Jedro

Za začetek teka zastaranja odškodninske terjatve zadošča, da je škoda določljiva.

Zastaranje začne teči, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali, to pa se je v tožnikovem primeru zgodilo konec novembra 2003. Tožniku, čeprav je laik, bi moralo biti ob običajni skrbnosti že na pregledu 27.11.2003 jasno, kakšen je obseg škode, ki je posledica nepravilnega zdravljenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati skupaj 38.386,89 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 1.769,80 EUR njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Navaja, da ugotovitve izvedenca nimajo podlage v tožnikovi medicinski dokumentaciji. Po 27.11.2003, ko naj bi bil po ugotovitvi sodišča prve stopnje že seznanjen z nastalo škodo, je tožnik obiskal svojega osebnega zdravnika, kjer je dobil napotnico za pregled v V., ki ga je opravil 31.3.2004. Tedaj so bile pri tožniku opravljene RTG preiskave zaraščanja zlomov, dobil pa je tudi navodila za krepitev mišic in uporabo palice pri daljši hoji. Obrazložena mu je bila tudi možnost za izvedbo artroplastike in dodatnih posegov. Tožniku se je stanje izboljšalo šele po odstranitvi OSM julija 2004. Zdravljenje torej ni moglo biti končano že 27.11.2003. Takrat tudi podlahtnica še ni bila zaraščena. Tako tožnikov lečeči kirurg dr. V. S. kot ortoped v bolnišnici v Valdoltra nista štela, da bi bilo tožnikovo zdravljenje zaključeno in posledice ustaljene že pred odstranitvijo OSM; kako bi torej tožnik ob običajni skrbnosti lahko vedel več kot zdravniki, ki so ga zdravili. Tožnik je vse do odstranitve OSM izvajal priporočeno terapijo in uporabljal bergle. Če bi bilo zdravljenje res že zaključeno, ga zdravnik ne bi vabil na nadaljnje kontrole. Zastaranje bi lahko začelo teči 27.11.2003, če bi tožnik že takrat vedel, da so se posledice ustalile in kakšen je obseg škode. Za določitev višine odškodnine bi sodišče moralo postaviti novega izvedenca medicinske stroke, saj je sedanji tožnikovo škodo minimaliziral preko vseh razumnih meja.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti tistih, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi. Čeprav se izrecno sklicuje na absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožnik te kršitve v pritožbi ni pojasnil. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba nima nobene takšne pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočila njen pritožbeni preizkus. Izrek sodbe je namreč povsem jasen, pregledna, razumljiva in neprotislovna pa je tudi njena obrazložitev. Ker je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zastaranja, je odveč pritožbeni očitek, da bi moralo za ugotavljanje višine tožnikove škode imenovati novega izvedenca medicinske stroke. Takšen dokaz bi bil očitno nepotreben. Z domnevnimi nasprotji med podatki iz tožnikove zdravstvene dokumentacije ter izvidom in mnenjem izvedenca dr. M. V., na katerega se opira izpodbijana sodba, pa bi tožnik lahko utemeljil le pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar tudi ta ni podan.

6. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna presoja začetka teka zastaralnega roka za tožnikovo odškodninsko terjatev. Dejstva, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi, niso takšna, da bi lahko privedla do drugačne odločitve o tem vprašanju. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je bil celoten obseg škode, ki mu je nastala zaradi nepravilnega zdravljenja pri toženkinem zavarovancu, tožniku znan že 27.11.2003. To potrjujeta tako izvid tožnikovega lečečega kirurga dr. V. S. z dne 27.11.2003, kot izvedensko mnenje dr. M. V. Res je dr. V. S. ob zaslišanju poskušal relativizirat navedeni izvid, vendar je zapis o zaključku tožnikovega zdravljenja v tem izvidu dovolj jasen in tudi po mnenju izvedenca so bili vsi tožnikovi zlomi tedaj že toliko zaraščeni, da nadaljnje zdravljenje ni bilo več potrebno. Čeprav je tožnik, kot sam trdi, tudi po 27.11.2003 še uporabljal bergle pri hoji ter izvajal predpisane vaje za krepitev mišic, ti ukrepi niso mogli več bistveno vplivati na njegovo zdravstveno stanje in s tem na obseg škode, za katero odgovarja toženka. Za začetek teka zastaranja odškodninske terjatve namreč zadošča, da je škoda določljiva. Tudi pregled, ki ga je tožnik opravil pri ortopedu 31.3.2004 v V., ni relevanten za presojo zastaranja. Iz pritožbi priloženega izvida namreč ni razvidno, da bi ortoped tožniku takrat predpisal kakšno dodatno zdravljenje. Zastaranje začne teči, ko se oškodovančevo zdravstveno stanje ustali, to pa se je v tožnikovem primeru zgodilo konec novembra 2003. Tožnikova trditev, da se mu je zdravstveno stanje izboljšalo šele po odstranitvi OSM v juliju 2004, ne more biti odločilno, ker nima opore v izvedenskem mnenju, niti v tožnikovi zdravstveni dokumentaciji. Sicer pa izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da odstranitev OSM v juliju 2004 ni pomenila ukrepa za odpravo ali zmanjšanje obravnavane škode, ki izvira iz nedopustnega ravnanja toženkinega zavarovanca. Tudi ob strokovno korektnem zdravljenju bi bilo glede na naravo tožnikove poškodbe zlome treba učvrstiti z OSM in tega nato tudi odstraniti. Tožnikov pregled pri lečečem kirurgu 8.4.2004, ki je bil opravljen samo zaradi dogovora o odstranitvi OSM, torej ni mogel vplivati na zastaranje. Brez podlage pa je tudi tožnikovo sklicevanje na dodatne medicinske postopke (osteotomijo, artroplastiko itd.), ki sta mu jih ponudila lečeči kirurg in ortoped. Takšno ravnanje zdravnikov namreč nikakor ne dokazuje njihovega dvoma o zaključku zdravljenja, kot poskuša prikazati tožnik v pritožbi. Splošno je znano, da tovrstni posegi pridejo na vrsto šele potem, ko je stanje po poškodbi stabilizirano. Poleg tega ni gotovo, da bi bilo na ta način mogoče dejansko izboljšati tožnikovo stanje. Za povrh pa se tožnik kasneje nobenemu od teh posegov niti ni podvrgel. 7. Sodišče prve stopnje je glede na jasno mnenje izvedenca dr. M. V., ki je ob zaslišanju in pisno prepričljivo ovrgel tožnikove pripombe, pravilno zaključilo, da bi moralo biti tožniku, čeprav je laik, ob običajni skrbnosti že na pregledu 27.11.2003 jasno, kakšen je obseg škode, ki je posledica nepravilnega zdravljenja. Ker je triletni subjektivni rok, ki ga za zastaranje odškodninske terjatve določa prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika, potekel še pred vložitvijo tožbe, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

8. Po navedenem pritožbeni razlogi niso podani, zato je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo prve stopnje. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Tožnik, ki je s pritožbo propadel, jih mora kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP).