2 vrt 6 m do deleža, ki pripada denacionaliziranim poslovnim prostorom ter se pri nepremičnini vpisani pri vl. št. 1649 k.o. B. izbriše družbena lastnina v upravi občine B. in se vpiše lastninska pravica za osebo M.S. za celotno stavbo, razen za enosobno stanovanje v kleti, ki je v privatni lasti (2. točka izreka), da bodo najemna razmerja za v 1. točki izreka navedene poslovne prostore uredili med seboj najemodajalci in upravičenci in da lahko trajajo ta razmerja še največ 10 let od pravnomočnosti odločbe, če so bila dogovorjena za dobo več kot 10 let (3. točka izreka), da je zavezana stranka dolžna izročiti nepremičnine iz 1. točke izreka po pravnomočnosti odločbe v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere M.Š. (4. točka izreka) in da bo vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini iz 1. in 2. točke izreka po uradni dolžnosti izvedlo Okrajno sodišče v Ljubljani po pravnomočnosti odločbe (5. točka izreka).

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke, da prvostopni upravni organ ni popolno in pravilno ugotovil dejanskega stanja, pravilna. V zadevi je ključno vprašanje, v kakšni obliki je denacionalizacija možna in kdo je zavezanec za denacionalizacijo. Tožeča stranka že v zahtevi za denacionalizacijo ni jasno navedla, kdo je lastnik stavbe oziroma med sredstvi katere pravne osebe naj bi bila, nasprotujoče pa so bile tudi izjave predstavnika ... Prvostopni upravni organ bi moral ugotoviti stanje lastništva nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, saj je oblika denacionalizacije odvisna od lastništva nepremičnin, katerih vrnitev se v denacionalizacijskem postopku zahteva. Po določbi 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) denacionalizacija z vrnitvijo nepremičnine v naravi ni možna, če je na njej lastninska pravica fizične osebe. Zavezanec za vrnitev v naravi je po 51. členu ZDen le pravna oseba. Če pa so bile podržavljene nepremičnine med sredstvi pravne osebe, ki se je lastninsko preoblikovala po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93 in 1/96), je denacionalizacijski upravičenec moral v določenem roku vložiti predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje se strinja tudi z napotili tožene stranke, da mora upravni organ prve stopnje, ob ugotovitvi, da vrnitev v naravi ni možna, opozoriti stranko na uveljavljaje denacionalizacije v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe in družbo pritegniti v postopek.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Kot pritožbene ugovore smiselno ponovi tožbene navedbe. Zahtevo za denacionalizacijo je vložila po zemljiškoknjižnih podatkih, po katerih je bil lastnik stavbe J.R. Po njenem mnenju je, glede na navedeno, zahtevo za denacionalizacijo vložila pravilno in navedla pravilnega zavezanca in zato ni bila dolžna vložiti zahteve za začasno odredbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi in odpravi odločbo tožene stranke.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke. Njegova odločitev temelji na pravilni dejanski in pravni podlagi. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe in jih, da bi se izognilo ponavljanju, ne navaja ponovno.

Pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in da temelji na zakonu. Odločbo v upravni stvari je mogoče izdati šele, ko je na nedvoumen način ugotovljeno resnično stanje stvari in v ta namen ugotovljena vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Iz upravnih spisov, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, pa izhaja, da dejansko stanje v postopku pred prvostopnim upravnim organom ni bilo popolno in pravilno ugotovljeno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je od pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja odvisno vprašanje, v kakšni obliki je v tej zadevi možna denacionalizacija in kdo je zavezanec za denacionalizacijo. Zato se pritožbeno sodišče strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je podprlo napotke tožene stranke, ki jih bo moral prvostopni upravni organ pri ponovnem odločanju o zadevi upoštevati.

Pritožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka smiselno ponavlja tožene navedbe, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati.

Ker po presoji pritožbenega sodišča niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.