Jedro

Kot sta navedli že obe nižji sodišči, predstavljajo duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora le eno vrsto škode. Za ugotovitev njenega obsega pa je treba upoštevati in oceniti vse okoliščine vsakega posameznega primera, npr. trajanje pripora, skrb zaradi morebitne obsodbe, upoštevajoč pri tem težo očitanega kaznivega dejanja, prizadetost na časti, morebitne težave pri vključevanju v življenje po izpustitvi iz pripora itd. Zato sodišče ne prisodi za duševne bolečine toliko odškodnin, kolikor različnih okoliščin je vplivalo na njihov nastanek, ampak samo eno. Ob pravilni uporabi materialnega prava sta nižji sodišči tako tudi ravnali.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 60.399,20 Sit z zamudnimi obrestmi. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 792 Sit. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa delno ugodilo. Odločilo je, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki poleg odškodnine, ki je bila prisojena s sodbo sodišča prve stopnje, še znesek 40.000 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ter ji povrniti iz naslova stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje znesek 8.236 Sit, pred sodiščem druge stopnje pa znesek 3.751 Sit. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti delu pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje, je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in sicer iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Iz razlogov izpodbijane sodbe (pa tudi sodbe sodišča prve stopnje) ni razvidno, ali je bilo o odškodninskem zahtevku za povrnitev negmotne škode iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti sploh odločeno. Ker so v tem delu razlogi sodbe nejasni, je podana bistvena kršitev določb ZPP. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo. Oblike negmotne škode so v 200. členu ZOR taksativno naštete. Ločitev med duševnimi bolečinami zaradi razžalitve dobrega imena in časti in duševnimi bolečinami zaradi okrnitve svobode, je jasna. Možne so situacije, da je neutemeljeno priprti prizadet samo zaradi okrnitve svobode, ne pa tudi zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Gre za povsem ločeni odškodninski postavki, ki jih, vsaj v tožnikovem primeru, ni mogoče tlačiti v eno obliko negmotne škode. Zmotno pa je materialno pravo uporabljeno tudi zato, ker je prisojena odškodnina prenizka. Tožnik je bil pred odreditvijo pripora ugleden državljan. V času ko je bil priprt, se je bal za mlado družino, prizadet pa je bil tudi zaradi onemogočenih stikov z ženo in majhnim, komaj rojenim otrokom. Do odreditve pripora ni bil sodno ali upravno kaznovan. Priprt je bil s storilcem kaznivega dejanja umora. Zato se je v priporu bal za svoje življenje. Kot obrtnik se je bal tudi za socialno varnost družine. V času sojenja je bilo zelo v modi zavzemanje za ekologijo. Tožnika pa se je v tem času prikazalo kot sovražnika okolja. Na tožnika so se nanašali tudi kar trije negativni članki. Vse to sta sicer sodišči prve stopnje več ali manj ugotovili, vendar pa pri prisoji odškodnine premalo upoštevali. Tožbenemu zahtevku bi moralo biti v celoti ugodeno. Reviziji naj se zato ugodi tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži, da mora povrniti vse pravdne stroške.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

V reviziji izrecno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. Obe sodišči sta v razlogih sodbe jasno in obsežno navedli (obe sodišči v zadnjem odstavku na 2. strani in prvem odstavku na 3. strani svojih sodb), da se in zakaj se, odločitvi nanašata na vso negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi neupravičenega pripora. Razlogi tedaj obstajajo, so jasni in tudi materialnopravno pravilni. Kot sta navedli že obe nižji sodišči, predstavljajo duševne bolečine zaradi neutemeljenega pripora le eno vrsto škode. Za ugotovitev njenega obsega pa je treba upoštevati in oceniti vse okoliščine vsakega posameznega primera, npr. trajanje pripora, skrb zaradi morebitne obsodbe, upoštevajoč pri tem težo očitanega kaznivega dejanja, prizadetost na časti, morebitne težave pri vključevanju v življenje po izpustitvi iz pripora itd. Zato sodišče ne prisodi za duševne bolečine toliko odškodnin, kolikor različnih okoliščin je vplivalo na njihov nastanek, ampak samo eno. Ob pravilni uporabi materialnega prava sta nižji sodišči tako tudi ravnali.

Tudi revizijski očitek, da je bila tožeči stranki prisojena prenizka odškodnina, ni utemeljen. Pri odločanju pravične denarne odškodnine za duševne bolečine po 200. členu ZOR mora sodišče upoštevati tako stopnjo bolečin in njihovo trajanje kot tudi pomen prizadete dobrine in namen te vrste odškodnine. Tako individualizirana odškodnina pa ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Konkretno določena odškodnina ne sme preseči okvirov, v katerih se pri odločanju sodišč v odškodninskih zadevah določajo odškodnine za razne vrste škod vse do katastrofalne škode. Obstajajo torej meje, preko katerih sodišče ne more določiti odškodnine, če upošteva vse kriterije iz 200. člena ZOR. Revizijsko sodišče je prišlo do zaključka, da v danem primeru odškodnina, kakršna je bila odmerjena tožeči stranki na drugi stopnji, kriterijem iz 200. člena ZOR ustrezna. Ob upoštevanju vseh v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih okoliščin (ki jih revizija le ponavlja), predstavlja prisojena odškodnina v znesku 100.000 Sit primerno zadoščenje tožniku za škodo, ki mu je nastala na nepremoženjskem področju zaradi neupravičenega odvzema prostosti.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).